Jojjjj tako me na wc pa ne morem it, ker sem v službi
jaz sem bla tudi fina, pa psihirala, kaj bo folk mislil, če bo izvedel, da tud jaz serjem, in evo, zarad tega enkrat 11 dni nisem šla, ko smo bli s frendi na morju (to je bil rekord), pa včasih, ko sem bila kje drugje, po 5 dni ne, čeprav mi je že trebuh izstopil kot v nosečnosti, tok sem mela črevesa napihnjena!!!
in tud v službi ista jeba. dokler nisem staknila nagravžnih, bolečih super duper hemeroidov. imela sem že čez 35 let in še vedno sem psihirala okol kakice.
to (bolečina, kronično zaprtje in spoznanje, da si delam prosto pot za polipe ali celo raka na črevesju) me je izučilo za vedno. od takrat naprej je sranje zame sveto. ko me zatišči, ni važno nič drugega. s sabo vzamem telefon in če me kdo kliče, se pač pogovarjam z njim, ko serjem.
ko me prime, grem srat, tisto minuto!!!! (izjema je le, če sem nasestanku, a tudi potem je moja prva pot na skret). še nikoli nisem imela tako dobre prebave, sem srečna in nikoli več me nič ne tišči. natanko vem, koliko časa rabi moja prebava po obroku.
in, haha, kako sem se zabavala zadnjič, ko je sodelavka za mano prišla v prostor, pa rekla: fuj, kako je pa v skretu smrdel! tko nagravžno se pa še ne spomnim, da bi! no, jaz sem bila pred njo v tem prostoru. pa kaj!
super je, če ima wc osvežilec prostora, kadar vem, da bo šel nekdo za mano noter (ko slišim frker v predprostoru) pa vzamem mini parfum iz torbice in se mimogrede odišavim.
moj najljubši spomin na dobro kakico: v wc-ju poleg nekih izkopanin na nekem grškem otoku. pred wc-jem milijon bakic, jaz pa sem srala minimalno 10 minut, tok je blo materiala. vzela sem si čas kljub razbijanju po vratih in mirno odgovarjala: BEZETCT! zasedeno!
trajalo je 36 let, da sem prišla k pameti, veno zaprta, polna bolečin in krčev, zdaj se mi pa JEBE in serjem, kjer hočeš in kadar hočeš! ja, morala boš počakati, da bo tudi tebi dovolj hudo 😉
Forum je zaprt za komentiranje.