klicanje nesreče

A mi lahko kdo pove… ok drugače… Ena od mojih tet, je že pokojna par let… je imela v življenju kup smole v ljubezni, zakonu, na cesti, proti koncu tudi invalid, na berglah od kar se je spomnim, smole, kot bi si jo nabirala. Karakter pa tudi temu primeren… recimo temu večna žrtev, cel svet je bil poti nji. Ampak… recimo da je to popolnoma razumljivo, glede na življenje. Ne vem pa- če bi bila drugačen karakter, a bi se lahko smoli izognila, se pravi a si je sama nakopala smolo, in druga stvar, bolj važna, rescimo da si pač v tem- a se da vsaj v teoriji iz tega ven izkopat… Ok fizično se pač zdravju pozna, ampak vsaj psiha, a se to da mal bolj optimistično naštelat.

Jutro. Temu se ne reče klicanje nesreče, ampak dedovanje družinskih prekletstev. Ob tem je tu gor že bilo veliko pisanega. Da je človek zloben, pa tudi vleče negativo nase in to še dodatno oteži življenje. Naj tvoja teta počiva v miru.

Ja zloba… Ne vem če gre za zlobo, bolj za prepričanje da se sama bori z svetom, ni bila zlobna.. samo prepričana da je žrtev, da ji vsi nekaj hočejo. Se mi zdi, je že par let ni več. Sicer poznam par ljudi, ki so podobnega prepričanja, a se jim sploh da pomagat, al se morajo sami izkopati iz tega…

Moja najboljša prijateljica je v življenju toliko sranja doživela, od otroštva naprej. Je najbolj optimističen in dober človek kar sem jih kdaj spoznala. Mila ženska. Vsi so radi ob njej. Nikoli v življenju komu slabo naredila, tudi pomislila ni na to. Pa ji je marsikdo tako grozo naredil, ampak ona nikoli nič nazaj, niti reče ne nič grdega, samo pove kot dejstvo nam bližjim, kaj se je zgodilo. Tako da ne vem kako bi si lahko kaj priklicala. Začelo se je ko je bila dojenček. Nekateri so pač rojeni v sranje. Meni osebno se nič groznega v življenju ni zgodilo, sem rojena pod srečno zvezdo. Pa nisem niti desetina človeka kot je ona. Tako da ne vem no. So stvari na katere lahko vplivamo, so stvari na katere ne moremo. Ona pravi da je to pač treba sprejet in ne se valjat v bedi. Jaz jo lahko samo občudujem. Večino ljudi bi samo ena stvar ki se ji je zgodila zlomilo, nje 50 let grozot ni. Niti ni spremenilo tega kdo je. To se mi zdi najbolj pomembno. Da veš kdo si in ne spreminjaš tega zaradi zunanjih okoliščin, na katere ne moreš vplivat.

Svet je zloben in obstajajo žrtve zlobnih situacij in ljudi.  Če nekoga zlobni ljudje imajo za tarčo je dejansko žrtev in marsikdo je zaradi tega nerazumljen in še bolj zapade v stisko. Pred leti sem imela znanca s podobno situacijo. Bil je nerazumljen in tarča zlobnih ljudi, ker je opozarjal na krivice. Potem so ga namenoma poslali na psihiatrijo in kasneje je storil samomor. Niso to heci.

Lloyd – imaš prav. Precej je v tem, kako se naštelaš – in to potem – ne glede na realne okoliščine – dodatno vpliva.

Sigurno se ne moreš samo zaradi odnosa izognit zoprnim situacijam, ki so neodvisne od tebe – vendar imaš lahko zaradi njih bistveno manj problemov in se “ne valjaš v dreku” ko res ni treba.

Tvoja teta bi se lahko z drugačnim gledanjem na stvari vsaj bistveno bolje počutila – tudi če bi se ji zgodilo vse enako. Sem imel strica te sorte… ki je sicer pretiraval in zato šel vsem okrog sebe na živce in tudi zažiral druge… a njemu nikoli ni bilo nič hudega, pa tudi ko je umiral, se je smejal da gre na izlet…

Imaš posameznike, ki so sposobni narediti veliko sr.anje in se po tem obnašajo kot da se njih ne tiče. Zaradi tega pa lahko trpijo drugi okoli njih. So ljudje, ki imajo resnično smolo in ni pošteno, da se jih dodatno prikazuje kot negativne ali zlobne. Zakaj sedaj govoriš o pokojni teti mi ni jasno, razen če bi rad opravljal nekoga drugega.

Kaj je bilo prej, kura ali jajce. Kaj je vzrok in kaj posledica.. Najbrž je zmes obojega, pa tudi veliko nesreče.. Ali je to usoda ali karma, nima veze, ampak dejansko še enim ljudem dogaja ogromno slabega, pa niso slabi ljudje, tudi pesimisti niso.. enostavno jim lajf pod noge nastavlja vse mogoče ovire, nekaterim pa gre večinoma vse po maslu. Zakaj je tako – ne vem. Mislim pa, da nad čisto vsem nimamo kontrole. Lahko še tako ‘delaš na sebi’, odkrivala podzavest, meditiraš, moliš, se zdravo prehranjuješ, gibaš, si karakterno optimist, veseljak…, pa te vseeno lahko doletijo zelo krute situacije. In obratno.

Ne rabiš je klicat, neviden svet jo zapakira in estrahira direktno in nepozabno, najpogosteje normalnim posameznikom.

Ampak važno da klavci otrok živijo 100 plus let.

Ne, zanima me pač. Samo z njenim primerom najlažje vprašam. Se pravi, dokler se sam ne odločiš ti drugi težko pomagajo… Kar se odnosa do sebe in sveta tiče. Ni pa življenje pravično, pravljica pa tudi ne.

Se da spremeniti:) Vsak človek se vsako sekundo odloči ali bo prijazen ali zloben. Seveda ima vsak svoje razloge zakaj je tak kakršen je, a negativnega obnašanja ni dobro vleči v nedogled.

Ja, se ti je zgodila krivica, ok, predebatiramo, se zjočemo, se nasmejimo, spet debatiramo kaj in kako bil lahko bilo, pa žal ni… a po nekem času moraš z zamero zaključiti. Ni dobra za tvoje lastno zdravje. Rečeš “jebi ga” in greš dalje. V prihodnje pa si pazljivejša in se izogneš ponovni krivici. Včasih se, včasih ne, in če se zgodi slednje, gremo jovo na novo od začetka;)

Ni pa vedno lahko. Včasih negativna oseba potrebuje ob sebi izredno pozitivno osebo, ki ji zaupa, in jo tudi sliši, ko ji pozitivna govori kako in kaj naprej. Ne samo da posluša, tudi sliši in razume.

Največkrat pa je problem pri okolici take osebe, ker je oseba izredno težka, se okolici ne da ukvarjati s to osebo in dobi oznako “taka pač je” in pri tem ostane. Kar je zelo narobe, ker ta oseba tako dobi tiho potrditev da ima vse prav, saj ji nikoli nihče nič ne reče nazaj. Pa je razumljivo, ne živimo z njo, za kaj za vraga bi se z njo zapletli v drugačno mnenje? Ker imamo tudi mi pravico do svojega pogleda na situacijo in povedati svoje mnenje. Le da naše mnenje ni zaželeno, ker v tem trenutku oseba ve da smo jo spregledali in nima več izgovora za nadaljevanje svojega obnašanja. In tu je težava: lažje je nadaljevati stari vzorec kot ga spremeniti. Kdor ga hoče ga bo.

To je pa življenje.

Se pravi, da vsaj v teoriji bi se dalo, samo da mora bit, tisti, ki pomaga od vraga čvrst karakter.

Ljudje, ki imajo kup smole v življenju, v kombinaciji z identiteto žrtve, imajo zagotovo določene (nezavedne, neozaveščene) vzorce, mehanizme delovanja, ki jih naredijo bolj “dovzetne za nesrečo”, kar se jim potem zdi kot (neverjetna) smola, kruta usoda, karma itd. (= racionalizacija).

En tak mehanizem je disociacija, sploh ko se človek redno zateka k temu, ker mu/ji je nekoč v neki zelo stresni situaciji pomagalo preživeti, potem pa postane to “go-to” strategija soočanja s stresom v življenju nasploh. Funkcionira (na ravni telesa) podobno kot odvisnost. Posledično, velikokrat niso “tu”, v sedanjem trenutku, niso zbrani, zato se jim prej zgodijo kakšne nesreče (zdrsi, prometne nesreče ipd.).

Večina travm je v svoji osnovi (bottom-line) relacijskih, zato tudi umik od ljudi kot “rešitev” problema. Posledično imajo težave v ljubezenskih in drugih odnosih. Zaradi (poglabljajoče se) odtujenosti lažje tudi ohranjajo črno-beli (mi vs. oni oz. jaz vs. oni) mindset, ki njihovo eksistenco, kakršna je, utrjuje, opravičuje: po njem so oni sami dobri (in žrtve), drugi pa slabi, zlobni, škodoželjni… in logično, da se je bolj varno distancirati.

To je en tak začaran krog, ki ga je težko (ne pa nemogoče) presekati. Zahteva pa veliko volje. In smisla, da se ti taka pot zdi vredna truda. V resnici ti ljudje pogosto iščejo odrešenika (salvation fantasy), nekoga, ki bo popravil škodo za nazaj, jim dal/priznal njihovo vrednost. In zato ostal z njimi. Obstaja globok strah pred tem, da bi jih drugi zapustili, zavrnili, a dejstvo je, da sami sebe “preventivno” (kot samozaščita pred bolečino) zapustijo, prepustijo “usodi”. Dokler je tako, dejansko stopicajo na mestu, vedno znova razočarani nad drugimi (samouresničujoča se prerokba, “saj sem vedel-a”). Ker od drugih pričakujejo nekaj, kar morajo narediti sami. Priučena nemoč in t.i. self-abandonment sta ključna izziva.

To je dokaj ekstremen prikaz, vmes je veliko možnih funkcionalnih prilagoditev.

**

Ljudje se v enaki (težki) situaciji zelo različno odzivajo, prvenstveno je to odvisno od njihove ocene, koliko moči, nadzora, vpliva na dogodke imajo v določeni situaciji, interpretacije situacije same. Od tod potem 4 odzivi: fight-flight-freeze-fawn. Disociacija je strukturno zelo povezana s freeze odzivom, kjer nekdo verjame, da ne bo nič dosegel (s pobegom ali dobrikanjem, pohlevnostjo) ali bo še bolj ogrozil samega sebe (z napadom, bojem). Posledično je pri njih občutek ujetosti, nemoči najbolj izražen.

Lloyd…če so se osebi dogajale slabe stvari, lahko postane nezaupljiva do ljudi in zaradi tega je še manj možnosti za izboljšanje situacije. Je pa tako, da poznam primere, ko so v isti družini nastradali dobri posamezniki, tisti zlobni in koristolovni pa so napredovali, ker so šli preko trupel.

Tole je pa….kot bi reševal utapljajočega. Se pravi ne samo stvar karakterja ampak tudi znanja. Pa kondicije…

Žal ne moreš rešiti utapljajočega, če ga popade obup.

To je tisti odstotek ljudi, ki opravi samomor. In tu posameznik resnično ničesar ne more, saj gre za težko duhovno opresijo. : (

Pa kaj si ti sinoči sanjal, da si danes odprl tako temo? Dejstvo je, da se slabe stvari pri nekaterih kar nizajo. Zakaj do tega pride…bogsigavedi….je cel kup vzrokov. Lahko se imaš v neki službi super, pa dobiš novega šefa ali šefinjo, ki ti tako zagreni življenje, da daš odpoved. Še prej fašeš zdravstvene težave ipd.

Se strinjam, da lahko clovek sam, s svojim obnasanjem, sprozi negativne dogodke.
Ampak, velikokrat pride do padcev, ne da bi imel posameznik kakrsen koli vpliv.

Se huje: Se ti naredi problem, ki potem povlece za sabo se par drugih. Pa nisi ne kriv, ne dolzen. Lahko si super prijazen in posten.

Ste ze slisali za rek: Hudic gre vedno na en kup srat?

Lej gre za razmišljanje. Sam vem da sem imel probleme, iz katerih sem se zvlekel. Ampak  je moral bit pravi timing, pa sam sem moral bit za to. Rabil sem pa par res dobrih pogovorov. Pa ene par brc zaradi katerih sem sploh začel razmišljat. Samo sem bil v bistveno drugačni situaciji. Reševal sem probleme, ki sem si jih sam naložil. Meni ni svet nič dolžan., Ok je bilo par dogodkov, ampak jebat ga se zgodi. Ampak jaz bil za večino problemov kriv sam. Z ljudmi se mi zdi da se dobro zastopim. Mi paše bit sam, ampak kot kaže mi je tudi v družbi čisto, ok, v dobri družbi pa sploh. Ljudem pomagam, kot jim lahko, tudi drugi mi pomagajo. Ni mi problem prosti za pomoč, ker sam pač ne moreš vse.  Pa mi je prišlo na misel, kaj če bi bilo drugače.  dejansko zgodba tete ni izmišljena. Poznam pa človeka, ki ga je doletelo vsemogoče ampak je tudi po karakterju, …kot klinčev jež. Napada vsakega ki pride zraven, za vse so krivi drugi, pa vse se mu zgodi. In dejansko se ga drži smola že celo življenje. A se da pomagat, kako in še bolj važno kdo….

tko…

Pri meni je tako, da minimiziram kontakte z osebami pri katerih ocenim, da obstaja možnost konflikta. To se naučiš z leti. Včasih moraš zaradi tega narediti kak kilometer več ?, ampak zato mirno spiš. Kar se tiče pomoči drugim….samo, če vidiš, da oseba potrebuje in hkrati želi nasvet. Ni pa dolžna nasveta sprejeti.

Ja, pametno. Hvala vsem za eno kulturno debato.

V bistvu ni na osebi ki pomaga, jaz sem npr. empat, zelo rada pomagam, ampak če oseba kateri hočeš pomagat noče slišat, ne moreš nič. To je stvar posameznika ali bo to ‘pomoč’ nasvete itd sprejel ali ne.

Mogoče je bila tvoja teta shizofrenik in je bila že po naravi nezaupljiva da ljudi. Taki razmišljajo samo o tem kako jim nekdo hoče škodovati.

Jaz zmeraj manj pomagam z nasveti, ker me to izredno izčrpa, velikokrat zadnje čase se raje ugriznem v jezik, še posebno če probam pomagat z nasvetom komu ki je npr. prejel saj veš kaj v ramo, ti so posebni primerki, nočejo nič slišat, čeprav se zdaj že ve kaj to povrzroči. Lahko se pomaga ampak taki ljudje enostavno niso pripravljeni priznati svoje zmote, čeprav način za popravo škode že obstaja. Tako nekako to gre. Vsaj je sam svoje sreče kovač so nekoč rekli. In točno tako je.

Poleg tega je še nekaj; pogosto tudi samo nasvet nič ne pomaga, če ga ne moreš pospremiti vsaj z zgledom, če že ne stalnim usmerjanjem.

Ker oseba z ene vrste razmišljanjem najprej sploh ne zna odreagirati drugače, četudi bi hotela.

Nikoli in nikdar ne drži, da je vsak svoje sreče kovač.

Samo vzgled da lahko nekdo, ki je čez to že šel… hm, zanimiva ideja.