si priznate

Da nekaterih stvari v življenju več ne zmorete, pa naj bo to kariera, hobi, odnosi v družini….

Okoli mene se dogaja, da se vrstniki (60 let) nikakor ne sprijaznijo s tem, da jim več ne gre, še slabše, trudijo se to prikriti na vse možne načine. Postajajo hinavski, zahrbtni, zastrašujoči…samo, da prikrijejo strah pred dejstvom, da so zamenljivi, da niso več v vrhunski formi, pa naj gre za mentalno ali fizično formo in tako dalje in tako naprej.

Mislim, da je to glavni vzrok za verzel, ki se kaže v medgeneracijskem razkolu, češ mladi nič ne znajo, so nesposobni….

Opažam in priznam. Leta so tu.

Del problema. Drugi del je pa da je  mladina večinoma nepripravljena na svet pri 20.

Jah, včasih do 50 km z biciklom, zdej pa oet. Sploh pri avtomobilskih in peš norcih, neupoštevanja. Vsako starostno da svojo obdobje. Najdi bolj fleksibilne ljudi. Se ker starejši loh bolje pretegne, kot en mlasi. Recimo Štukelj, tko da …

Vi, mladi? Pa ste sploh sposobni kaj drugega, kot da bi pohopsali tisto, kar smo vaši starši ustvarili? Zase in za vas?

Sigurno mi telo več ne dopušča vseh naporov in akrobacij enako, kot v mladosti. Je čisto normalno in gre vzporedno z zmanjšanimi željami po nekih kaskaderstvih.

Kar se mladine tiče, pa pri nas tastari dopovedujemo mladim, da zmorejo in znajo, jih spodbujamo in jim vlivamo vero vase. Če ga polomijo… bo pa drugič bolje, a ne? Mi smo tudi naredili morje bedarij in napak in se jih zdaj zato znamo izogniti (včasih ?). Oni pa morajo skozi svoje izkušnje priti do istih lekcij. Ne naučiš se plavati na suhem, je treba v vodo skočit.

Ja, pametnjačimo že, seveda. Pa pridigamo tudi. Ampak zaleže ravno toliko, kot je nam -nič.  Ne prevzemamo pa dela namesto njih.

A pa smoldaj pripravljeni na ta fluidn svet?