Letno povprečje seksa v ZDA pada, a ne tudi med srečnimi in zadovoljnimi pari – Kje smo pri tem v Sloveniji?
Glede na to, da je svet globaliziran (beri: kar se zgodi v ZDA, se potem tudi ostalim), bi nas slednja novica lahko začela malce skrbeti.
Ameriška raziskava seksualnega življenja, anmreč ugotavlja, da pri ameriških parih frekventnost seksa upada.
Letno povprečje v časovnem obdobju je tako bilo:
od 1989 do 1994 = 60x letno
od 1995 do 1999 = 62x letno,
od 2000 do 2004 = 62x letno
od 2005 do 2009 = 58x letno,
od 2010 do 2014 = 54x letno.
Raziskava ima sicer nekaj “napak”. Prvič, gre za samoporočanje in ne dejansko beleženje seksualnih odnosov. Druga je vprašanje, kaj ljudje štejejo pod “seks”? (Je to peting, oralno, analno ali zgolj vaginalno?)
Vendar, če je upad dejanski.. bi moralo skrbeti predvsem delodajalce, saj so že uspeli dokazati, da so ljudje, ki imajo zadovoljujoče seksualno življenje, tudi produktivnejši, zadovoljnejši ter bolj prisotni v službah.
Verjetno ne čudi, da so srečni pari tisti, ki se tudi najbolj pogovarjajo in seksajo. Skratka: komunicirajo. To je že Peter Ustinov, igralec (znan pod upodobitvijo Poirot-ja, Agathe Christie) strnil v sledeči stavek, ki ga sam pogosto citiram: “Seks je nadaljevanje komunikacije z drugimi sredstvi.”
Srečni pari tako “nadaljujejo s komunikacijo” v povprečju dvakrat na teden, kar je 102x letno. Pri čemer si raziskovalci niso čisto na jasnem, od kje to magično število (ki je tudi enako slovenskemu povprečju)? Niti ne vedo v katero smer gre vse skupaj: So srečni, ker seksajo 2x na teden.. ali seksajo 2x na teden, ker so srečni?
Zanimivi pa so faktorji, ki privedejo do zadovoljujočega seksualnega življenja..
Za moške je to:
– razpoloženje,
– raznolikost,
– komunikacija
Za ženske pa:
– orgazem,
– razpoloženje,
– komunikacija.
Kjer je očitno za moške orgazem tako samoumeven, da ga več ne uvrščajo na lestvico 🙂
Glede ustvarjanja razpoloženja pa so si srečni pari bili nekako enaki:
– izpoved ljubezni med ljubljenjem,
– seksi pogovori, tudi o fantazijah in uresničevanju le teh,
– smejanja stvarem, ki se včasih zgodijo med seksom,
– masaža,
– ustvarjanje prostora in okolice (pridušena razsvetljava, sveče, glasba, seksi spodnje perilo..)
– skupno kopanje/tuširanje..
Skratka ukvarjanje in posvečanje pozornosti z drug drugim in jemanju dovolj časa zase – za par.
Tu sta tudi stari ameriški modrosti s tega področja:
“Happy wife – happy life.”
“Good woman makes your dick hard, not your life.”
Glede na vse silne teme tega foruma, pa imamo v Sloveniji bolj trdo življenje.. namesto družinske sreče, ki so jo že Rimljani pravilno upodabljali v obliki nabreklega falusa.
Veliko jamramo in se pritožujemo, v povprečju smo pa na nivoju srečnih ameriških zakoncev (2x tedensko). Kje je torej “napaka”?
Seks onesrečuje na dolgi rok. Koliko se moraš z muhastimi babami ukvarjat, da prideš do tistega, ker si mlad, neumen in pod vplivom družbe, ki te nagovarja, da nisi dec, če se ne ponižuješ za pičko, da ti da kavsat. Potem pa pride prelomni trenutek, ko se ti posveti, da je seks ena sama manipulacija z glupimi desci in da sploh ne potrebuješ tega sranja. Med potjo, ko se trgaš ven iz tega seksualnega blodnjaka te vsi poskušajo nauaj noter potegnit, te obtožujejo marsičesa, pa si peder, pa si bedak, pa si drkadžija in to in ono, ampak otreseš njihovo suženjsko bolečino s sebe in postaneš končno osvobojen človek.
Sam še nikoli nisem imel spolnega odnosa in se počutim odlično. Imam ogromno energije, visok nivo testosterona, itd.
Seks nas samo oslabi in zaradi njega se staramo hitreje, ker z orgazmiranjem izgubimo najpomembnejše vitamine in vlaknine iz telesa, zato vsak, ki se vzdrži spolnega odnosa živi daljše in bolj produktivno življenje, pa še baba ga nima okol mazinca ovitga.
Bodimo svobodni in ponosni na naše življenje, kajti seks zavira naš mentalni razvoj.
Seks nas samo oslabi in zaradi njega se staramo hitreje, ker z orgazmiranjem izgubimo najpomembnejše vitamine in vlaknine iz telesa, zato vsak, ki se vzdrži spolnega odnosa živi daljše in bolj produktivno življenje, pa še baba ga nima okol mazinca ovitga.
Bodimo svobodni in ponosni na naše življenje, kajti seks zavira naš mentalni razvoj.
Podobno je pisal že škof Jeglič (tisti, ki se je prav rad obračal po vetru ….) kot odgovor Cankarju za njegovo zbirko Erotika.
A od tako starih zapisov črpate to učenost?
Daj daj, potem bi papeži ter ostala duhovščina ter redovnice vsi po vrsti doživeli vsak po vsaj 120 let. Jih pa mnoge hudič že prej pobere .
Iz svojih izkušenj pričam – če imam pravo – vsaj trikrat dnevno (lahko tudi zaporedoma) pošpricam njeno notranjost.
Torej letno okoli 1000 orgazmov ….
Vesel oče, vesel tudi po orgazmu, poln energije po orgazmih itd. itd.
Zanimivo, kako je bilo s seksom nedavno nazaj:
Marija Antoinetta (s polnim imenom Marija Antonija Jožefa Ivana Habsburg) se je rodila leta 1755 v Hofburgu na Dunaju in umrla 16. oktobra 1793 v Parizu. Bila je petnajsti otrok in enajsta, zadnja hčerka Marije Terezije in Franca Lotarinškega.
Pri petnajstih letih je postala žena francoskega prestolonaslednika in pozneje kralja Ludvika XVI. (1754–1793). Oba, kralj in kraljica, sta bila med francosko revolucijo obglavljena.
Mlada, lepa in neumna
Marija Antoinetta ni bila najbolje vzgojena. Kraljica bi se lahko mnogo več naučila od svoje pametne, sposobne in delavne matere Marije Terezije (1717–1780). To je bil čas, ko sta si bili Avstrija in Prusija stalno v laseh in ko je bila Avstrija finančno izčrpana. Iskala je pomoč v Evropi in jo našlav Franciji. Obe državi sta podpisali pogodbo o sodelovanju in jo pozneje podkrepili s politično in zakonsko zvezo med nadvojvodinjo, enajstletno Marijo Antoinetto, in Ludvikom XVI., takrat še francoskim prestolonaslednikom. Njen mož je bil mnogo bolj izobražen, bolje vzgojen, zato so tudi Marijo Antoinetto prisilili, da se je naučila pisati nemško in francosko, študirala je zgodovino in zemljepis, dobila je prve učne ure v glasbi in se naučila plesnih korakov. Njen učitelj glasbe je bil na dunajskem kraljevskem dvoru znani nemški skladatelj Christoph Willibald Gluck. Vzgajali so jo skupaj z njeno starejšo sestro Marijo Karolino, ki je pozneje postala neapeljsko-sicilijanska kraljica.
Pariz je z navdušenjem sprejel novega kralja in mlado, lepo kraljico Marijo Antoinetto, ki je prišla v francosko prestolnico maja 1770. Bila je navdušena, zdelo se ji je, da so se ji izpolnile največje, najlepše želje. Materi Mariji Tereziji je napisala: »Sam Bog je storil, da sem se rodila v kraljevski družini kot tvoja najmlajša hčerka in postala izbrana kraljica najlepšega kraljestva v Evropi.« Prvo navdušenje Parižanov pa se je kmalu sprevrglo v negodovanje, na koncu v prezir in sovraštvo do »avstrijske« kraljice. Na dvoru je zanjo skrbela učiteljica Anna d’ Arpajon, ki pa ji ni bila naklonjena. Kmalu se je mlada kraljica znašla sredi spletk. Kraljeva prijateljica, za katero so trdili, da je dvorska kurtizana in celo kraljeva metresa, Madame du Barry (pozneje je prav tako končala na morišču), je razširila o njej laž, ki se je do danes utrdila kot citirana, resnična izjava. Baje so se pod njenimi okni Parižani drli: »Lačni smo, nimamo kruha.« Ona pa je to komentirala: »Če nimate kruha, jejte pecivo!« Baje je bila ta izjava znana že sto let prej, preden se je Marija Antoinetta pojavila v Parizu. Kot je zapisal Rousseau leta 1737 v knjigi Spoznanja, naj bi to izjavila Marija Tereza, žena Ludvika XIV. Pozneje so to izjavo pripisali še okrog leta 1752 kraljevi teti Madame Sofiji oziroma Madame Viktoriji. Vsekakor je res, da je ta citat ostal aktualen vse do današnjih dni in da ga nekateri, manj izobraženi intelektualci in novinarji radi citirajo.
Kraljevska poročna noč
Modrooka Marija Antoinetta se je poročila z moškim, ki je bil leto dni mlajši od nje; oba nista imela pojma ne o življenju ne o seksu. Poročila se je 19. aprila 1770 na Dunaju, vendar brez navzočnosti svojega ženina. Nadomestil ga je ženinov brat Ferdinand. Kraljica je bila mlada, naivna, sveta okoli sebe ni razumela, bilo pa ji je všeč, da je bila v središču pozornosti. Z Dunaja se je odpeljala v kočiji in vzela s sabo le nekaj osebnih stvari, priljubljenega psa in navodila očeta in matere. Poročna noč je minila v pričakovanju, vendar se ni nič zgodilo. Hčerka je napisala pismo materi, Marija Tereza pa je takoj ukrepala. Zdravniki so pregledali mladega kralja in ugotovili, da je vse v redu. V bistvu pa ni bilo. Ludvik je trpel za fimozo, zoženo kožico, zaradi česar ni mogel imeti erekcije. Mladi soprog se je opravičil, da želi dočakati moško zrelost, šestnajst let, in da bo potem vse v najlepšem redu. Minil je rojstni dan, vendar je Marija Antonietta ostala nedolžna. Kralj se je obnašal do nje kot do dobre prijateljice. Ker je imela rada zabave, ji je enkrat na teden dovolil, da je v svojih sobanah priredila plesni večer. Mlada lepotica se je hitro učila v novem okolju. Kmalu je postala zrela, pametna in dovtipna. In seveda razvajena. Imela je dva psa, hotela je še tretjega. Psi so hodili po sobanah, počeli, kar se jim je ljubilo, za sabo niso puščali samo dlake, marveč umazanijo, ki je nihče ni pospravljal. Ko je kralj Ludvik XV. umrl leta 1774 in je njen mož Ludvik XVI. postal kralj, ona pa kraljica, je dobila večjo »žepnino«. Lahko je do mile volje zapravljala. Kupovala je in si dala izdelovati klobuke, čevlje, urejati pričeske. Kmalu so jo Parižanke posnemale, nosile so to, kar je oblekla ona. Rada se je zatekala v svojo vilo Mali Trianon, ki ji jo je podaril Ludvik. Ta vila je kmalu postala trn v očesu ljudstva. Kraljica se je okusno, vendar luksuzno oblačila, kupovala drago pohištvo. S tem je skušala nadoknaditi pomanjkanje seksa. Kralj je končno odšel na operacijo in nato odhitel v kraljevsko posteljo. Marija Antoinetta je namesto sina rodila hčerko, kar je razočaralo oba starša in tudi narod. Drugi otrok je bil sin, vendar je živel samo osem let in umrl za kostno tuberkulozo. Drugi sin Ludvik Karel je živel samo deset let, druga hčerka pa je umrla pri enajstih mesecih. Mnogi zlobni jeziki so trdili, da oče teh otrok ni kralj, marveč kraljičini prijatelji. Francozi je niso imeli radi, niso je cenili, o njej so govorili kot o »avstrijski deklini«.
V sedemdesetih in osemdesetih letih 18. stoletja se je razvilo meščanstvo, plemstvo, aristokracija in duhovništvo pa je osiromašilo ljudstvo. Deficit kraljevske zakladnice se je povečal, skočil od 15 na 18 odstotkov. Kralj je hotel uvesti nove reforme, vendar v tem ni uspel. Kraljica je bila tujka, obtoževali so jo v pamfletih za razsipnost, nezvestobo, hujskanje in zapravljanje državnega premoženja. Bila je posredno vpletena v afero z ogrlico. Grofica de la Motte-Valois je naročila izredno dragoceno ogrlico na račun kraljice. Kraljica je ogrlico zavrnila, ker ni imela denarja, da bi jo plačala, začel se je spor in na koncu naročene kraljevske dragocenosti ni nihče plačal. Toda ljudje so bili ogorčeni zaradi njene potrate, saj je velike vsote denarja zapravljala tudi za hazardne igre. Parižani so bili lačni in nezadovoljni, kralj in kraljica pa sta živelav svojih gradovih, slepa in gluha za vse, kar se je dogajalo v državi. Ljudje so jo imenovali Madame Deficit, bila je kriva za vrsto denarnih neuspehov, tudi za neuspelo financiranje ameriških kolonij v boju za neodvisnost izpod Velike Britanije.
V bistvu je bila manj razsipna od poznejše cesarice Jožefine, ki je imela petsto oblek in sedemsto parov čevljev. Med francosko revolucijo so kraljevsko družino preselili v palačo Tuileries. Ljudje so si jih prihajali ogledovat, kot da so v živalskem vrtu.
Kraljica Marija Antoinetta je imela prijatelja, švedskega grofa Axela Fersena(1755–1810), ki je bil pripravljen rešiti družino iz zapora. Zaljubljeni Axel je organiziral pobeg, vendar so jih med potjo prepoznali, zajeli in spravili v pariški Tempel. Še vedno so dobivali več vrst hrane in pijačo. Kraljica je bila prepričana, da jih bodo rešili avstrijski in pruski vojaki. Toda 21. januarja 1793 so odpeljali kralja iz zapora in ga obglavili. Ni se poslovil od žene, hotel jo je prikrajšati za grenko slovo. Po moževi smrti so ji prepovedali nositi črnino in jo prepeljali v zapor Conciergerie ter obsodili za zaroto zoper Francijo. Levičarji v konventu so za kraljico zahtevali smrtno kazen. Dodelili so ji skromno celico s posteljo in špansko steno za intimne potrebe, potem so jo nekajkrat na skrival zaslišali. Med prevozom na sodišče so bili tisti, ki so jo videli, presenečeni – ni bila prestrašena, pobita, samo bleda, sivolasa. Nosila je kraljevske diamante. Sodišče je na vsak način hotelo narediti iz nje državno sovražnico, posebna komisija jo je hotela obsodili celo za incest z lastnim sinom. Proces se je začel 15. oktobra 1793 ob osmih zjutraj.
Obsodba je bila napisana na osmih straneh, štirideset ljudi so privedli kot priče, vendar nihče ni prinesel končnega zaključka. Kraljica je izčrpana, vendar bistro odgovarjala na obtožbe, logično dokazovala, da ni storila tega, kar so ji očitali.
Kraljico so odpeljali iz celice ob desetih dopoldne v spremstvu štirih sodnikov in predstavnika revolucionarnega tribunala. Bilo je nedostojno, da so ji zvezali roke na hrbtu, odrezali lase in jih pozneje vrgli v ogenj. Na dvorišče so jo pripeljali na vozu, ki sta ga vlekla dva konja. Bila je oblečena v bela oblačila. Ko se je vzpenjala na oder, je izgubila čevelj. Na oder ji je pomagal krvnik (njegov oče Charles Sanson je giljotiniral njenega moža, kralja Ludvika XVI.). Krvniku je izročila svoj žepni robec z monogramom in mu dejala: »Obrišite giljotino, da si ne bom umazala ovratnika!« Giljotina je padla petnajst minut po dvanajsti uri. Henri Sanson je dvignil glavo Marije Antoinette in jo pokazal ljudstvu. To je zakričalo: »Bis!«
Pravijo, da je njena glava ostala na tleh, medtem ko sta odšla krvnika na kosilo. Mlada modelarka Maria Grosholtz naj bi to izkoristila in vzela odtise za posmrtno masko. To naj bi bila pozneje znana Madam Tussand, ki ima svojo galerijo znanih figur osebnosti.
O Američanih ne mislim nič drugega kot to, kakšni reveži so, ko jim Američanke ne “dajo” in morajo svoje seme izlivati v Tajke, Filipinke, Vietnamke in drugo aziatsko svojat.
Vesel oče, vesel, da nisem Amerikanec
Zadnjič sem zasledila v vašem postu vabilo na “Nikodemove večere”.
Zelo mi je padel v oči citat o “medsebojnem spoštovanju”.
V kolikor delite takšna vabila, se tudi Vi sami vzdržite “spoštovanja v vaših zapisih”. Lp.[/quote]
Slovenke so najlepše. Vsakič ko se sprehodim po slovenski cesti mi srček zaigra in pozabim na tegobe tega sveta.
Hvala vsem Slovenkam, da mi polepšajo težke dni in mi dajejo nov zagon, da napredujem in se osebnostno razvijam.
Iskrena hvala. 🙂
Odnos o seksa je odvisen od verske prepričanosti, časovnega obdobja.. in seveda tega, če si pripadnik naroda, ki je znan kot med slabšimi ljubimci: Angleži. Verjetno zato potem tudi na glas trosijo takšnele:
Glede na to, da ima vsak narod dejansko veliko izrazov za seks, ljubljenje.. pa to obeta, da je ljudem seveda zelo pomemben. Nepomembna stvar bi imela eno samo poimenovanje, če ne celo manj. Je pa seveda verjetno res, da so se besede za poimenovanje seksa oblikovale tudi za to, da se je zaobšlo cerkveno cenzuro.. in si je tako vsaka nova generacija ljudi dodala svoje izraze, da bi drugi ne dojeli, o čem pravzaprav to govorijo.
Tu jih je nekaj:
1. fúkati, pravzaprav = hitro sem in tja voziti, premikati; švigati, šiniti
2. jébati (na Vzhodu in že v sanskritu). Od tod samostalnika jebač, jebec in priimek Jebačin
3. mígati (Dolenjska), prvotno = delati majhne gibe
4. porívati
5. kúcati (iz kuc)
6. midati se, dobesedno = premikati se sem in tja
7. kávsati, pravzaprav = kljuvati, pikati
8. klínčkati, iz klinec
9. rítkati ( = suvati z zadnjico)
10. natégniti
11. jézditi
12. púmpati
13. pritískati
14. (po)mečkáti
15. gézditi, evfemistična variacija iz jézditi
16. (na)drájsati
17. napólniti
18. zváljati
19. klépati, pravzaprav = kovati, tolči (Primorska)
20. štihati = prekopavati, lopatati (Primorska)
21. jáhati = jezditi (Primorska)
22. pinkati, izpeljanka iz pinka = cunnus (Dolenjska)
23. peteliniti, petelinčiti, petelinčkati (Doljenska)
24. zasaditi ga
25. dajati ga na gorko (prav tako na Dolenjskem)
26. onegaviti
27. flodrati
28. dol se dajati, dol se devat
29. ljubiti se
30. (po)valjati
31. karati (iz bivših jezikov Yuge)
32. seksati
33. občevati spolno
34. obdelati
35. goniti se
36. dolčkati
37. razstrgati
38. razmnoževati, množiti
39. zajčkati se
40. mešati kromosome
41. spajati, spojiti
42. parkirati
43. natepavati
44. muckati
45. fedre stestirati
46. zmeriti vlago v tunelu
47. s pitonom v gnezdo
48. dati klobase kuhati v meseni lonec
49. namočiti čopič
itd. itd. 🙂
Zadovoljnega in samozavestnega človeka (v partnerskem odnosu) ne zanimajo statistični podatki, ampak živijo (po svoje). Ravno negotovost je ponavadi povod za brskanje po statistiki in primerjanje z drugimi, ki bi nam dajale reference ali merila ‘normalnosti’, kolikokrat bi moral seksat, kdaj, kako itd….
Dokler je povprečen delovnik zaposlene osebe v Sloveniji 40 ur tedensko, ne moremo delati primerjav z Ameriko. Tam mnogo ljudi opravlja dve službi hkrati ali pa opravijo veliko nadur. Sicer govorim na pamet, ampak si drznem ugibati, da povprečen delovnik zaposlenega Američana presega 40 ur na teden. Predvidevam, da ima to negativen vpliv na njihovo spolno življenje.
@Matjazko
Zlato pravila seksualnosti in seveda zadovoljstva je: “Prav je tisto, kar obema v paru ustreza” (Če jih je več, mora ustrezati vsem vpletenim).
Namen raziskav pa ni toliko iskanja “številke”, temveč vsega kar srečni in zadovoljni pari počno. In pravilna ugotovitev je, da takšni pari: KOMUNICIRAJO. In ker komunicirajo, je posledično možno vedeti, kaj komu v paru ustreza in kaj ne.
Logična posledica normalnosti, pa je.. da “normalni” ljudje ne komunicirajo toliko kot uspešno zadovoljni pari in seveda zato trpi tudi seksualno življenje.
Seveda je pa tudi bistvena razlika med tem, kaj je zadovoljivo povprečje za moškega in kaj za žensko.
Woody Allen v filmu Annie Hall iz l.1977 to strne v dva stavka, ki se odvijeta na deljenem ekranu, kjer na eni strani leži pri psihiatru Woody, na drugi pri terapevtki Diane Keaton, oba terapevta pa postavita isto vprašanje: Kolikokrat na teden seksata?
Woody Allen: “Skoraj nikoli, trikrat na teden.”
Diane Keaton: “Non stop, trikrat na teden.”
Razlog za različno dojemanje frekventnosti seksa, je verjetno najbolje pojasneno s tem delom, ki sem ga objavil v tjle temi: In kje je sploh smisel?
Takole gre:
Zna biti, da je Symonsa k raziskovanju spodbudil prav Woody, ki je svoje delo objavil 2 leti pred njim 🙂
@Tisa R
Povprečni delovnik v ZDA je 34,4 ure[/url]. Velja tako za obdobje 2007-2016, kot za januar 2017.
Forum je zaprt za komentiranje.