Stres ki postara
Zanima me, se vam je zgodilo, da bi se na hitro postarali? Da bi vas nekaj sesulo. Laro Romih sem zadnjič komaj prepoznala, imela je neko debato na televiziji o šoli, prepoznala sem jo samo po glasu. Očitno je žensko ločitev zdelala +ima več kot 50 let. Soseda zadnjič nisem prepoznala. Razmišljala sem, je on, ali ni . Potem ga pozdravim in odzdravi, on je bil. V pol leta je postal starec. Skljucen, zguban. Eni ljudje se postarajo na hitro. Tudi jaz pri sebi opažam , trenutno imam zelo naporno in vidim pri sebi utrujene poteze. Stres , napor se pozna na telesu.
Stres, ki ga starši doživljamo z otroci…- mali otroci -male skrbi, veliki otroci -velike skrbi – pa naj si bo glede njihovega zdravja, šolanja, …- to je nas zdelalo in še ni konca …ker je skozi nekaj…Verjamem, da je z vnuki potem lažje, nisi več tak odgovoren za vse…In posledično si energijsko izčrpan, kar se kaže na telesu, psihi, energiji, ……saj nismo roboti šee…
jep, se kar strinjam…- otrok, sploh zahteven, posebne potrebe itd…- postara.
tudi še -denarne težave ,da skozi životariš- tudi to.
verjamem pa , da gre vseeno nekaterim vse gladko in imajo srečo…no, mi pa prestajamo kar težke preizkušnje z otroci in itak ,da smo postarani starši, nekateri imajo otroke tudi pozno 40+…, jih je potrebno spraviti do odraslosti
…to se ne more primerjati z nekom , ki živi brezskrbno, ki se samo s sabo ukvarja optimalno in je sproščen, uživa, ..in nima pojma kaj vse nekateri prestajajo ….ima mirno spanje , ker z malimi otroci ga nimaš , itd, itd…
saj je potem kar smešno , ko en tak brezskrben in sproščen ..te gleda in se čudi zakaj si se postaral v čuba, te vpraša, če ga ponoči žingaš ,da imaš rdeče oči- ti si pa zaradi bolezni otroka neprespan in tak dalje …ni, da ni…
mrož965, 28.08.2025 ob 17:06
jep, se kar strinjam…- otrok, sploh zahteven, posebne potrebe itd…- postara.
tudi še -denarne težave ,da skozi životariš- tudi to.
verjamem pa , da gre vseeno nekaterim vse gladko in imajo srečo…no, mi pa prestajamo kar težke preizkušnje z otroci in itak ,da smo postarani starši, nekateri imajo otroke tudi pozno 40+…, jih je potrebno spraviti do odraslosti
…to se ne more primerjati z nekom , ki živi brezskrbno, ki se samo s sabo ukvarja optimalno in je sproščen, uživa, ..in nima pojma kaj vse nekateri prestajajo ….ima mirno spanje , ker z malimi otroci ga nimaš , itd, itd…
saj je potem kar smešno , ko en tak brezskrben in sproščen ..te gleda in se čudi zakaj si se postaral v čuba, te vpraša, če ga ponoči žingaš ,da imaš rdeče oči- ti si pa zaradi bolezni otroka neprespan in tak dalje …ni, da ni…
Moji otroci so že študentje, ni nekih večjih težav. Rodila sem malo pod 30 let, takrat me materinstvo sploh ni utrujalo. Bila sem polna energije, za vse sem skrbela, gradili smo hišo, mož je bil veliko službeno odsoten, po cele tedne ga ni bilo (tujini), pa sem vse zmogla, brez babi servisa, brez pomoči , brez čistilke. Sedaj pa sem včasih kot da bi hlastala za energijo. Utrujena sem, včasih za umret utrujena, menopavza me ne utruja, da bi imela neke težave z obličja, utrujajo me vse težave, pretresi.
Ko je pred dvanajstimi leti naredil samomor meni ljubi človek, sem pol leta vsaj imela možgane kot pod anestezijo. Pojavile so se zdravstvene težave, vzroka niso našli, so izzvenele. Ne vem, zdi se mi, da naslednja leta tega nisem predihala, hodila sem na terapije, se reševala tako in drugače, po moje sem šele po desetih letih malo lažje zaživela. Ja, postarala sem se. V nekaj letih za dvakrat toliko. V duši, pa tudi na pogled, konec koncev sem 56 let stara. Od takrat mi je ostala anksioznost in – ne morem jokati. Kot da sem takrat izlila vse solze.
Izguba ljubljene osebe je name vplivala več kot sem si želela priznati. Leta kasneje sem ugotovila kako hudo je vplivalo name. Prej sem pa mislila kako mi gre ok. Well, ni čisto tako. Pa tudi, staranje je normalen življenski proces. Se mi zdi, da bi precej ljudi lepše živelo, če bi si to priznali in se sprejeli. Vsaka leta prinesejo svoje pluse in minuse, pomembno je kako jih uporabimo, za naše dobro 😉
Forum je zaprt za komentiranje.