dispraksija pomoč
Spoštovani,
ker sumimo, da ima sin dispraksijo, nas zanimajo izkušnje staršev otrok s to motnjo.
Kako je bila diagnosticirana (kje? s kakšnim testom?), kako otrok napreduje v šoli, kako mu pomagate, ali ste pridobili dsp, na katerih področjih so težave največje?
Karkoli boste napisali, nam bo v pomoč, že v naprej hvala!
Nimam izkušenj s to motnjo, zato ti ne znam odgovoriti kot želiš. Spremljati otroka in priznati take težave je sigurno zelo hudo in žal mi je, da to doživljate. Kljub temu mora jo biti načini, kako s tem, verjetno tuji linki dajo več informacij, saj so načeloma bolj napredni pri tem.
Mi pa pride na misel, da je vsekakor dobro takemu otroku dat veliko dela s prijaznimi motoričnimi igrami. Npr. učitelj glasbenega inštrumenta, ki je dovolj sočuten, željan izziva….takega bi prosila za privat ure, ki so neobremenjene z učnim načrtom. Za violino je zelo ok Suzuki metoda. Morda glasbene terapije, ki nimajo toliko zveze z učenjem inštrumenta, ampak komunikacija preko zvoka in motorike.
Še vsak otrok je zelo napredoval v koordinaciji, fini motoriki rok, prstov, koordinaciji oko-roka…, zato vsekakor priporočam.
Spoštovani,
sin ima 17 let in mesec dni nazaj so mu na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Lj. postavili diagnozo ” specifična motnja koordinacije oz. dispraksija”. Da ne bo pomote, od prvega razreda OŠ dalje je voden kot otrok z motnjo pozornosti in s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ima težave na področju fine in grobe motorike, na področju prostorskega načrtovanja, organizacije gibanja in gibalnih aktivnosti ter ravnotežja.
Sovraži pisanje, čeprav smo do 5. razreda vztrajali tudi s pisanimi črkami je kasneje začel pisati in še danes piše samo s velikimi tiskanimi, tako lažje sledi snovi, čeprav mu vse snovi ne uspe napisati. je izredno počasen. Prav tako ni bil ljubitelj likovne in športne vzgoje ( igre z žogo, poskoki, prevali, hoja nazaj….- vse to mu dela še danes težave).
Testiranje traja približno 2 uri, naloge so odvisne od starosti otroka – piše tekst po nareku, prepisuje tekst, prerisuje sliko po pikicah, rešuje labirinte……riše kvadrate, pravokotnike, kroge, vleče ravne črte, pa ukrivljene črte…
Na Svetovalni center pa smo se obrnili sedaj zaradi celostne obravnave, ugotavljanja kaj danes- pri 17 letih- trenutno zmore in zaradi ugotovljenega napredka na primanjkljajih, ki so bili že v preteklosti ugotovljeni,prišli do zaključka, da mu točne in natančne diagnoze strokovnjaki- psiholog, nevrolog, pedopsihiater, delovni terapevt, zdravnik v razvojni ambulanti- sploh niso postavili.
Vaje, ki jih je delal pri delovni terapevtki, na fizioterapiji, v šoli in doma so mu bile v veliko pomoč, se pa je zaradi pomanjkljive diagnoze izpustilo delo na področju organizacije in načrtovanja učenja, časa in vsakdanjih aktivnosti, kjer ima še danes velik primanjkljaj.
V šoli ima zaradi vsega naštetega prilagoditve.
Če v opisu našega fanta vidite kakšne podrobnosti, zaprosite za pomoč.
Saj ne morem verjet kake diagnoze najdejo.Tudi jaz prvič slišim in poguglam,pa vidim,da otrok,ki nima rad šole je dispraksija pri njemu.
Najbolj so mi ti znaki hecni:
Težave pri učenju vožnje s kolesom.
Pomanjkanje občutka za nevarnost (npr. skakanje z visoke višine).
Težave pri uporabi jedilnega pribora; raje je z rokami,
Slabo razvita fina motorika – težave pri držanju pisala in striženju. Risbice so lahko preotročje.
Občutljivost za dotike in nove zvoke.
Odklanjanje obližev in obvez.
In še ogromno je teh znakov na tej strani:
http://www.bambino.si/dispraksija
Pol vsi otroci imajo to diagnozo,ker pač niso pikasoji,ajnštajni,davinčiji,znani ala harry poter pisatelji,….
Nisem vedel,da se sendviči,jabolka,hruška,pizza,burek,čevapčiči,… jejo z žlicami,nožami in vilicami.Težave učenja vožnje s kolesom pa mi je tudi hecno.Jaz sem se naučil pri 6 letih,pa se nisem hotel.Ker beda mi je bila se vozit v krogu po enem dvrišču 10 m x 10 m.In nisem se hotel vozit s kolesom.
Pol še jaz pri 40 imam dispraksijo.
Glih neka siljenja otroka v nekaj se pri njemu razvije odpor.In ta kopičenja ga uničujejo.Kako bi vam bilo ko bi vas in tudi mene začeli silit v dela ki jih ne maramo?Naprimer da moramo lepe slike risat,vsi moramo vedet šivat,se potapljat,biti gasilci,reševalci,vedet skakat s padalom,letet s avijonom,se tuširat,ne kopat v banji,… Bi bili 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi na svetu dispraksijsti.
Se pravi da ljudje,ki ne ločujejo odpadkov,mečejo vstran hrano,kupujejo preveč hrane,… imajo diagnozo dospraksija,ker se težko naučijo.
Noben pa se ne vpraša,kaj če okolje otroku ni všeč?Kaj če vidi kako so nesramni sošolci in se ne želi spustit na njihov nivo,da nebi bil slab človek.Kaj če čuti avro in energije okoli njega,kaj če je kaj videl ali slišal na šoli,…
V mojem razredu v srednji šoli nas je bilo 14 fantov in 17 punc.Od tega 4 izolirani piflarčki,9 fantov pijančkov in travarjev,2 fanta pa frajerja,šminkerja,ki se z nobenim nista družila.Punce 5 pijank,2 travarci,8 punc,ki so samo gledale starejše z polno dinarčki.
Najboljša družba,face,zajebavanje so bili travarci in pijandure.Ampak ti tudi delajo probleme,policija.
Jaz sem se edino z enim fantom od teh travarjev družil,ker mi je bil sosed in se poznamo od majhnih nog.Bil je vredu človek,vsak dan smo bili skupaj,se zabavali.V srednji je hotel imeti ime,da ga vsi poznajo.Kasneje je padel v trdo drogo.Še jaz sem imel pizdraije zaradi njega in tudi mene so gledali kot narkomana.Ko ima človek neke probleme za katere ni kriv,se umakne taki družbi.In tako tudi jaz sem imel sošolce samo za sošolce.Imam FB,sošolcev nobenih za frende.Tudi po 20 letih nismo še imeli in mislim,da tudi ne bomo imeli obletnico mature ali valete.Če bi me nekdo hotel ubit,če mu ne povem imena in priimke sošolcev,sem mrtev,ker ne vem,sem pozabil.
Se pravi ker sem pazil na svojo varnost,ugled,da nimam nepotrbnih problemov sem imel dispraksijo?Očitno res.Pa tudi picaso nisem,nisem nikoli rad risal.
Se mi zdi da farmacije iščejo samo neke nov diagnoze,da lahko prodajajo nebulozna zdravila in dodatno zastruplajo možgane.
Da bi s epa nekdo z otrokom orang odprto pogovoril pa ne.Zakaj se noben z njim ne pogovori,če ima mogoče težave v ljubezni?Mogoče ga zanima duhovna plat,mogoče bi rad bil boksar ali kake druge borilne veščine,mogoče se človek raje pogovarja o drugih stvareh in ga zanimajo druge stvari,…
Nevem.
Spoštovani,
najprej iskrena hvala za odgovor.
Naš sin obiskuje 1. r in ima težave na področju koordinacije, grobe in finomotorike seveda že iz predšolskega obdobja. Od 3. leta dalje obiskuje delovno terapijo. Kljub veliki strasti do risanja njegove risbe zaostajajo za vrstniki, odklanja igre z žogo, z veliko truda se je naučil voziti kolo…Ves čas sem sumila, da je z njegovim razvojem nekaj narobe oz. je disharmoničen, saj je na intelektualnem področju bp, na specifičnih področjih pa zaostaja. Težave so se takoj pokazale sedaj v šoli, ko ga je učiteljica sprva označila za nezainteresiranega, kasneje pa je uvidela, da ima težave. Kljub obiskovanju RA in delovne terapije, mi nihče ni znal razložiti, za kakšno težavo gre, dokler nisem našla opisa dispraksije na spletu. Bila sem osupla, prepoznala sem sinove težave v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prepoznavnih znakov. Strokovni članek sem pokazala tudi učiteljici, da bi otroka pravilneje obravnavala, kar se je obrestovalo.
Je pa težko. Doma imamo 3 otroke,a največ časa posvečamo omenjenemu, saj odklanja domače šolsko delo. Koncentracija mu zelo niha. V šoli ne uspe opraviti vsega, tako da moramo stvari delati še doma. Mož je sicer prepričan, da sin ne potrebuje usmeritve, da bo težave skompenziral, a sama menim, da bi mu bilo s prilagoditvami lažje, saj je motnja trajna. Predstavljam si, da ko bo premagal določene težave, bodo nastale druge, saj se snov nadgrajuje, zahteve pa so vedno večje. Šolski sistem poznam, saj delam v njem.
Zanima me, ali ima vaš sin tudi legastenijo, saj berem, da 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok, ki ima dispraksijo, ima tudi legastenijo. Vem, da je že dolgo od tega, a vseeno, če se spomnete, kako mu je šlo branje, je preizkuse pisal izven razreda…kakšne prilagoditve je imel? Kaj pa ostali predmeti, so bile težave tudi pri naravoslovju, jezikih…Kaj je vašemu sinu najbolj pomagalo?
Mi vztrajamo pri športih, hodi na gibalne urice in plava. Zaenkrat je vse še bolj igra in gre rad. Enkrat na dva tedna obiskuje delovno terapijo.
Hvala za vaš čas, smo v stanju sprejemanja težav našega otroka in ni nam najlažje, zato je vsaka izkušnja, ki jo preberemo, dobrodošla.
Vsem ostalim, ki tratite dragoceni čas s pisanjem neumnosti po forumih, svetujem, da greste na zrak in živite življenje, ki je kljub težavam vedno lepo!
Ti si kot fijakarski konj,ki ne vidi levo,ne desno,ampak le naravnost,ker nosi plašnice!
Ampak tvoje plašnice so pa samozaverovanje v le tisto kar TI veš,kar TI občutiš in kako TI funkcioniraš!
Odvrzi jih,svet je veliko bolj kompleksen,kot TI misliš!
lp.
ps. tudi moj sin ima dispraksijo+ disleksijo+diskalkulijo. V šoli vozi s 4,tu in tam kakšna trojka,petica je redko na seznamu ocen. Diagnozo dobili na zavodu za šolstvo v 5 r.
Pred tem smo mislili,da je pač neroden,nezainteresiran za šolsko delo,da je pač malo samosvoj. Glede šol. dela-saj ne vem kaj naj rečem-on ima edinole “pravico” do fotokopij,če ne sfolga napisati,ali če piše tako grdo,da je težko berljivo in do podaljšanega časa pisanja testov,česar pa nikdar ne izkoristi. Enkrat na teden ima specialnega pedagoga-kaj tam delata ne vem-on pravi,da je kul,in eno uro svetovalne službe tedensko-kjer mu pač povejo to,od česar imam jaz že znucan jezik: da je šola tisto,kar mora ON jemati za SVOJO obveznost…
lp.
Spoštovani,
sin je najmlajši izmed treh otrok, starejši sta hčerki stari 21 in 19 let, sin 17. Od rojstva sin škili, kot dojenček je bil izredno miren, samostojno sedel pri devetih, shodil je šele pri 17 mesecih, plazil se ni nikoli. Večkrat sem opozorila pediatra, da se mi zdi, da zaostaja pri gibalnih aktivnostih, še posebej, če sem njegov razvoj primerjala s hčerkama, ki sta od sina starejši za dve oz. štiri leta, pa sem dobila odgovor, da so med otroci – sorojenci tudi precejšnje razlike. Pri 17 mesecih je dobil očala z dioptrijo +3,5 in istočasno shodil. Sledilo je obdobje, ko je bil viden kar hiter napredek pri hoji, pri samostojnem prehranjevanju, pri igranju z igračami…. Pri 4 letih je začel obiskovati vrtec in takrat so vzgojiteljice opazile njegov primanjkljaj pri risanju risbic, rezanju s škarjami, lepljenju, ustvarjanju z raznimi masami, obuvanju copat, oblačenju….Tudi izgovorjava je bila bolj “trda”, govoril je razločno, vendar bolj počasi in s poudarkom na črkah- r,b,d….Takrat je bil prvič deležen pomoči logopedinje. Čeprav se je branja naučil sam pri 5 letih, ob poslušanju pravljic in predvsem knjige “Abeceda na potepu”, ki mi jo je nek popoldan prebral od prve do zadnje strani. Sem mislila, da jo zna na pamet in mu prinesla neko drugo, pa je prebral tudi tisto. Jasno, gladko, brez napak. Sploh nisem vedela, da zna brati- do tistega dne, ker je pravljice vedno z zanimanjem le poslušal.
Ob vstopu v 1. razred pa so se začeli kazati določeni primanjkljaji, branje je osvojil že prej, pri pisavi pa so bile velike težave. Bil je počasen, pri risanju, pisanju. Ko so ostali rešili stran v delovnem zvezku, je sin šele začel ali pa še to ne. Pri poslušanju zgodb in risanju v zvezke je ponavadi uporabil le eno barvo ( najpogosteje rjavo)
Izgubljal je stvari, radirko, svinčnik, peresnico. Bil zadnji pri malici, zadnji pri športni vzgoji, ki je bila zanj prava muka. Z žogo ni znal, lovljenje in metanje je bilo zanj velika težava, pa “tapkanje” žoge prav tako. Tudi tek, sonožni poskoki, hoja po bradlji so bili misija nemogoče. Takrat sva obiskovala fizioterapijo, kjer je delal vaje, kot so lastovka, pa skoki po tuljavi, hoja po ravni črti….Tudi pri hoji po stopnicah navzdol je rabil pomoč, hoja navzgor je bila zanj lažja. Vezalke si zaveže od 8 leta dalje, kolo vozi od 6. leta dalje, smuča- ne preveč elegantno- od 7. leta dalje- predvsem na željo vseh ostalih v družini, da smo lahko pozimi skupaj odšli smučat.
S težkim srcem sva se z možem odločila, da gre sin na testiranje za PP, na odločbo smo čakali 6 mesecev. Na začetku je imel 5 ur dodatne strokovne pomoči, v zadnji triadi 4 ure. Sedaj v srednji šoli ima 3 ure. Prilagoditve so se v 1. triadi nanašale na zmanjšan obseg prepisane snovi, v delovnih zvezkih je moral rešiti vse (vendar doma- v šoli je ponavadi samo začel), saj gre ponavadi le za dopolnjevanje. Ko so začeli z računanjem, sva utrjevala več ustno, v zvezkih je imel napisano manj, kot ostali sošolci. Če so morali drugi prepisati ali risati vijuge, pisati številke na eni strani, je sin napisal pol strani. z večjimi črkami in z več prostora.Kasneje, v 2.in 3. triadi je pisal s podaljšanih časom (15 min), v zvezku je lahko imel prilepljeno fotokopirano snov, naloge na testih so bile napisane z večjimi črkami in z več prostora, namenjenega odgovorom. Naloge je dobival tudi postopoma, ko je rešil prvo, je dobil drugo.
S pisanjem je začel zgoraj v levem vogalu in končal na sredini lista spodaj. Še v 4. razredu je imel zvezek s korekcijsko črto – do takrat je deloma še sledil snovi, kasneje pa je bilo snovi preveč in je začel pisati tiskano.
Predmeti kot so NIT, DRU, MAT mu niso delali težav, SLO in ANG pa predvsem zaradi pisanja in obnavljanja snovi ( spisi- nima ideje, kaj napisat- imam občutek, da sproti pozabi). LV, ŠVZ in GV pa so mu nasploh slabšale učni uspeh,ki je bil na začetku prav dober, kasneje pa dober.
Specialisti so mu priporočali plavanje, skupinske športe z žogo, kjer so ga vrstniki hitro izločili, saj ni bil uspešen. Pa tudi časa mu in nam je primanjkovalo -čeprav sta hčerki samostojni in zdravi- saj je bil pri delu doma počasen nesamostojen, nezainteresiran in bi lahko sedel za mizo uro in več, pa ne bi naredil ničesar, če bi ga pustil samega. Tudi sobote in nedelje so bile namenjene reševanju nalog, za kar mi je danes žal, ampak, takrat sem mislila, da delam prav, ker vztrajam, saj je brihten in inteligenten. Vsaj kar se nedelj tiče- morale bi biti “ne delje “
Pravzaprav je učiteljica v 3.razredu predlagala, da bi ponavljal zaradi socialne nezrelosti, kar pa se z možem nisva strinjala, ker je zelo razgledan fant in bi se po najinem mnenju dolgočasil, če bi moral še enkrat v 3. razred.
Pri sošolcih je bil do 4. razreda črna ovca, niso ga marali. Njihovo priljubljenost si je moral pridobiti in sicer tako, da je svoje znanje pokazal na tehničnem dnevu, kjer je najbolje in najhitreje sestavil zobnike, ki so delovali brezhibno in so ga sošolci in sošolke nato prosili za pomoč.
Popolnoma Vas razumem, da si postavljate mnoga vprašanja in da na mnoga ne boste našli pravega odgovora. Mi se trudimo že več kot 10 let in na začetku sem z zanimanjem brala razne članke po internetu, iskala knjige v knjižnicah, jih kupovala, hodila na seminarje, izobraževanja, posvete, vse z namenom, kako najbolje pomagati sinu. Poskusili smo marsikaj, kar se ni obneslo in marsikaj, kar se je izkazalo za dobro. Pa se še vedno učimo.
Našega otroka zmedejo spremembe in kakršnokoli uvajanje vedno novih stvari, ime več minusov kot plusov.
Upam, da boste iz zgoraj opisanega našli kaj uporabnega za vašega sina.
Vam in Vaši družini, predvsem pa sinu želim čim več uspehov in pa zavedanja, da ste v danem trenutku za sina naredili in se odločili najbolje, kar ste znali.
katar1202,
hvala za podroben opis. Ja, v marsičem sta si fanta podobna in verjetno bomo skozi podobne težave šli tudi mi. Ko berem, da je kljub težavam vaš fant uspešen, me spoznanje pomirja.
Vprašala bi le še to: kako ste dečku razložili, da je v nečem drugačen od drugih? Ali pač ni bilo potrebno? Meni osebno je hudo, ko mi pove, da najgrše riše, da se mu drugi zato smejijo, da je zadnji pri preoblačenju…
Pa še to: So se težave v puberteti stopnjevale? Kako je s samopodobo? Je vaš fant kljub vsemu zadovoljen, vesel mladostnik? Kaj najraje počne?
Tudi moji otroci so med sabo različni, prvorojenec je samostojen in vzoren šolar, najmlajši pa je še dojenček. Za vse svoje 3 otroke želim le, da bi se samospoštovali in dosegli v življenju samostojnost.
Še enkrat vam hvala za vaš opis. Natisnila ga bom in spravila v predal nočne omarice, na dosego rok. 🙂 Kljub vsemu upam, da se še kdaj beremo na spletu.
Pozdravljena,
veseli me , da Vas naš primer pomirja. Ko smo se soočali z vzgojo, šolanjem in napredkom pri sinu, sem imela večkrat občutek, da smo sami in se borimo sami proti sistemu, ki mu pravimo šola in vzgoja.
Prvo triado ga je učila učiteljica, ki ni imela strokovnega znanja in tudi ne veselja, do dela z otrokom, kot je bil naš. Dajala je poudarek na tem, kaj vse ne naredi in ne temu kaj ne zmore. Zaradi stalnega opozarjanja, kaj vse ne dela prav, je bil tako sprejet tudi pri sošolcih. (norčevanje, hihitanje). Zaradi nezaupanja učiteljice ni bil nikoli reditelj, ni razdelil listov kot ostali, skratka, pri njej ni smel pomagati pri nobeni stvari. Do njega ni imela zaupanja in to je sin tudi občutil. Drugače je bilo doma, kjer smo ga vzpodbujali pri vseh stvareh, ga učili samostojnosti, da si sam pripravi in skuha čaj, pa speče jajca, pa odreže kruh,pomije posodo, pomaga pri hišnih opravilih,si umije zobe brez opozoril, skratka učili in še ga učimo samostojnosti.
V 4. razredu je imel učiteljico, ki mu je zaupala in on je zaupal njej. Prvič je bil reditelj in to je bila zanj najbolj pomembna stvar, ki jo je do takrat doživel v šoli. S tem ga je učiteljica kupila in sošolci so ga takrat začeli sprejemati kot sebi enakega. Prav tako je bil na mojo željo takrat sklican tudi roditeljski sestanek, ki so se ga poleg staršev udeležili tudi otroci, kjer je bilo predstavljeno, kakšne težave ima sin, zakaj jih ima, kako mu pomagati….Bila sem presenečena predvsem nad odzivi sošolcev, potem še sošolk. Prvič je bil povabljen tudi na zabave za rojstni dan in bil v razredu sprejet.Ko mu je pri ŠVZ uspelo, da je sam prehodil bradljo, so mu vsi sošolci zaploskali in ko mi je razredničarka to pripovedovala, sem zajokala, tako sem bila vesela.
Kar se tiče pubertete, nimamo večjih težav. Včasih vztraja pri kakšni stvari in mu samo pravim, naj me prepriča, zakaj bi bilo dobro tako, kot si je zamislil sam. Če mu uspe, popustim, če ne,se pogajava dalje. Zelo dobro sliši, kadar gre zanj in zelo moramo biti dosledni, kar se dogovorimo.
Dogovore mora upoštevati on, ker jih upoštevamo tudi ostali člani. Zanj so pomembna kratka navodila, ker se v poglobljenem razlaganju izgubi in ne ve več, kaj bi radi od njega.
Drugače ima štiri prijatelje, ki pridejo k nam in gre sin k njim, vse zanima strojništvo, avtomehanika, računalniki in kolikor jih poslušam, ga ostali prosijo za mnenje, kako bi popravil kakšen motor, kako naložil kak program- tu je pravi strokovnjak in že od malih nog preživlja prosti čas pri možu, ki sta mu avtomobilizem in mehanika v veselje, sinu pa prav tako. Pred dvema tednoma si je za prihranjene € kupil avtodvigalo in sedaj bi bil najraje kar v delavnici.
Drugače pa je vesel, zadovoljen najstnik, ki rabi na dan “še vedno” 10 in več objemov, rabi lepo besedo, dogovore, vzpodbude, tudi pomoč pri organizaciji prostega in ostalega časa, kako se kakšno snov naučiti, kdaj pa kdaj tudi opozorilo, da bo treba sobo pospravit in se stuširat, pa kako ravnat z denarjem in za kaj ga porabit.
Prav zaradi priprav na samostojnost,boljšo organiziranost smo pred kratkim poprosili za pomoč na Svetovalnem centru.
Kar pogumno naprej, če pa Vas zanima še kaj več, se lahko obrnete na FB- ADHD zaprta skupina, mogoče boste našla tam tudi kaj uporabnega, saj vse te težave pripisujejo delno tudi avtističnim motnjam, ki pa se pri otrocih odražajo različno, z različnimi primanjkljaji na posameznih področjih
Forum je zaprt za komentiranje.