Dom je kraljestvo

Ali radi sprejemate obiskovalce na svojem domu?

meni je moje stanovanje svetinja.

Ja, na moje povabilo vedno. Brez vabila nikoli in predvsem nikogar.

Večinoma, čeprav ne vedno, brez težav sprejmem obiske in se rad podružim in počvekam.

To, da je meni nas dom cesarstvo, svetinja, zavetisce in varna luka, nima nobene veze z obiski.

Druzim se tudi z ljudmi, ki so mi carji, sveti in pomembni v zivljenju, tako da lahko pridejo kadarkoli si zazelijo s povabilom ali brez.

… in nobenega dela, je verjetno res udobneje čvekat doma v fotelju, kakor na trdem stoli v kafiču. Verjamem.

Če imaš pa delovni tempo od jutra do večera, pa se ti ne morejo motati pod nogami nenapovedana čvekala. Je pa že treba imeti zanje čas in to urediš z vabilom in dogovorom, kdaj in koliko časa.

A ste vsi v penziji in vam je dolgčas, da rabite polno hišo animatorjev? Bog vam požegnaj.

Ne, moj dom je svetinja. Mož je bil drugačen, njemu je “kuča – kafana”. Je bil hitro na hladnem, tvoja družba – tvoja briga. Zdaj se dobivajo v kava baru. Ni se mu dalo kuhati kave in pomivati skodelic, kozarcev. Narezka sploh ne spravi skupaj, tako, da… Na jugu so zelo gostoljubni, gre kar prase na roštilj, v Skandinaviji pa še glaža vode ne dobiš.

Radi imamo obiske, radi se podružimo ob dobri papici in živahni debati začinjeni s smehom in šalami.  Posebej poleti, ko se lahko okoli hiše podi še trop otrok in živali…

Zato pa je dom, da lahko koga povabiš vanj…

Sorodniki, prijatelji … so vedno dobrodošli, tudi brez najave ali povabila.

Za kak narezek, nekaj piškotov in kaj za v kozarce imamo vedno doma.

Z znanci pa se načeloma dobivamo v kakih lokalih na kavi.

Sori, ampak 1 ura v lokalu ali 1 ura doma je se vedno oboje 1 ura casa, pa ce imas ali nimas dneve prenatrpane.

Vzeti si cas za druzenje je stvar prioritete, hoces ali noces, si bos vzel cas ali ne bos, stvar odlocitve.

Doma je seveda udobneje in smo se ravno v tem obdobju, ki ga ti imenjas, ko letas sem in tja in so urniki prenatrpani, vec druzili doma, saj je bilo tako bolj udobno, pa se verjetno smo imeli cez glavo zunanjega sveta.

Do penzije imamo se 15 let, otroci so odrasli, urniki so se vedno kdaj naporni, kdaj manj, zdaj se v bistvu veckrat dobimo kje zunaj kot doma, ker nimamo vec tako polne glave zunanjega sveta in nam pase sedet v lokalu.

Poklicemo se tudi kako uro prej, si za in gremo, se dobimo, ce je interes, da se druzimo, si vzamemo cas.

Kot sem rekla, so ljudje, ki so mi carji in svetinja, za njih se vedno splaca cas vzet.

A Kunta kinte tudi spečeš za obiske?

Spečem marsikaj, ampak peciva z jabolkami (razen gibanice) nimam rada in ne pečem.

Sem pa mislil, da so ti afriške zadeve nekako blzu…

Vedno raje imam mir in občutek, da je dom moje kraljestvo, zatočišče, brlog. Redko vabim, raje vidim, da se dobimo kje zunaj. Tudi sama nerada grem h komu. Tudi sicer mi v tem tempu ni do druženja, še za bližnje in zame mi zmanjkuje časa. Večina pogovorov je itak površni in plehkih. Nenapovedanih obiskov pa sploh ne maram. Če nekomu nisem vredna toliko, da mi prej sporoči in vpraša, če imam voljo in čas, tudi on ni vreden, da mu odpiram vrata, še manj, da poslušam njegovo čvekanje. Izjema so seveda  najbližji, a tudi z njimi se prej obvestimo in uskladimo.

???

Kakšne znanstvene pogovore pa imate z družbo in prijatelji?

Najamete tudi voditelja ali moderatorja pogovora, imate okroglo mizo, razpošljete vabila in na njih napišete temo pogovora ob druženje, da se lahko vsi pripravijo ali kako to zgleda pri vas?

Seveda.

Dom je moje/naše kraljestvo.

Tu so dobrodošli vsi, ki jih imam rada, mi nekaj pomenijo.

Najraje se s kom srečam doma.

Nisva se razumeli. Problem je tista ena ura, ne lokacija. V bistvu je lažje doma, za v lokal se je potrebno še preobleči, se morda kam peljati, najti parkirišče… vzame več časa, kakor domač obisk.

V mojem tedenskem ritmu ni šans, da mi kdo pride nenapovedano. Kot prvo me morda sploh ni doma, ker sem pogostood doma po cel dan. Ko sem doma, sedem šele po deseti uri zvečer, ves ostali čas imam delo. Če je kdo pri volji sedeti in me gledati pri delu, sicer lahko, jaz pač ne morem sesti in pustiti dela za kasneje ali naslednji dan.

Ne, da nočem ali mi prijatelji niso pomembni. Je pa potrebno čas zanje planirati, zato brez vnaprejšnjega dogovora pač ne gre.

Vikendi so prav tako splanirani. Kak vikend smo doma in takrat lahko kdo pride, če se tako znenimo. Veliko vikendov pa si vzamemo zase, za družino in kam gremo. Verjemi, da se ne bomo odpovedali izletu zaradi nekoga, ki bi prišel kofetkat.

Sploh so pa tudi naši prijatelji v podobni dinamiki in jim je samoumevno, da se moramo za srečanja dogovarjati. Tudi k njim nihče ne pride kar nenapovedano na vrata. To je vsiljivo in nespoštljivo. Navsezadnje pa ima vsak pravico kak dezeven popoldan preživeti tudi ob knjigi ali filmu, če mu paše malo izpreči.

V mojem domu pač ne mislim biti sužnja muh in dolgčasa nekomu, ki ne ve kam s svojim časom.