Vsako nedeljo

Poročila sem se v družino, kjer je obvezno, da greš v nedeljo k sveti maši. Kjer sem bila prej doma, moji starši niso vztrajali pri tem. Dobila sem vse zakramente, potem pa ni bilo nobenih obveznosti razen ta, da smo praznovali Veliko noč in Božič
Nekaj časa so mi ti obiski ustrezali, prilagodila sem se novi družini, potem pa sem ugotovila, da se vse ponavlja, da me ne pritegne in da je v cerkvi, še zlasti zdaj poleti zelo vroče in brez zraka.
V tistih vonjavah cvetja, kadila in ljudi, se slabo počutim. Čeprav vztrajam, ta ne najdem ne zadovoljstva ne miru.
Če ne grem, to družino zalo razjeda, vprašujejo me kje sem bila, ali sem bolna in podobno. Tudi pogovori v njihovi-sedaj tudi moji družini se več ali manj sučejo okrog cerkve, duhovnika.
Rada bi šla še kam drugam, ali kar tako posedala doma ali kaj doma naredila.
Ne vem, kaj narediti da se ne zamerim možu in njegovi družini in da tudi sebe sprostim.

Ali poješ? Imate pevski zbor ki lepo poje? Morda se vključiš in si na koru…
Vsekakor je to zunanji razlog, da maša ne bi bila dolgočasna.
Bistvo vsega pa je, da bi tebi nekaj pomenila duhovnost in bi v tej uri našla smisel.
Predlagaj možu, da gresta nekam na izlet in tam k maši… Boš videla da je marsikje drugače, bolj doživeto…

Poročite se z iber verniki, alkoholiki, đankiji, ljubosumneži, stiskači, agresivci … A res ne znate malo možganov vklopit, preden date noge narazen?

To pa ne bo držalo. Poročila sem se iz ljubezni in zato, ker sem želela ljubezen okronati z zaobljubo pred meni najdražjimi ljudmi. Se gre za simbolično dejanje, tisti papir na koncu ne pomeni nič, gesta in ta trenutek zaobljube je bistvo. Verjela sem, da bo za vedno

Res ne razumem žensk kot si ti…. Tvoj mož je hodil k maši že takrat ko sta se spoznala. In pred poroko, si najbrž spoznala njegovo družino in njihove navade. Pa si se vseeno poročila z njim. Sklepam da k poroki nisi bila prisiljena in si se poročila prostovoljno. Živiš življenje, ki si ga sama izbrala…. Zakaj se zdaj pritožuješ?
Še vedno imaš opcijo, da se pogovoriš z možem. Če se ne strinja s tabo, ti pa ne želiš nadaljevati z njegovimi navadami, potem nimaš več kaj iskat v tem zakonu. Ker zakon je sestavljen iz medsebojne ljubezni in sklepanja kompromisov med zakoncema.
Otroke že imata? Kako je oz. bo z njihovo vzgojo?

Tudi jaz grem vsako nedeljo h maši, ne grem edino, če se zelo slabo počutim ali sem bolna. Zame ni nedelje brez svete maše, potem pa še obisk pokopališča, kjer imam pokojne starše in stare starše. Sem tudi krasilka cerkve in bralka beril, v cerkvi najdem svoj notranji mir, zelo rada tudi srečam moje sokrajane, da se po maši malo zaustavimo in poklepetamo.
Avtorica, tebe pa popolnoma razumem. H maši greš zato, da je mir pri hiši. Morda se boš tudi ti sčasoma na to navadila. Pojdita z možem kam na izlet in se po poti ustavite v kakšni cerkvici. Verjamem, da je sedaj v cerkvi vroče in zatohlo. Pri nas imamo že vso korono mašo zunaj, pred cerkvijo in je super. Svež zrak, hladno…
Vera je nekaj, kar nosimo v srcu in se nič ne da prisiliti.
Srečno.

Moj mož je iz verne družine, doma hodijo stalno h maši, vsak dan, on pa niti v nedeljo ne gre. Vendar se nekam spodobi, da se gre, zato jaz hodim in tam najdem neke vrste mir. Vztrajam.
Če ne grem, se mi zdi, da ni nedelja.
Bi pa rada, da bi tudi mož sodeloval vendar ga težko pripravim do tega.
Tako se razhajava v tem, kar sem jaz nedelala pred poroko in sedaj delam, on pa ravno obratno.
Najin odnos je skrhan prav zaradi teh razhajanj.

Hahahaha prosim te, če je pa tole res hahha. Pa kje živite taki zahojenci danes? Take tupaste babe me pa tolk nasmejite, da se bom v nedeljo prav spomnila nate in odprla fajn hladno pijačo ob misli, da kot polita kura čepiš v cerkvi hahahah.

Dobro je hoditi h maši, moliti, že zaradi družabnosti, pa tudi zaradi svojega miru. Če se poglobiš v pridigo, dobiš v njej veliko koristnega za svoj mir ampak moraš kar vztrajati in občasno tudi moliti sama. S svetim pismom. Stare zaveze in ugotoviš, da se zgodovinski dogodki ponavljajo in da so prispodoba vsakdanjega življenja, kakršno živimo še danes.

Ne zdi se mi toliko problem sveta maša, kot to, da nimaš svojega jaza, da bi vljudno, a odločno povedala, kaj ti ustreza in kaj ne. Ne bi se rada zamerila in bojiš se izraziti svoj pogled, mnenje, odločati o svojem času, ne nazadnje o življenju. Ko bo zaljubljenost popustila in boš bolj realno gledala na življenje, bo takih situacij še več. Zaradi ljubega miru boš marsikaj potrpela, kar se bo sčasoma nabiralo v tebi kot nezadovoljstvo in ujetost. To bo vplivalo tudi na tvoje zdravje.
Izlet in maša drugje je dobra rešitev. Stik z bogom pa itak najdeš v svojem srcu in ne za cerkvenimi zidovi pod budnim očesom vaških tercialk. Pa delaj na sebi, svoji samopodobi. Ne hiti z naraščajem in trezno vlagaj svoj denar, pošteno, a s premislekom. Naj vzvišene besede o ljubezni ne zameglijo razuma.

To pa ne bo držalo. Poročila sem se iz ljubezni in zato, ker sem želela ljubezen okronati z zaobljubo pred meni najdražjimi ljudmi. Se gre za simbolično dejanje, tisti papir na koncu ne pomeni nič, gesta in ta trenutek zaobljube je bistvo. Verjela sem, da bo za vedno
[/quote]
Če si verjela, da bo za vedno, potem pa res idealno pašeš k tej versko fanatični družini.

Svete maše se pa res ne ponavljajo, takšne neumnosti pa še ne! Take raznolikosti nikjer drugje ne vidiš, jaz se nikjer drugje ne naučim toliko kot v Cerkvi. Pa tudi vsakič se drugače oblečem in vsakič položim drugačen znesek v pušico, tako da res nikoli ni isto.

Ti odkrijem neki lepega o tvoji novi druzini? Tasca se mece za zupnikom, jap tud “spi” z njim….njen moz zato verjetno kr dostkrat pregloboko pogleda v kozarc….tvojga moza je verjetno tud en zupnik imel prevec rad, ma ker so mu utupli da je vse to kul pac o tem ne govori in samo kima (se vidi da nima hrbtenice in raje kot tebe slisat in ti prisluhnit unoga mamo in gre v cerkev)…..verjetno se zivijo na vasi in so vsi sosedi leni in se zgrazajo nad njimi……no pa za tvojim hrbtom tudi ne govorijo lepo o tebi bodi prepricana. In ja je dost takih druzin po slo….no sam sem dal to cez….na sreco spregledal preden je prislo do otrok…pa ceprav ze po poroki.

Pa vso sreco in cimprej dalec stran!

Zakaj se skrivaš za izgovori? Jasno izrazi svoja stališča in živi življenje tako kot ga ti želiš.
Najprej povej možu kakšno življenje si želiš in koliko si vanj pripravljena vključiti cerkev. Argumentiraj zakaj. Dolgoročno bo partnerstvo funkcioniralo, če bosta drug drugega slišala in upoštevala. Vidva imata svojo družino in nista obvezana slediti načelom ne tvoje ne njegove. Dogovorita svoja pravila ne pa povzemat pravil primarnih družin, ker bo zaradi tega nekdo nesrečen.
Njegovim pa povej, da ti cerkev ni blizu in se ne boš silila v nekaj, kar ti ni všeč. Koga se bojiš? Zakaj se ne upaš potegniti zase? Greš na obisk ko ti paše in kolikor ti paše. Če bodo odnosi zdravi ne boš imela predsodkov pred njimi, če pa ne boš odkrita do njih pa se bo pritisk z njihove strani večal.
Slej ko prej bo šel tudi odnos z možem v franže, če ne boš uveljavljala svoje volje.

Sem bil že kar na nekaj cerkvenih porokah in prvič slišim za primer, ko je župnik nekoga poročil z družino.

Ženska, nič ni narobe. Prebujaš se… iz sistema. T.i. Boga najdeš v naravi, med poljubom, v igri z otrokom… še vedno se je pokazalo, da tisti, ki sedijo v prvi vrsti v cerkvi naredijo največ zla.
Kar tako naprej in pokončno in ponosno jim povej, da ta čas raje izkoristiš zase in bolj poembne zadeve kot je pranje možganov… denar za ofer pa raje porabi za najljubšo tortico 😊😎🎂

Jaz izhajam iz ZELOOOO verne družine. Kot otrok in kot najstnica sem se izredno dolgocasila v cerkvi. Poslusala sem pridige, duhovnike… zelela sem najti nek smisel v cerkvi, pa ga zal ali na srco nisem nasla.
Ko sem v svojem zivljenju dosegla dno sem se zacela sprasevati o smislu zivljenja, brati knjige, obiskovat delavnice… sele ko si obziris obzorja vidis kako ozkogled je clovek.
Krivdo ki sem jo obcutila, ko sem nehala hodit k masi zaradi druzine je bila sprva ogromna. Scasoma je postajalo vedno lazje… Ce ne bi sledila sebi, bi se prodala. Jaz ne bi bila vec jaz. A bom hodila k masi zaradi drugih? Ne! Na dovolim da drugi dirigirajo moje zivljenje.
Ne vem pa kaksen zakon imas ti, da mozu ne poves da ne najdes smisla v cerkvi, saj na konec koncev cerkev mora biti strpna do drugacemislecih. Pa je?
Verjamem v to, da je cerkven pred 2000 leti nekako delovala po svojih vrednotah, da so tudi govorili kar so ucili, skozi leta pa je cerkev zgubljala te iskrice.
Cerkev je zal obstala v casu. Zal pa velika vecina ljudi tudi. Vsi tisti, ki ne delamo tako kot bi si drugi zeleli, pa smo itak grdi, cudni, neprilagodljivi itd. Sami pa ne vidijo tega da obsojajo in so v nasprotju s tem kar govori vera.

👏👏👏👏

Seveda jim povej, da ti ni, da se v cerkvi ne počutiš dobro. Ne moreš nekaj konstantno počet samo zato, ker to ustreza nekomu drugemu. Vsaj svoj prosti čas moraš preživljat po svoji meri, ne pa kot ti ga krojijo drugi.
Na začetku jih bo mogoče šokiralo, sčasoma se bodo pa navadili.

To zna bit v “drobnem tisku”, velikokrat.

Super povedano :)))))

Lepše ne bi šlo napisati…hvaležna za vaše besede…❤

Evo jj lahko tukej pobere telefonske zarad naslednjih volitev pridejo prav.
Matr ko bi poslusala stare babe k so ceu lajf u cerkvi.

Matr pa ta cerkev. Ga ni več tistega, ki bi me silil, da hodim v cerkev, preklejem vse. Sem imela dovolj tega v otroštvu, zdaj me v cerkev ne spravijo. Poveš da nočeš vsako nedeljo v cerkev, da je to tvoja pravica in tvoja odločitev. Ko boš pa hotla pa boš šla, definitivno, pa ne vsako nedeljo. Postavi se za sebe.

No tudi jaz izhajam iz zelo verne druzine. Moja mami je celo hotela iti za nuno. V cerkev so me silili vse nedelje in praznike ter pogosto tudi kar tako. Pri 16ih letih sem se uprla. Do tega je prislo po srecnem nakljucju, da sem takrat imela taksno sluzbo, da sem delala tudi nedelje zjutraj. Imela sem izgovor, da ne grem v cerkev. Ko sem nehala z delom v tistem podjetju, pa se mi res ni dalo vec v cerkev, da bi mi govorili ves cas kakk je bog dober in odpusca ampak sem slab in umazan clovek. No tako sem nehala hoditi k masi. Moja starsa sta zacela s custvenim izsiljevanjem, da ju nimam nikakor rada ker sem nehala. Trajalo je kar nekaj let verjetno. Sedaj pa cca 10 letih sta se tudi onadva vnesla in me ne priganjata. Sama sem dobila obcutek osvoboditve, kk sem nehala hoditi v cerkev, mnogo srecnejsa sem kot sem bila pa ob rednem obiskovanju cerkve.
Avtorica: razumem te. Postavi se za svoje prepricanje in se upri ovcam. Na zacetku ze bodo popljuvali do amena (sori mogla sem), scasoma pa bodo pozabili in ti dali mir.