Primorci morate biti hvaležni sicilijanski mafiji in Poljakom
Danes je torej 15. september. Dan “vrnitve” ali “priključitve” Primorske, kakor pač kdo hoče. Kako je pa do tega dogodka sploh prišlo? Zaradi TIGRa? Hmmm, morda. Ampak še preden se je TIGR sploh dobro organiziral, je že dobil nekaj hudih udarcev. Najprej s prvim tržaškim procesom, ki je kulminiral s tistimi štirimi ustreljenimi v Bazovici. Italijanskim službam se do bombnega napada na neko hujskaško fašistično “Mladino” še sanjalo ni o vsem skupaj, potem pa je šef tržaške policije dobil anonimno pošiljko z debelim dosjejem, zelo podrobnim “kdo je kdo” v TIGRu. Treba je bilo le še usmeriti zbiranje dokazov, morda še z mučenjem izvleči kakšno priznanje in to je bilo to. Danes je seveda jasno, da tistega dosjeja ni mogel izdelati nihče drug kot komunisti, ki so jih TIGRovci tudi poskušali navdušiti za stvar in so torej morali nekaj vedeti. Za nameček se TIGR ni najbolje izkazal pri nekaj od Britancev naročenih železniških sabotažah v Avstriji, za piko na i pa so komunisti z likvidacijo vodstva dokončali tisto, kar ni uspelo fašistom.
Že slišim, kako se nekateri derete s partizani. Ah, dajte no! Dokler so po italijanski menjavi strani po Primorski harali Nemci, ni bilo od njih dobesedno nič od nič. Junaško so se skrivali po najbolj odročnih medvedjih luknjah po Gorskem Kotarju in Snežniku, dokler ni konec aprila 1945 Hitler sodil samemu sebi, generali pa so po tem takoj podpisali kapitulacijo v Italiji, kar je takrat pomenilo znotraj rapalske meje. Šele 1. maja, ko je kapitulacija in evakuacija iz celotne “Italije” postala efektivna, so junaške partizanćine prilezle iz lukenj in “osvobodile” prazen prostor. Za piko na i pa so se šli še trstovanje in zasedanje ozemelj, ki niso bila zmenjena z Angleži, končni rezultat tega je bil zgolj to, da je nek nižji oficir Morgan, ki mu je šlo pošteno na organ, da mu neki samooklicani “maršal” soli pamet, odletel v Beograd, izdatno nadrl Tita in na zemljevid narisal novo začasno razmejitev, ki je potem ostala še nadaljnji dve leti in malo, prebivalci zahodno od nje pa so medtem bili izpostavljeni kvarnim vplivom ameriškega “imperializma” in kapitalizma. Skratka, pravljice o partizanćinah morda palijo kvečjemu na partizanskih proslavah, na resnih mednarodnih konferencah jih je pa bolje zamolčati…
Torej, mit o partizanih smo neizpodbitno ovrgli, po vsej verjetnosti tudi TIGR, kaj pa je potem tisti dogodek, ki je povzročil spremembo meje? Ja, to je tista “kapitulacija” oz. natančneje prestop Italije na zavezniško stran 8. septembra 1943. Sleherniku je bilo jasno, da dolgoletno mussolinijevanje ne bo spregledano kar zastonj. Predvsem ga bo treba plačati z odpovedmi določenega % ozemelj. Že če se omejimo na čas pred vzponom ozemlja, je bilo jasno, da bo to pomenili “arrivaderci” Dodekanez (danes grški otoki z Rodosom na čelu tik pred turško obalo), pa seveda kolonije v Libiji, Eritreji, delu Somalije (uffff, pa v njih sploh ni bilo kakšnih osvobodilnih gibanj!), no, pri vsem tem se je bilo še najlažje odpovedati nekemu “gospodarsko nekoristnemu skalovju” (v njihovih očeh, seveda) v Posočju, Krasu, Vipavski dolini in drugod po Primorski. Skratka, edino, kar jim je z gotovostjo ostalo, so bile meje iz časa risorgimenta (s tem pa tudi Beneška Slovenija in Rezija) do 3. četrtine 19. stoletja, ko so italijanski “founding fathers” bili še dovolj pametni, da so širitev zacementirali z referendumi, ki se jih da izpodbiti samo še s kasnejšimi protireferendumi. No, še tu ni bilo vse zacementirano, Francija (pa vsi vemo, s kom je bil Pétain, ki je vodil “Vichyjsko” Francijo) je namreč v svojo korist popravila meje v Piemontu in Liguriji. Ne verjamete tej tezi? Oglejte si tisti znameniti Zafranovićev dokumentarec, kjer je neposredna priča zelo eksplicitno povedala vse. Skratka, avgusta 1944, ko so partizani po “brdovitom Balkanu” še bolj ali manj fajtali, se je njihov vrhovni poveljnik špilal turista v Neaplju, ko se mu nepričakovano v avdienco najavi sam presvitli Churchill. Najprej seveda stankata nekaj flaš viskija in upepelita kar nekaj havank, potem pa Winston vendarle pove, da je bil ravnokar govoril z Italijani, tudi glede meja, primorsko in dalmatinsko skalovje so že davno odpisali, Istri bi se odpovedali v zameno za zaščito manjšine, pri Trstu pa nočejo popustiti niti za mm. Ampak, če bi zaveznikom po osvojitvi Furlanije dovolili prečkati Slovenijo in od tam vdreti v Avstrijo, s čimer bi še najhitreje zlomili Nemčijo, bi se jih tudi glede Trsta dalo še kako zmehčati… Po izjavi priče je Tito ob tem na smrt prebledel, nekaj jecljal, da ga bo Bevc (takratni Kardeljev vzdevek) živega požrl, če spusti Angleže v Slovenijo, na koncu pa Churchillu ponudil, da se je pripravljen odpovedati Trstu, če le držijo parklje proč od Slovenije. In hiter pogled na zemljevid pove, v kateri državi leži Trst še danes…
OK, smo že bližje vzroku, kaj pa je temu neposredno botrovalo? Tu je pa odgovor jasen, uspešna zavezniška invazija na Sicilijo in potem južno Italijo, po kateri so sami fašisti (njihova verzija CK) odstavili in upržonili Mussolinija in začeli pogajanja z zavezniki. Ampak na neki Siciliji se ne izkrcaš ravno zlahka, sploh če jo pomaga varovati izjemno usposobljena in do zob oborožena nemška vojska. In tu stopi v akcijo operacija “masa za čevapčiče” oz. Mincemeat, ena najbolj odbitih zamisli britanskih obveščevalcev. V londonski kanalizaciji so našli s podganjim strupom zastrupljenega klošarja in se spomnili, da bi mu spremenili identiteto v nekega angleškega oficirja, ki se je sicer ravno zdravil v Kanadi, truplo potopili blizu enega španskega mesteca, kjer je imela vikend neka velika živina Abwehra (ne Gestapovi materčki, to je bila tista nemška prava obveščevalna služba), ravno “slučajno” bi ta oficir imel pripeto aktovko s strogo povjerljivimi dokumenti, da se bo invazija zagotovo imela zgoditi v Grčiji. Skratka, tako odbita zamisel, da so nasedli celo nemški obveščevalci in sile zares nagrmadili v Grčiji. Mmg., Ian Fleming sicer ni bil povezan s to akcijo, je pa kot uslužbenec obveščevalne dobro vedel zanjo in to ga je po vojni motiviralo k “rojstvu” Jamesa Bonda…
OK, Nemci so bili nadmudreni in izločeni iz obrambnih enačb, ampak sicilijanci so pa že stoletja ponosni na svoje upore proti različnim zavojevalcem otoka. Da ne omenjamo italijanske vojske. Na okupiranih ozemljih bivše juge morda res niso najbolje vedeli, kaj sploh počenjajo v tistih “vukoj*binah”, če pa braniš nesporno del lastne države, je pa to seveda čisto nekaj drugega. Čakaj malo, kdo že stoletja neuradno vendar dejansko vlada Siciliji? Seveda, različni mafijski klani. Ki so svojo dejavnost uspešno izvozili tudi čez “Lužo”. No, Corleoneji so seveda izmišljeni, prav nič izmišljen pa ni bil dejanski prvi “dasa” newyorškega podzemlja z vzdevkom Lucky Luciano. Ki je bil obtožen “svega i svaćega”, ampak zmeraj so bili ali vrhunski odvetniki, ali so priče nenadoma fasale amnezijo, skratka kot po pravilu se je vsakič izvlekel. Dokler se enkrat vendarle ni in so ga takoj osamičili v najbolj zloglasni kaznilnici. Ampak glej no glej, kmalu zatem so se ZDA znašle v vojni in pojavila se je nevarnost sabotaž v atlantskih pristaniščih s pretežno delavci italijanskega porekla. E, hebi ga, če ne gre drugače, se je treba dilati tudi z najhujšimi kriminalci. Na lepem so ga zaradi “lepega vedenja” premestili v precej humanejši zapor, mu olajšali komunikacije in nadaljevanje poslovanja, preiskave proti mafiji so se nekako polegle… in po odločitvi za izkrcanje so sporazum še razširili, v zameno za dobrodošlico ga bodo predčasno izpustili in omogočili vrnitev osvobojeno rojstno Sicilijo. Nadaljevanje poznamo, v primerjavi s kakšno Normandijo je izkrcanje bilo bolj kot piknik, namesto toče granat so zavezniške vojake sprejeli lokalni doni, jih izdatno pogostili, nato pa so jih lokalni vodiči spretno usmerjali po najbolj zakotnih kozjih stezicah, kjer so kot po pravilu presenetili redno italijansko vojsko. Vse to pa je, kot smo že povedali, rezultiralo v padcu tov. Dućeja…
Za zaključek povejmo še to, da zavezniško napredovanje po “škornju” le ni potekalo gladko. Eden najtrših “orehov” je bil samostan Monte Cassino med Neapljem in Rimom. Zavezniški generali so tu skladno s Petrovim načelom naleteli na meje lastne nesposobnosti in se niso in niso mogli prebiti mimo. Dokler poljskemu regimentu ni bilo vsega dovolj. V slogu samega Save Kovačevića so se zapodili v hrib in v skoraj gotovo smrt in vendarle uspeli pregnati Nemce. S tem pa so na stežaj odprli vrata do Rima in praktično že zapečatili nemški poraz v Italiji…
Skratka, dragi Primorci. Italijanščino gotovo zelo dobro obvladate in se boste znali zahvaliti Lucky Lucianu in sicilijanskim mafijskim šefom. Angleško tudi obvladate dovolj dobro za zahvalo snovalcem “mletega mesa”. V poljščini pa se zahvali z “dziękuję”.
Forum je zaprt za komentiranje.