Malcanje v pisarni – PREPOVEDAT!

To smrdi sploh kaki kebabi fuj bljak. Imam v pisarni 2 taki požeruhinji, ki non stop žereta nekaj, meni gre pa zraven na bruhanje od raznih vonjav. Ni mi janso kaj razmišljate take babe, če sploh kaj, pejte ven jest.

In kje delaš, da je to dovoljeno? V večini firm namreč ni.

Tudi jaz imam iste probleme s sodelavkami.Ampak ni mogoče doseči spremembe,ker tudi šefica isto počne.Mi gre na bruhanje,ko v poletnih mesecih voham vse tiste salame,jajca,čebulo,kebabe….še bolj kot to,mi je nerodno pred strankami,ker mislijo, da sem jaz ista pujsa,ki se nažira za pisalno mizo.

Pri nas imamo tudi eno tako. Se ne spravi iz pisarne, pa da ji podkuriš po ritjo. Sabo pa nosi najbolj smrdljive ribe v konzervi, krompirjevo solato s čebulo,pohan od prejšnjega dne… vrgla bi jo na deljen delovni čas, pa naj gre domov jest ostanke. Trgovino ima 50 m stran, možnost malice v bližnji gostilni, ampak to je vse predrago. Nagravžna je in pika.

ja povejte jim ane, a če bote kle jamrale bo kaj drugače mislite? jao babe…

Pri nas se redko zgodi, da katera prinese “smrdečo” malico v pisarno. Ni prijetno, res, a ker je to mogoče 2x na mesec, se da potrpeti.

Jaz sem že stegnila jezik,ampak je stanje isto,ker tako šefici paše,saj ona isto počne in v tem ne vidi nič slabega.Čudna sem le jaz in ena punca,ki ravno tako ne malica v pisarni.

Zakaj ne greste delat kot čistilke? V WC-jih ima malica boljši vonj.

Ko bom dobila plačo tako, da si bom lahko privoščila obed v gostilni ali restavraciji med delovnim časom, bom šla tja jest. Dokler imam tako bedno plačo, da staknem konec s koncem za položnice, bom še naprej kuhala doma in si nosila v pisarno. Žal, ker tudi meni ne paše jesti v pisarni, pa še to zagrajeni s steklenimi paneli, da ti ja vsi gledajo pod prste, nimamo pa nobenega drugega prostora, pa bi šla z veseljem v neko čajno kuhinjico, kjer bi si lahko pogrela. Tako si nosim od doma komplet vse – od žlice do soli.
Potrpi, morda boš tudi ti kdaj priša do take točke, da ne boš imela za malico. Trgovina pa meni osebno ne pomaga nič. Tam lahko dobim sendvič, ki ga a)ne smem jest, b)ne maram in c)kaj naj ga pojem na blagajni ali da jem kar po cesti?
Na sadju in jogurtu pa do večera ne morem preživet, ker me potem samo boli želodec. Sem poskusila, pa ne gre. Delam pa do 17.30 in preden pridem domov je že večerja in ta ne more biti edini obrok zame – je prepozno in moj želodec se ne strinja.
Imam raje svoje zdravje kot tvoj zavihan nos.

Jaz pa mislim, da šparaš na napačnem koncu. Tudi, če kuhaš doma, ni zastonj. Pri nas imamo možnost malicati v bližnji gostilni, ki je do zadnjega kotička polna. Ni nam treba nosti denarja s sabo, ker lahko dobimo bone za malico (3,5 eur), šef pa dobi še količinski popust, če nas hodi več in redno. Malice so preproste, a okusne (kislo zelje, pečenica,jota z mesom alii brez, pečenka itd. pozimi; čufte v paradižnikovi omaji, džuveč, pleskavica, solatni krožnik poleti). Ampak eni to ne odgavarja, rajši prišpara tistih nekaj eur,ki jih potem zapravi za barvanje las.
Jaz in mož hodiva na toplo malico, otroka jesta kosilo v šoli, doma si pripravimo le še zgodnjo večerjo, za katero ne zapravim več kot 10 eur na dan.

Tudi jaz malicam v pisarni, ker drugače ne gre.
Sem pa toliko obzirna, da malicam sadje, kakšno žemljo/štručko in jogurt.
Topel obrok pojem doma, menim, da lahko mirno počakam nanj do 17.00 ali dlje.
Ne gre za to, da ne bi smeli jesti, pač pa bi na delovnem mestu morali upoštevati točno to – da ste na DELOVNEM mestu in ne doma. In predvsem – da v pisarni morda tudi niste sami!
Topla hrana in hrana z vonjavami naj ostane doma, v službi pojejte nekaj, kar ne oddaja vonja/smradu/dišav- to se lahko dobi tudi za malo denarja (če je ravno denar problem).
Ker v tistem prostoru tudi delate/delajo.
Če zjutraj zajtrkujete, ob malici, kot sem napisala zgoraj, mirno počakate na topel poznopopoldanski obrok doma.

V sosednji pisarni je s tovorjenjem smradeče malice poskušala sodelavka (tudi “moram nekaj jesti”, “moram toplo jesti”, “moram domače jesti”, “moram jesti konkretno” – ker nikogar ni upoštevala, je to pripeljalo tako daleč, da tam velja izrecna prepoved hranjenja na delovnem mestu.

Jaz pa mislim, da šparaš na napačnem koncu. Tudi, če kuhaš doma, ni zastonj. Pri nas imamo možnost malicati v bližnji gostilni, ki je do zadnjega kotička polna. Ni nam treba nosti denarja s sabo, ker lahko dobimo bone za malico (3,5 eur), šef pa dobi še količinski popust, če nas hodi več in redno. Malice so preproste, a okusne (kislo zelje, pečenica,jota z mesom alii brez, pečenka itd. pozimi; čufte v paradižnikovi omaji, džuveč, pleskavica, solatni krožnik poleti). Ampak eni to ne odgavarja, rajši prišpara tistih nekaj eur,ki jih potem zapravi za barvanje las.
Jaz in mož hodiva na toplo malico, otroka jesta kosilo v šoli, doma si pripravimo le še zgodnjo večerjo, za katero ne zapravim več kot 10 eur na dan.[/quote]

Ene imajo raje lepo frizuro, druge pa velik obseg trebuha in stegen, pa zajeten podbradek.

Jaz pa mislim, da šparaš na napačnem koncu. Tudi, če kuhaš doma, ni zastonj. Pri nas imamo možnost malicati v bližnji gostilni, ki je do zadnjega kotička polna. Ni nam treba nosti denarja s sabo, ker lahko dobimo bone za malico (3,5 eur), šef pa dobi še količinski popust, če nas hodi več in redno. Malice so preproste, a okusne (kislo zelje, pečenica,jota z mesom alii brez, pečenka itd. pozimi; čufte v paradižnikovi omaji, džuveč, pleskavica, solatni krožnik poleti). Ampak eni to ne odgavarja, rajši prišpara tistih nekaj eur,ki jih potem zapravi za barvanje las.
Jaz in mož hodiva na toplo malico, otroka jesta kosilo v šoli, doma si pripravimo le še zgodnjo večerjo, za katero ne zapravim več kot 10 eur na dan.[/quote]

Ene imajo raje lepo frizuro, druge pa velik obseg trebuha in stegen, pa zajeten podbradek.[/quote]

Posplošuješ. Sama imam 160 cm, 48 kg in naravno vranje črne lase (kratka frizura). Sem si pa kljub temu, da hodim na malico, kupila nove tekaške superge za 85 eur. Če štekeš.

Jaz pa mislim, da šparaš na napačnem koncu. Tudi, če kuhaš doma, ni zastonj. Pri nas imamo možnost malicati v bližnji gostilni, ki je do zadnjega kotička polna. Ni nam treba nosti denarja s sabo, ker lahko dobimo bone za malico (3,5 eur), šef pa dobi še količinski popust, če nas hodi več in redno. Malice so preproste, a okusne (kislo zelje, pečenica,jota z mesom alii brez, pečenka itd. pozimi; čufte v paradižnikovi omaji, džuveč, pleskavica, solatni krožnik poleti). Ampak eni to ne odgavarja, rajši prišpara tistih nekaj eur,ki jih potem zapravi za barvanje las.
Jaz in mož hodiva na toplo malico, otroka jesta kosilo v šoli, doma si pripravimo le še zgodnjo večerjo, za katero ne zapravim več kot 10 eur na dan.[/quote]

Delam v enem najdražjih krajev v Sloveniji in pri nas je topla malica v bližnji gostilni med 6 in 7 eur za eno glavno jed, brez juhe, brez solate, brez pijače, vode pa ne točijo iz pipe, moraš kupit, če hočeš pit zraven. Pa to potem izračunaj na 20 delovnih dni. Glavna jed oz tipična jed na krožniku, ki ti ga postrežejo je npr. 1 puranji zrezek, kepica riža in kepica dušenega korenčka ali 1 krožnik testenin s paradižnikovo omako in naribanim sirom ali 1 polnjena paprika s kepico pireja ali 3 ocvrte ribice in kepica krompirjeve solate.
Doma pa pridelam nekaj zelenjave (krompir, zelje, korenje, paradižnik, paprika, koruza, grah, fižol, solata, radič, peteršilj, zelena, čebula, ohrovt, …), imam kokoši, piščance, purane in zajčke.
Kar prišparam na račun moje hrane v službi, ne gre za barvanje las, pač pa za čevlje za otroke. Si zadovoljna zdaj?

Jaz pa mislim, da šparaš na napačnem koncu. Tudi, če kuhaš doma, ni zastonj. Pri nas imamo možnost malicati v bližnji gostilni, ki je do zadnjega kotička polna. Ni nam treba nosti denarja s sabo, ker lahko dobimo bone za malico (3,5 eur), šef pa dobi še količinski popust, če nas hodi več in redno. Malice so preproste, a okusne (kislo zelje, pečenica,jota z mesom alii brez, pečenka itd. pozimi; čufte v paradižnikovi omaji, džuveč, pleskavica, solatni krožnik poleti). Ampak eni to ne odgavarja, rajši prišpara tistih nekaj eur,ki jih potem zapravi za barvanje las.
Jaz in mož hodiva na toplo malico, otroka jesta kosilo v šoli, doma si pripravimo le še zgodnjo večerjo, za katero ne zapravim več kot 10 eur na dan.[/quote]

Delam v enem najdražjih krajev v Sloveniji in pri nas je topla malica v bližnji gostilni med 6 in 7 eur za eno glavno jed, brez juhe, brez solate, brez pijače, vode pa ne točijo iz pipe, moraš kupit, če hočeš pit zraven. Pa to potem izračunaj na 20 delovnih dni. Glavna jed oz tipična jed na krožniku, ki ti ga postrežejo je npr. 1 puranji zrezek, kepica riža in kepica dušenega korenčka ali 1 krožnik testenin s paradižnikovo omako in naribanim sirom ali 1 polnjena paprika s kepico pireja ali 3 ocvrte ribice in kepica krompirjeve solate.
Doma pa pridelam nekaj zelenjave (krompir, zelje, korenje, paradižnik, paprika, koruza, grah, fižol, solata, radič, peteršilj, zelena, čebula, ohrovt, …), imam kokoši, piščance, purane in zajčke.
Kar prišparam na račun moje hrane v službi, ne gre za barvanje las, pač pa za čevlje za otroke. Si zadovoljna zdaj?[/quote]

Zadovoljna sem bila tudi prej, saj te nisem želela kritizirati, ampak samo nakazati, da ni nujno, da prišparaš, če ne hodiš na malico. Malice imate res drage, še enkrat dražje kot pri nas. Obroki pri nas tudi niso bajni(ena večja ali dve manjši filani papriki, pire krompir, lahko še kruh), ampak jaz se najem. L.p.

Sem k sreči sama v pisarni. Pa tudi kuhinjco imamo za malico, če katera želi.

Pri nas (zdajle pogledala) v oštarijah so malice med 6,5 in 9,5 eur. Glede na to, da imam celiakijo, zame primerne malice ni, sendviči tudi ne pridejo v poštev.

Ej folk, veste kok gre men na bruhanje ko prinese kdo na bus burek a pa kebeb, zadavu bi ga!
Ne morš zluftat busa dasi boh…

samo še en znak, da so vse te ženske čustveni hrček, ki se radi najedajo skirto očem drugih, pa da kdo ne vidi, koliko zmečejo vase. Prehranjevanje je obred, ki je tudi del olike in kulture, ne pa skrivanje za računalnikom po pisarnah, hrčkanje nad tipkovnicami in mučenje sodelavcev z raznimi neprijetnimi vonjavami. To ima vsako normalno podjetje urejeno z internim pravilnikom.

Ma daj gor nalepko:”ŽRETJE PREPOVEDANO”. Če kadilci lahko počakajo do naslednje postaje, bodo pa požeruhi tudi.

Ko tole berem, ne morem verjeti, med kakšnimi nestrpneži in neprilagodljivci živim. Tudi meni “smrdijo” čevapi, bureki in kebabi, ki jih dnevo je sodelavec zraven mene, pa se tudi slučajno ne pritožujem. Ko zaključi, odpreva okno in prezračiva, pa je stvar rešena. On sit, jaz pa diham svež zrak. Pa saj niste samo vi na tem svetu!!!

Evo, bila sem na malici za 3,5eur. Piščančji file v omaki z zelenim poprom, 2 kruhova cmoka, zelena solata. Za prste obliznit.

Upam, da vam vsaj prepotene stranke disijo. Vroce je ne?

Iztakni si kol iz tazadnje pa bo prec bolse finoca presrana!!! Pa ne jem po pisarnah ampak gostilnah, ti pa ocitno visis v pisarni med malico in cedis sline pa glodas svoje bio korenje!!

Same fine gospe! Tudi jaz sem veliko let delala, včasih sem tudi jaz, tako mimogrede, med delom pojedla kakšen sendvič, tudi ostali so naredili tako. To me sploh ni motilo, odprli smo okno in pika. Delala sem s strankami, večinoma so bili to bosanski državljani, iz samskih domov, nekateri so smrdeli po potu, po čebuli, po cigaretah, vonjave sto vrst! Ampak me ni bilo konec! Z vsakim sem bila prijazna, če prav nisem mogla zdržati sem odprla okno, večinoma pa takrat, ko so odšli. Niti najmanj se niste sposobni prilagoditi, ali kaj!
Za nekaj dni vas bi poslala v domove za onemogle, ko preoblačijo nepokretne bolnike, da bi videli, kaj je življenje. Ampak dokler se boste zmrdovale nad čebulo, salamo, ribami… Bog vam pomagaj!