al-anon
Da ne bo nerazumevanja za ostale, ki odprejo tole temo, kaj to je:
Al-Anon je:
skupnost svojcev in prijateljev alkoholikov, ki čutijo, da je bilo njihovo življenje prizadeto zaradi pitja nekoga drugega;
program za samopomoč pri okrevanju, ki je osnovan na Dvanajstih korakih Anonimnih Alkoholikov (AA);
neprofesionalna skupnost, v kateri člani delijo svoje izkušnje, moč in upanje, da bi rešili probleme, ki so jim skupni;
anonimni program, ki varuje identiteto vseh članov Al-Anona in AA-ja;
duhovni program, ki je združljiv z vsemi verskimi prepričanji ali z nobenim;
program z enim samim namenom, pomagati družinam in prijateljem alkoholikov, ne glede na to ali alkoholik še pije ali ne;
svetovna skupnost z več kot 25.000 skupinami Al-Anon in več kot 1.700 skupinami Alateen v 134 državah v letu 2010;
združljiv s strokovnimi obravnavami;
brezplačen in se vzdržuje sam s prostovoljnimi prispevki članov. Članarine ali pristojbine ni.
Al-Anon ni:
povezan z nobeno sekto, veroizpovedjo, politično stranko, organizacijo ali ustanovo;
vpleten v nikakršne zunanje zadeve, ne zagovarja nobenih stališč niti jih ne zavrača;
povezan z AA, vendar obe skupnosti sodelujeta druga z drugo;
nobena verska organizacija, center za zdravljenje, svetovalna agencija niti izobraževalni program;
namenjen družinam narkomanov ali osebam z drugimi težavami, razen kadar je prisoten tudi problem alkoholizma;
voden s strani profesionalcev;
zamišljen kot nadomestilo za strokovno obravnavo.
Primož
V letu 2007 sem 2 meseca hodila na al-anon. Tu sem se končno lahko izpovedala. Ker je princip tak, da te morajo vsi poslušati, dokler govoriš, da te – če le ne klatiš prehudih traparij – nihče ne sme prekinjati in da ti nihče ne sme skakati v besedo, sem o svoji stiski lahko govorila v nedogled. Na prvih treh srečanjih je to še delovalo, naslednjih nekaj srečanj sem poslušala druge, kako se soočajo z enako stisko kot jaz. Kmalu pa me je začelo motiti, ker razprava ni bila dovoljena. Hotela sem slišati kak nasvet, hotela sem neposredni odziv na svoje besede, hotela sem ideje, kako ravnati z alkoholikom, da se bo zavedel, kako globoko je že zabredel. A še naprej sem poslušala zgolj nenehno razpredanje o stiski, v kateri smo se znašli zaradi svojcev alkoholikov. Meni to enostavno ni bilo dovolj, zato sem srečanja nehala obiskovati.
Za sam začetek, za prvo olajšanje, pa je al-anon neprecenljiv. Prav gotovo te bodo z veseljem sprejeli medse in ti ponudili ramo, na katero se boš lahko (končno) iz srca zjokala.
Jaz sem bila pred leti 2x kot podpora mami. Princip je bil tak, da se na zacetku parkrat izpoveš, če želiš. Potem pa naj bi začel delati na sebi in se izpovedal vsakič, ko si nekaj dobrega za sebe dosegel, naredil. Npr., ta in ta dan sploh nisi več štel, kolikokrat ga je tvoj partner nagnil in posledično nisem bila napeta kako nasut bo prišel domov; njegovo zmerjanje sem preslišala, saj vem da je alkoholizem bolezen in sem se nasmejala in šla dalje… V glavnem povdarjanje svojega napredka. Mama je še nekaj časa hodila, potem pa nehala. Ni se zmogla otresti starih navad in pri napredku ni imela kaj povedati (njene besede).
obisk kluba samo 2x je premalo, meni je pomagalo kar nekaj obiskov, dokler si nisem dodobro olajšala dušo in zjokala. Je res zoprno poslušati vse tiste žalostne zgodbe, ko pa misliš, da se tebi dogaja najhuje.
Še sedaj dve leti po zdravljenju, se spomnim kakega primera in nasveta kako si pomagati in mi je lažje.
Forum je zaprt za komentiranje.