Pogreb – govor!
Ravno smo se pogovarjali o tem, kako prisiljeni in slabo prebrani govori “pokvarijo” in zbanalizirajo pogrebno slovesnost.
Hipotetično: če pogreb ne bi bil cerkven, če nočeš na silo sklamfan govor s suhoparnim nizanjem podatkov, po možnosti prebran brez občutka, kaj, kakšen tekst bi si izbral, če bi si lahko.
….?
Glasba pa seveda ja…
V bistvu se mi zdi še najslabše, če govore prebirajo bližnji svojci pokojnika, ki so navadno tudi avtorji. V njih je preveč bolečine, da bi razumno predstavili svoje občutke in vsi ti govori izpadejo patetično. Za dobre in primerne govore potrebuješ nekoga, ki ni bil intimno vpleten v pokojnikovo življenje, recimo tesnega sodelavca, dolgoletnega prijatelja in tako naprej.
Mene je na einem pogrebu razkajfal župnikov govor – tako mlad je umrl…kaj bi še vse lahko naredil…. zakaj Gospod je tako mlad moral oditi….. Ja, pa sej se ni sam namenoma pa bolezen tudi ni bila, ko da že za svojce ni dovolj, potem morajo pa še take poslušat, no. Un si pa duška daje.
Se strinjam, da so nekateri govori tako brezvezni, da je joj, brez repa in glave – tradicija gor ali dol.
Glasba – se da tudi s kakšno bolj sodobno in primerno glasbo, kot pa s klasičnimi elegijami iz zvočnikov ali Chopenov pogrebni marš in trobentarsko zlajnano Tišino.
Jst si govorcev ne želim, še najmanj objokavanja, ki me veselilo, če bi se ljudje dobro imeli na mojem pogrebu – tako, kot se imajo potem na vsaki sedmini :))))
Malo za kontro, tole je super glasba in vzdušje na pogrebu 🙂
Najhujši so “poklicni” govorci, kakšni bivši sodelavci pokojnika, ki je že 15 let v pokoju … Ti govori so res nizanje nekih podatkov.
Najlepši govor sem slišala s strani dolgoletne najboljše prijateljice pokojnice, obe torej stari gospe. Bil je dolg pregled njenega življenja in značaja, iskrice, občutja, izjemno izjemno lepo.
Se popravljam, najslabši govor je bil župnikov, govoril je o naši babici, katere praktično ni poznal, ker je hodila v drugo cerkev in ne njegovo, ampak nismo dosegli, da bi tisti župnik izvedel obred …. tip je govoril take neumnosti, popolnoma kontra njenemu značaju, da smo vsi kar zgroženo gledali…
Že več kot 30 let pišem pogrebne govore za sosede, prijatelje, znance, bivše sodelavce. Nikoli sama od sebe, pač pa, če me prosijo svojci. Vedno napišem na kratko, v govoru poudarim človekovo življenje, njegovo dobroto, delo, voljo do življenja, ljubezen do družine… . Nikoli ne pišem suhoparnih podatkov npr. rodil se je, šolo je zaključil leta, delal je od tega do tega leta itd.
Svojci so vedno zadovoljni in se mi zahvalijo. Sama od sebe pa se ne vsiljujem, saj smo ljudje zelo različni. Ponavadi vedno preberem v cerkvi, ker na pokopališču ponavadi piha in ni nič slišati.
Vam pa povem, da to ni enostavno, saj te smrt vedno pretrese, še posebej, če človeka poznaš. Vedno imam malo cmoka v grlu.
Morbidni hobi! Koliko ti pa plačajo, če to ni?[/quote]
Nič mi ne plačajo. Saj ne pišem za plačilo. Napišem samo, če me prosijo, vsiljujem se ne nobenemu. Živim na vasi in imamo tako navado, da se tudi tako poslovimo od sovaščanov.
Osebno pa se mi zdi, da če je pogreb cerkven in če župnik kaj pove umrlemu v slovo, ni treba nobenih govorov. Toda župniki velikokrat ljudi sploh ne poznajo. Če pa pogreb ni cerkven, pa je skoraj treba spregovoriti par besed. Sicer pa je na vasi takih pogrebov izredno malo.
Jaz sem govor za svojega umrlega očeta napisala sama. Bil je dolg cca. 3 do 4 minute, bil je neke vrste kratek življenjepis, oziroma kako ga je pot vodila skozi življenje, kaj je imel rad in po čem ga njegovi prijatelji in družina cenijo.
Prebral ga je poklicni govorec, ker ga sama ne bi mogla, je bil pa menda lep govor in neprisiljen, vsaj tako so mi kasneje rekli tisti, ki so prišli na pogreb.
Celotna pogrebna procedura je bila pa taka, da so v tistem prostoru, kjer so slovesi najprej pevci zapeli eno pesem, potem je govorec prebral tekst, pevci so zapeli drugo pesem in potem smo šli do groba, kjer so pevci zapeli še eno pesem, obenem so njegovo žaro položili v grob, potem je pa še tista standard trobenta zazvenela iz ozadja in je bilo konec. Zame ravno prav kratko in vseeno dovolj osebno. Se mi zdi, da bi bil oče zadovoljen in tak pogreb bi si želela tudi sama. Tudi mami (sta bila ločena) je rekla, da sva mu s sestro pripravili lepo slovo.
Naj imam govor. V govor sem dala le bistvene podatke, ki sem jih prepletla z dogodki v pokojnicinem zivljenju, o njeni ljubezni do druzine, o njenih hobijih in primerih njene dobrote, Za dobroto nisem nikdar rekla, kako je bila dobra, ampak sem vkljucila par anekdot, iz katerih je bil razviden njen znacaj. Sorodniki so jokali, nekaj ljudi mi je pa po pogrebu prislo povedat, kako lep govor je bil.
Bistvo je, da se ne niza podatkov kot v kaksnem suhoparnem CV. Namesto tega je bolje opisati nekaj zanimivih dokodkov v zivljenju pokojnega, zlasti takih, ki pokazejo njegov karakter, kjer lahko tudi kaksen hudomusen utrinek vkljucis, odnos do druzine ( a samo ce je bil dober) in hobije. Te stvari so tiste, ki se bodo dotaknile custev prisotnih.
Točno tako, kaj koga brigajo podatki o pokojnem, kje se je rodil in bla bla bla. Kako lahko rečete, da je pogreb lep, pogreb je žalosten. Hvaležna sem očetu, da je naročil pogreb v najožjem družinskem krogu, seveda smo dovolili udeležbo vsem njegovim prijateljem, ki so klicali, če lahko pridejo. Zakaj bi moje prijateljice in prijatelji, sodelavci in ne vem kdo še hodili na njegov pogreb je rekel in niti slučajno nobenega govora.
Točno tako, kaj koga brigajo podatki o pokojnem, kje se je rodil in bla bla bla. Kako lahko rečete, da je pogreb lep, pogreb je žalosten. Hvaležna sem očetu, da je naročil pogreb v najožjem družinskem krogu, seveda smo dovolili udeležbo vsem njegovim prijateljem, ki so klicali, če lahko pridejo. Zakaj bi moje prijateljice in prijatelji, sodelavci in ne vem kdo še hodili na njegov pogreb je rekel in niti slučajno nobenega govora.[/quote]
Pogreb je slovo od pokojnika od katerega imajo največ tisti, ki se ga udeležijo. Pogreb je žalosten, ampak lahko je lep v smislu, da je organiziran tako, da se prisotni ob tem še spomnijo na lepe trenutke s pokojnim, jih ob pesmi podoživijo in konec koncev dobijo občutek, da so ga še zadnjič počastili.
Sodelavci in prijatelji od žalujočih pa pridejo v tolažbo in podporo, tako da ne vidim nič spornega v tem. Smo pa različni in ti pač vse to dojemaš kot nekaj breosebnega in nepotrebnega, ampak na tak grd način. Ni nobene potrebe po tem.
-
Okusi so različni amoak mislim da je slovo vsaj malo laž je, če je lepo, dostojno. Če kdo o tvojem dragem človeku pove nekaj lepega. Mi smo poklicali ga. MARJETO iz Skupine Ptica in nam je napisala zelo lep govor. Dali smo ji oporne točke iz očetovega življenja in je povezala v lep govor. Še dolgo so mi znanci govorili da lepšega govora še niso slišali. Tudi prebrala je zelo lepo. Jaz tega ne bi nikoli zmogla. Še danes Sem ji zelo hvaležna.
Nam je tudi ta gospa napisala govor v slovo našemu dediju. Pa tudi prebrala ga je. Nam je bilo všeč da nismo sami tega počeli ker je lepše če nekdo drugi hvali tvojega človeka in pove nekaj lepega. To je edino kar še lahko narediš na koncu. Če že konec more biti. Gospo lahko pokličete na tel 031 822 884.
Forum je zaprt za komentiranje.