Moja zgodba

Prvič sem se zdravila že pri 15., ko sem zaradi pretiranega ukvarjanja s šolo pristala na otroški psihiatriji. Obiskovala sem pedopsihiatrinjo in do 17. leta jemala Zoloft (antidepresiv) in Risperdal (antipsihotik).

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala po spletu. Ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo), sem začela dojemati za nadljudi.

Pri 22. pa sem drugič pristala na psihiatriji, ker sem doma razbijala svoje stvari. Ker me mati ni želela sprejeti domov, sem morala za 4 mesece iti v stanovanjsko skupino, kjer pa bi me “strokovne” delavke doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če tam ne bi bila pridna ali če ne bi redno jemala tablet (pa že tam sem dva meseca stran metala antipsihotik olanzapin, ker sem se redila in spala po 14 ur/dan).

Doma so zaradi “izpadov” (kar to sploh niso bili) že sedemkrat zoper mene klicali policijo, poleg tega da imam prijave na policiji zaradi nadlegovanja ljudi iz lažnih profilov.

Pred 4 leti si je mati zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom grozila, razbijala, uničevala lastnine … Doma se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej.

Že 11 let takole dojemam realnost:

– počutim se kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, pa tudi če bi se lahko videla od zunaj, bi bila še zmeraj tista zavest, ko sebe od zunaj ne bi morala videti,

– ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj deset metrov razdalje stran od njih,

– predstavljam si, da bi morali biti vsi ljudje visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč,

– po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu,

– to, kar gledam z očmi, je zame popolnoma druga zavest, kot to kar govorim z usti, ker z usti ne morem gledati in z očmi ne morem govoriti (saj znotraj ust nimam oči, s katerimi bi iznust gledala), zato si predstavljam, da bi oči in usta morala biti isti organ …

Ustvarili so nas nezemljani – ali smo se razvili iz opic in so nezemljani pospešili evolucijo ali pa so nas razvili kot posebno raso.

Kdo me bo preživljal?

Kaj naj storim?

Za začetek prenehaj ves čas pisariti eno in isto.

Osvežimo temo

Ne pišem vedno znova tega, ampak kopiram in malo spremenim.

Stara sem 26. let. Zbolela pri 15. Najprej pedop. nato psihiatri. Imam depresivno anksiozno motnjo in osebnostno motnjo. Letos sem bila prvič v bolnici. Od 18. Leta gospodinjim doma več kot mama , zdaj pa ne morem. Ko sem bila odpuščena smo se dogovorili ( bolj oni ” predlagali” ) , da hodi domov delovna terapevtka. Jaz sem rada delala zdaj pa ne gre. Mati in ta terapevtka pa pamet ujeta kaj vse bi mogla naredit. Meni pa se vse še bolj upira. Najraje bi zakričala pustite me na miru !