Kako naj se prepričam, da mi bo hoja v hrib užitek?

2 x na teden grem v hrib – kake 45 minut, ampak grem samo zato, ker vem, da je dobro, da malo migam, sicer mi je to čisto brez užitka, v bistvu mučenje. Po ravnem hodim rada, lahko tudi 2 uri, v hrib se mi pa enostavno ne da. Kako vam je drugim – res uživate v tem? Kako naj se prepričam, da bi mi bilo bolj všeč, saj vem, da je veliko bolj efektivno kot hoja po ravnem?

Brezveze komplicirat..
..veliko bolj efektivno je, da uživaš v tistem kar počneš. Gibanje nasplošno je zdravo, torej, če ti je všeč hodit po ravnem, hodi po ravnem.
Imaš še druge opcije:
– dalj časa hodi po ravnem
– povečaj tempo, hitreje hodi po ravnem

Poanta in efektivnost je večja, če nisi znervirana in pod stresom, torej če ti je prosti čas izrabljen tako, da si z njim in s sabo zadovoljna.

Men hoja v hrib ni užitek. Je pa čisti užitek občudovat pokrajino, razglede in osvojit zadani cilj (vrh). Prav tako uživam na poti navzdol 😉
Morda ti je muka, ker hodiš vedno na isti hrib?
Če ti je nekaj tako mučno, ne vidim razloga zakaj vztrajat? Pa saj lahko hodiš (dlje časa) po ravnem, pa bo isti učinek. Ali pa počneš kaj drugega, kar te veseli.

pri meni je enako. Raje hodim po Ljubljani, kot da se vzpnem na Rožnik. Enkrat na mesec se vseeno potrudim. Drugače pa je hoja po stopnicah najbolj zdrav šport.

Če te lepote naših planin in gora ne prepričajo, potem res ne vem, če zate obstaja uporaben nasvet… razen da pač ne hodi v hrib;)
Poglej spodaj, nastavi si pogoje v rubriki “iskanje izletov”.

http://www.hribi.net/

Veliko užitkov!

😉
Gore so nore, res, užitek je to

Hehe.
Ponavljaj! Leto, dve, tri….deset let in več;-)
Potem pa pride samo od sebe. Pa 45 minut je tako in tako mal:-)

Uživam predvsem v čutenju telesa (dihanje, potenje, srčni utrip), potem pa v občutku dosežka.
Ti se pa nikar ne prepričuj, ker to nima smisla. Če ti ni za v hrib – hodi po ravnem. Da dosežeš isto porabo energije, pač hodi dlje i hitreje, pa bo.
Različni smo – in npr. meni je hoja po ravnem, brez resnejšega napora, dolgočasna. Razen če kaj premišljujem.

Tudi mene hoja po ravnem dolgočasi. Ko se odpravim na hojo v hrib, se trudim ne razmišljat o tem, kako bom trpela – ko sem enkrat na polovici, pa že uživam v razgledu in imam dober občutek, ker delam nekaj zase. Opazujem naravo okoli sebe, včasih pa si nataknem slušalke in poslušam kakšno udarno muziko.

Hribi.net (kapo dol urednikom), fotoaparat, dnevnik poti in vtisov. Iti nekam, kjer še nisi bila… Lahko tudi sama, saj sori tako pozornejša na vse okoli sebe.

Se ne prepričujem. Ne vidim nobenega užitka v lazenju gor, zato se raje ukvarjam z drugimi stvarmi. Tudi hoja po ravnem mi je boljša. Sploh ne vem, zakaj bi se morala prepričevati?

Da grejo kile dol, da se prešvicaš, čeprav mi gre to blazno na živce. Užitek je na vrhu, pa ko grem dol, gor pa ni nobenega užitka, sam prešvicano telo in misel, kdaj bom že na vrhu. Pa problem ni, če greš nekam v hribe, takrat imaš cilj – govorim o bližnjih hribih za vsak dan eno urco – to bi blo fajn iti vsak dan, pa se težko prepričam. V dolini pa s psom lahko hodim zelo daleč, samo ne vem, če ni več kot pol manjši efekt. Pa gledam ljudi, kako so dosledni, pa kakšno kondicijo imajo, pa zdi se mi, da grejo vsi s tako lahkoto in užitkom. Zato pa se prepričujem, da bi blo dobro it. Pa nimam nekih hudih kil preveč, mogoče ene tri bi vrgla dol oz. dobro bi bilo, če bi ostala na istih, ker imam 45 let, pa se malo bojim, da se ne bi začela v teh letih rediti.

Kalorij po ravnem sigurno pokuriš veliko manj.

Smo si različni, jaz namreč bolj ko je strmo, bolj uživam. Dobro uhojene stezice že dolgo več ne zadovoljijo moje potrebe po sprehodih, divja in strma brezpotja so tista ki prinesejo pravi čar.

Tudi meni je hoja v hrib muka. Huda muka. Ne mučim se več, hodim po ravnem , hitro hodim in to mi odgovarja.

ČE ti je boljš po ravnem, si nabavi palice za nordijsko hojo (boljše so tiste, ki se ne dajo krajšat) in boš vidla. Za pravilno tehniko si oglej par videov na youtubu, Bistvo je da držiš palce približno pod kotom 45 stopinj in da se res aktovno od njih odrivaš- če jih samo zraven bvlečeš potem boljše da jih nimaš. Če hočeš držat pol ure tempo hoje 6, 7 ali celo 8 km/h boš že zelo prešvicana. Pol ko bo to šlo pa izbereš rbolj razgibano pot .

Jaz v hoji tudi ne uživam. Grem sicer peš tu pa tam, npr.v sosednko vas na obisk, ali h maši v sosednjo župnijo (pot vodi po hribu navkreber). Grem samo zato, ker je baje to zdravo in ker se mi ne ljubi vžigat avta za vsako figo.
Ker doma delam tudi fizično in imam vrt, se mi zdi brez zveze, da bi se martrala še s hojo. Ko sem utrujena se rajši usedem dol, ali pa malo odprem TV. Mislim, da je tudi hoja postala že ene vrste zasvojenost.
Moja soseda je živela po vseh predpisih in vsak dan hodila in migala, zdaj je reva že pet let v domu nepokretna in še umreti ne more…nič od življenja, tako, da, moja mama ni nikoli hodila pa je dočakala skoraj 92 let. Skratka, ga ni pravila.

Priporočam da nabaviš en bajk, ker je to veliko bolj zanimivo kot hoja. Tudi meni je hoja skrajno dolgočasna tako po ravnem kot v klanec (sploh če sem sama), kolo je pa čist drgač, vidiš ogromno sveta, ravno prav se našportaš, pa še če greš v družbi je super.

Meni je v iziv gorski tek. Se pa vsakič vprašam a mi je tega treba? Po končani rekreaciji pa je občutek tako fajn, da drug dan spet grem. Skratka težko se je dvigniti iz kavča po pol irah teka pa postane čisti užitek in dokaz da to zmorem in prodem domov polna energije in zadovoljstva. Najti moraš motivacijo pri tebi je to strah pred debelostjo. Če se ne spotiš in ne utrudiš ni nič.