Zakaj sem tak?

Vem, da sem lažnjivec in z lažjo pridem kamorkoli. V glavi si napletam zgodbice, tudi razmišljam in advance kaj bom rekel. Če je v igri kaj večjega, že noč pred spanjem naredim več scenarijev za uspeh. V družbi veljam za nekoga, ki ga ljudje pogrešajo. Jaz ne pogrešam nikogar in kontaktiram ljudi samo, če imam od njih korist.

Doma sem delno druga oseba, sem tih, imam družino, tudi otroke a nisem družinski človek, tudi če bi se komu kaj zgodilo, bi bil moj odziv zaigran.

Ko pogledam v sebe, ne vidim nič. Zakaj sem tak?

Lažnivec si kurjek, ne lažnjivec, to drži. Nisi pa prišel nikamor kurjek in sploh nisi za med ljudi.

Opiši kaj konkretnega. ne verjamem nakladanju.

Jaz si recimo želim, da mi nehajo reklame z gobicami na nohtih kazat, ker mi gre na kozlanje. Kako to doživljaš?

prijavi se na Tinder. Da ti požene kri po hladnih psihopatskih žilah.

Preberi si knjigo Ljubezen in duhovna rast. Predanost resnici je pogoj za duševno zdravje.

Baš ti bo knjiga pomagala pri psihopatiji. Isto, ko da gresta Beavis and Buthead na fax študirat kvantno fiziko.

Nisi postavil pravega vprašanja.

Ali si srečen, ker si tak?
Se ti zdi prav?

Bi rad kaj spremenil?

Tu štartaj in zaenkrat pusti tisti zakaj.

Tak si, ker je večina Slovencev takih. Hladnih, preračunljivih, nekoga rabijo samo, ko vidijo korist. Nisi kaj preveč drugačen, vidim, sam si napisal, da si dobro vklopljen, da imaš tudi družino in otroke, kot vsi tebi podobni.

Zato se ljudem ne zaupa, sploh kvazi znancem ne in vas jaz vse jemljem z rezervo.

Attachment disorder/sociopatija. Običajno pri ljudeh, ki so odraščali v institucijah (sirotišnice, bili veliko bolni v bolnišnicah ko so bili zelo majhni). Prvo leto je najbolj pomembno pri otroku, kar se tiče čustvenega razvoja. Otroci ki so prepuščeni sebi, ne dobijo reakcij na svoja dejanja, so sicer preskrbljeni kar se tiče hrane in doma, nimajo pa možnosti splesti povezanosti z osebo/osebami katere skrbijo zanj. Niso samo otroci v sirotišnicah to, so tudi otroci žensk s poporodno depresijo, ki niso se zmožne povezati z otrokom in delajo z njim kot robotki, otroci raznih odvisnikov in otroci na splošno, ki prvo leto preživijo nekje kjer je za njih samo za osnovne fizične potrebe poskrbljeno.

Tega se praktično kasneje popraviti ne da. Lahko se ljudje naučijo kako zaigrati sočutje, veselje ipd., ampak čutijo tega ne. Nimajo te zmožnosti. Jim dobesedno prvo leto življenja ta del možgan zakrni in se ne razvije. Ni popravljivo. Niso sami povzročili in ne more nič tega popraviti. Lahko se edino naučiš živeti s tem.

A nisi ti včeraj tukaj poročal o nekih premikih v smer občutkov? A si že prespal in si spet družbeni kritik?

Briši to iz glave in začni gledat kaj lepšega okoli sebe. Sicer te bomo spet morali prenašati s tvojimi grenkimi pripovedkami.

sem takšen, ker sem mrtev.