Odnos hči mati
Ne vem, ce je to dobro.
Odrasel otrok naj ne bi bil toliko navezan na starse. Zakaj je do tega prislo? Jo je tsrah zivljneja in sveta in pri materi isce varnost? Kaj drugega?
Dobro je, da nam odrasli otroci zaupajo, dobro je, da se lahko pogovarjamo, a ziveti morajo svoje zivljenje, predvsem pa morajo dojeti, da so starsi tudi ljudje in imajo svoje napake in otrok mora imeti zeljo popraviti napake starsa pri sebi, ne pa ga kopirati.
Starsi se kopirajo do pubertete, potem se pa reze popkovina.
Ko je hči odrasla, se odnos z mamo čist spremeni. …Ni več tisto, da je mama mama in hči otrok, ampak rata bolj prijateljski odnos…. Pomembno je, da mama spusti kontrolo in pusti hčeri dihati, hči pa vseeno pokaže spoštovanje. lepo je, ker se znava pgovarjat, kot dve odrasli, si pomagava in si stojiva ob strani, ne pa da ena drugo komandirava in serjeva za bz..Fajn je, da je odnos topel in pristen, ampak ni treba, da sva skoz skupaj…. ce bi imela obcutek, da nekako visi na meni .. bi vedela, da je nekaj v najinem odnosu narobe, da sem, ga nekje posrala.. mas pa ene ,ki pa res znajo it v pretiravanje..kot da brez en drzga sploh ne znajo več živet.
not good, 21.09.2025 ob 12:18
Ne vem, ce je to dobro.
Odrasel otrok naj ne bi bil toliko navezan na starse. Zakaj je do tega prislo? Jo je tsrah zivljneja in sveta in pri materi isce varnost? Kaj drugega?
Dobro je, da nam odrasli otroci zaupajo, dobro je, da se lahko pogovarjamo, a ziveti morajo svoje zivljenje, predvsem pa morajo dojeti, da so starsi tudi ljudje in imajo svoje napake in otrok mora imeti zeljo popraviti napake starsa pri sebi, ne pa ga kopirati.
Starsi se kopirajo do pubertete, potem se pa reze popkovina.
Zakaj bi to bilo slabo. Ravno obratno je,v puberteti nam grejo starši na živce, ker nas omejujejo, v do ti veri za nas, nato se obrne, začnemo jih ceniti, razumeti. Pri meni je bilo isto. Ko sem bila v puberteti, sem se stalno kregala z mamo. Starejša ko sem bila (od 25 leta), bolj sva se zbliževali z mamo. Ne toliko z očetom. Mama je bila moja steber. . Ko sem postala mama, je bila meni moja mama najboljša prijateljica. Škoda da je umrla, bolj iskrene prijateljice nikoli več nisem imela. S hčerjo imava isto globok duhovni odnos, razumevanje druga druge, ko ima stisko pride do mene, mi zaupa
Zakaj bi bilo to slabo? Sedaj se živimo skupaj, ker je šele začela študirati, želim si in pomagali ji bomo da se osamosvoji in gre na svoje. Isto ostali otroci. Ljudje v vsem slabo vidite.
Anonimna866, 21.09.2025 ob 12:47
Zakaj bi to bilo slabo. Ravno obratno je,v puberteti nam grejo starši na živce, ker nas omejujejo, v do ti veri za nas, nato se obrne, začnemo jih ceniti, razumeti. Pri meni je bilo isto. Ko sem bila v puberteti, sem se stalno kregala z mamo. Starejša ko sem bila (od 25 leta), bolj sva se zbliževali z mamo. Ne toliko z očetom. Mama je bila moja steber. . Ko sem postala mama, je bila meni moja mama najboljša prijateljica. Škoda da je umrla, bolj iskrene prijateljice nikoli več nisem imela. S hčerjo imava isto globok duhovni odnos, razumevanje druga druge, ko ima stisko pride do mene, mi zaupa
Zakaj bi bilo to slabo? Sedaj se živimo skupaj, ker je šele začela študirati, želim si in pomagali ji bomo da se osamosvoji in gre na svoje. Isto ostali otroci. Ljudje v vsem slabo vidite.
Imam sinove in se vsi med seboj lepo razumemo in tudi druzimo, na splosno je tako v nasi druzbi, ampak si od svojih sinov ne zelim, da bi jima bila midva z mozem vzor v vsem, sem jih ves cas ucila, kaj je dobro in kaj slabo in da imava tudi midva svoje napake, sem prav vesela, da jim je vsem trem to jasno in da tudi znajo povedat, da nocejo tega in tega, a po deugi strani vidim, da sva jim bila v marsicem tudi dober vzor.
Skratka, razumeti se in si zaupati je eno in je dobra stvar, imeti starsa za ideal, pa ni dobro in ni zdravo.
Forum je zaprt za komentiranje.