Imam vse, a nimam čisto nič

Na kratko… v srednjih 30.letih. Imam zlate otroke, partnerja, stanovanjski problem resen, financno sva dokaj okej.
Ampak, jaz sem v sebi tako zelo prazna. Iscem tolazbo v materialnih stvareh, ki pomagajo zgolj nekaj trenutkov.
Imam sluzbo, pogoji dela so dobri. Vendar to ni delo, ki bi me veselilo. Imela sem sluzbo, kjer sem bila s srcem, a so bili pogoji nezdruzljivi z druzinskim zivljenjem in sem menjala. Kakorkoli, zgresila sem poklic. Sedaj sem to pri teh letih ze ugotovila.
Imam partnerja, s katerim sva delno kompatibilna, ostalo se bolj ali manj uspesno prilagajava. Je super clovek, odlicen oce, dober prijatelj… ampak kot partner pa… ne vem, meni manjka globina, obcutek pripadnosti in povezanosti, tega ne cutim. Saj imam za pogovor prijateljice, mamo,… ampak to ni isto.
Zdi se mi, da sem ujeta v nekem zivljenjju, ki ni zame, ampak poti ven pa ni, oz.je ne bom iskala na plečih otrok.
Zjutraj vstanem, grem v sluzbo, tam nemotivirano prebrodim 8 ur, grem donov in komaj cakam vecer, da grejo vsi spat. Pridejo dnevi, ko je sicer super, ko se dvignem iz tega “moodal”, a prej ali slej me spet ujame.
Je to depresija, samo kriza ali kaj drugega? Ze kdo taksen?

Prakticiraj hvaležnost. Imaš vse kar si marsikdo lahko le želi in sanja! Nauči se uživati v tem. Jaz imam vse to kar si naštela, z razliko od tebe, da jaz vse kar mi je dano dejansko cenim. Da ne bo prepozno …

imam 46let, nima otrok, jih ne morem imeti. Do marca sem imela službo in stanovanje, sedaj nič od tega. Najela sem neko ušivo sobico nekje in-kaj naj? ne veselim se dneva, ne vem kaj bom jedla. Ne kadim, ne pijem, obrnem vsak cent. Vsaj na toplem sem, to šteje. Ne najdem motivacije za nasmeh.Staršev nimam več…in tko naprej.

Dolgcas ti je, nimas nobenih tezav in potem si pac zmisljujes probleme, da se imas s cim ukvarjat.

Dolgcas ti je, nimas nobenih tezav in potem si pac zmisljujes probleme, da se imas s cim ukvarjat.
[/quote]

Ampak čista nehvaležnost. Ko ostane brez vsega ji bo marsikaj jasno, a bo prepozno. Sreča in nesreča se izmenjujeta, včasih si na vrhu, včasih na dnu. Je treba znati biti skromen in hvaležen na obeh stopničkah. Vse je minljivo

ah ja…. v zivljenju se nisi dozivela ‘tragedije’ zato ti je dolgcas in jamras….
brcni se v rit zenska!!!

sprejmi kar imas, ker imas vse in ne isci tistega kar nimas!’

Potrebuješ eno sorodno dušico, da se bosta skupaj prebujala, veselila malenkosti, se podpirala in se skupaj smejala…, pa če bo kdaj treba tudi skupaj jokala.
Takrat bo tudi zate posijalo sonce sreče!

Je en lep izraz za tvoje stanje, veš. Reče se mu SINDROM POLNE RITI. Raje ceni, kar imaš in se trudi delati na zbliževanju z možem.

Na kratko… v srednjih 30.letih. Imam zlate otroke, partnerja, stanovanjski problem resen, financno sva dokaj okej.
Ampak, jaz sem v sebi tako zelo prazna. Iscem tolazbo v materialnih stvareh, ki pomagajo zgolj nekaj trenutkov.
Imam sluzbo, pogoji dela so dobri. Vendar to ni delo, ki bi me veselilo. Imela sem sluzbo, kjer sem bila s srcem, a so bili pogoji nezdruzljivi z druzinskim zivljenjem in sem menjala. Kakorkoli, zgresila sem poklic. Sedaj sem to pri teh letih ze ugotovila.
Imam partnerja, s katerim sva delno kompatibilna, ostalo se bolj ali manj uspesno prilagajava. Je super clovek, odlicen oce, dober prijatelj… ampak kot partner pa… ne vem, meni manjka globina, obcutek pripadnosti in povezanosti, tega ne cutim. Saj imam za pogovor prijateljice, mamo,… ampak to ni isto.
Zdi se mi, da sem ujeta v nekem zivljenjju, ki ni zame, ampak poti ven pa ni, oz.je ne bom iskala na plečih otrok.
Zjutraj vstanem, grem v sluzbo, tam nemotivirano prebrodim 8 ur, grem donov in komaj cakam vecer, da grejo vsi spat. Pridejo dnevi, ko je sicer super, ko se dvignem iz tega “moodal”, a prej ali slej me spet ujame.
Je to depresija, samo kriza ali kaj drugega?

Fajn je imeti iskrene prijateljice, se strinjam s tabo. Vseeno pa potrebujemo tudi partnerja in njegovo toplino. To ti očitno manjka. Kot oseba, prijatelj in oče otrokom je ok, ampak ni neke povezanosti med vama. Nič nisi napisala koliko dolgo traja vajina veza? Sta že dolgo skupaj?Kdaj sta se tako odtujila? Kdaj si to vse začutila? Res ni videti da si srečna, ampak da samo delaš, živiš kot da moraš in ni videti nekega veselja v tebi. Vse nekaj rutinsko. Vidim da si včasih delala kar te je veselilo, sedaj tega nimaš več in si napisala zakaj ne več.

Fajn je imeti iskrene prijateljice, se strinjam s tabo. Vseeno pa potrebujemo tudi partnerja in njegovo toplino. To ti očitno manjka. Kot oseba, prijatelj in oče otrokom je ok, ampak ni neke povezanosti med vama. Nič nisi napisala koliko dolgo traja vajina veza? Sta že dolgo skupaj?Kdaj sta se tako odtujila? Kdaj si to vse začutila? Res ni videti da si srečna, ampak da samo delaš, živiš kot da moraš in ni videti nekega veselja v tebi. Vse nekaj rutinsko. Vidim da si včasih delala kar te je veselilo, sedaj tega nimaš več in si napisala zakaj ne več.

Podobno imam v življenju kot ti in podobno sem prazna. Žal. Mož je brez vsake globine, nikoli se ne usede z mano ob kavi, pivu…. da bi se pogovarjala o čemerkoli, o vsem ima svoje posebno mnenje. Pogovarjal bi se edino, če bi mu izpostavila kak matematični problem 🙄 ali kaj takega, kar bi šel preucevati. Nikoli ne pripravi kakršnega koli presenecenja, česarkoli izven njegove rutine. Hitro je izčrpan, slabovoljen, jaz pa to vlečem nase. Sem šla brat o shizoidni motnji, ko je nekdo o podobnem pisal tu gor in ga precej vidim v tem. Bojo se ljudi, z nikomer razen s svojo družino se izven sluzbe niti ne druži, ne pogovarja. Praznimi so zanj nič, brezvezni. Odkar sem z njim, nisem imela lepega novega leta. Prej sem bila vedno v družbi, on pa je nesproscen, ce je še s kom… Saj ne, da imamo kot druuina razen s sorodniki biti s kom… Biti z nekom in sam je še huje, kot biti sam. Večkrat to čutim. Žal. A mi je škoda otrok. Se delam, da sem kot sama… Saj mi dovoli, da grem s prijateljicami na prireditve, pijace… Me spostuje, me v nicemer razen v notranji rasti ne omejuje. Želim ti vse dobro, pa da kmalu dobiš občutek notranjega zadovoljstva.

Bolj se nebi mogla najti v napisanem, kot bi sama napisala. Jaz še ugotavljam kaj bi bila rešitev, ker se sprašujem koliko časa bom še zdržala, ker to zame ni življenje. Pa da ne bo mislil kdo, da mi je od dolgčasa tako, zadnjih 5let sem menjala 3 službe (oz ostala brez njih), bolezni, večinoma sama z otrokom, ki ima ogromno energije, brez pomoči sorodnikov in samo padem dol zvečer, stres na stres zadnja leta, ampak v meni zija praznina. Enako pogrešam partnerja s katerim bi se ujela in da bi si bila podobna, midva sva kot noc in dan, to sem na žalost ugotovila šele po 12.letih oz bolje sem si priznala, čutila sem pa že prej.

Sama si se odločila da boš furala po “družbenih zapovedih”, tako da zdaj ti ne preostane drugega kot igrati dalje tole igrico.

Res nisi vedela že prej, vsaj slutila, kakšen je? Mene je motilo kmalu, ko se je otrok rodil. Potem je začel kazati, kakšen individualist je… Ne vem, kako sem preživela teh 15let!
Tako. Prišel je iz službe, odzdravil z jakostjo, da smo ga komaj slišali.Kot vedno. Se usedel pred tv, po pol ure sel počivat v sobo. Nic vprašanj kako smo prebili dan, kako smo… Boste rekli-pa ti vprasaj, poljubi ga itd… Sem večkrat to naredila, rečem kaj je novega, kako v sluzbi.. Dobim pa, ‘nič posebnega’ in tišino naprej. Štrca po telefonu, bere časopis… Vsak cimer, mimoidoči bi rekel več besed z mano in otroci… 🙄

Težko ti karkoli svetujem. Jaz imam obratno, imam lep poln zakon,z možem sva tudi najboljša prijatelja. debatirala lahko o vsem. A nimam prijateljic, imam samo moža. Delava v svojem podjetju, dela je toliko da se ven ne vidimo. Včasih sem žalostna, si rečem kaj se moram tako truditi, ker delamo v zelo težki dejavnosti kjer je veliko konkurentov in zbite cene. Po drugi strani sem ponosna in izredno hvaležna za to naše delo, da imamo toliko posla, da lahko živimo lepo. Čeprav ni dopustov, bolniške.
Kar ti hočem reči je, da se fokusiraj na tisto kjer ti je lepo. Škoda da nisi zadovoljna v službi. Glede moža ti težko rečem karkoli, probajta se bolj povezati, čeprav je verjetno tak že od nekdaj. Eni moški ne znajo biti odprti. Jaz imam srečo, da se z mojim lahko vse pogovoriva in sva odprta in iskrena drug do drugega.

Res bi lahko bila hvaležna.
Imaš trdne in varne temelje, žalostno da si ob tem moraš mašiti praznino z materialnimi dobrinami. Meni ne pomenijo nič.
Predstavljaj si, da imaš kurbirja, alkoholika, nekoga, ki ima vedno dovolj časa samo zase in za svoje hobije, ki ti ne pomaga pri vzgoji in pri nobenem gospodinjskem delu, gre v službo, pride domov, gre s prijatelji na pijačkooo, športat, na podaljšan vikend, sede za mizo in vstane od nje, vrže cunje s sebe, se spravi v posteljo in zahteva mir. Če mu kaj ni po godu povzdigne glas, kriči, te žali pred otroci, lahko tudi udari. Te zahodi kot žensko, kot človeka, da si samo še bleda senca sebe. Zaradi otrok molčiš, se ne izražaš več. Ugasneš. Ne veš če sploh živiš…Menjaš? Tega kar imaš se ne kupi nikjer. Razmisli!

Tudi če ne hodiš v cerkev, se začni pogovarjati z Bogom. Pokliči ga ob sebe. Mene pogovor z njim
uspava in pomiri

Brez Boga je življenje prazno in nesmiselno. Jaz sem bila v podobni situaciji, pa sem potem po milosti spoznala Jezusa, ki je v mojem življenju naredil velike spremembe. Je bilo kar naporno čiščenje in osvobajanje ampak občutek svobode v ujetosti telesa jn materije, trivialnosti vsakdana je izjemen. Kar naenkrat so vse malenkosti, ki so mi prej predstavljale hudo obremenitev in zapor postale lahkotne in izvir zadovoljstva.

Pogovarjaj se z Bogom vsak dan. Spij z njim kavo! Povej mi vse. On ti bo pa odgovoril na zelo zanimive načine. 🙏😊

Berem tele gospe, ki so v krizah, nezadovoljne, sicer je vse super, ampak se ne čutiva, nisva povezana, nikoli me ne preseneti, itd…

Pa kje se najdete take princeske? Kaj – mož je odgovoren za vašo srečo?

Butare ene. Najdite najprej smisel v svojem življenju. Smisel in srečo, zadovoljstvo. To med drugim pomeni tudi fizično aktivnost, družabne dejavnosti, koristno preživljanje prostega časa, intelektualno napredovanje. Dobro voljo in energijo.

Pa bo precej drugače – tako z možem kot z otroki.

Nihče drug, razen ve same, ni odgovoren za izpolnjevanje vaši potreb. In jih tudi nihče drug ne bo.

Po svoje imaš prav, vsak je sam svoje sreče kovač. Ampak, ko sem sama nekje na dopustu ali doma, sem v sebi v redu, vesela, pozitivna, rada grem med ljudi, v naravo. Imam pa moža, ki je vedno sam sebi samozadosten, ne zna se približati ljudem, ni mu do skupnih sprehodov, do ničesar, kar bi raje počel z drugimi kot pa sam s sabo. Si predstavljas nekoga, za katerega ves, da bo cez pet let se vedno na istem mestu na kavcu pred tv, na tablici… Enako kot je sedaj in je bilo ze let in še več nazaj… Da moras prosit za vsako stvar, ki si jo zelis poceti z njim, vsakič? In da je cel dan tiho, v svojem svetu?! Je vredno zaradi zivljenjskega udobja bit s takim človekom, ki deluje kot živi mrlič? Si rušiti notranji mir? Smo tudi osebe, ki nase bolj privlačimo razpoloženje bližnjega in ce si dolgo v tem morecem, tihem.. Kakšen postaneš? Res, molitev te edina še lahko pomiri.

a ko sta otroke delala je bil tudi živi mrlič? Si ga tudi morala prosit?

Večina njih, tako kot je ponavadi na MoN – ocitno nivo, ki ga premore tale publika.
Kakorkoli, če prezrem nepotrebno zaljivost, se strinjam s tem, da moraš poskrbeti sama za svojo srečo. Ne pricakuj tega od moža. Nekako so nas naučili, da nam bo moz / partner dal srečo, nas izpopolnil in smo na ta način odvisne od njih. Po drugi strani pa precej pričakujemo od njih. Oni nas (v vecini) za to ne potrebujejo- če želijo, gredo na pivo s prijatelji, če jih osrečuje buljenje v telefon, pač počnejo to.
Res pa je, da zna to pripeljati do se večje odtujitve (ker bos ugotovila, da si srečna zaradi sebe, ne zaradi njega), a boš vseeno srečna. Morda pa ne – ker bos ti samostojno srečna, bosta morda tudi vidva pocasi bolje funkcionirala.
Srečno!

Velja za ‘jazimamnimam’

Oglasi se, mogoče pa……. karloplemeniti@gmail.com

da imaš polno rit vsega in nisi še doživela res kaj pretresljivega v življenju, dolgčas ti je, kljub službi, otrokom… razmišljaš o vsem kar bi ti še imela, nič ti ni zadosti