Kaj pa če takoj umrem?

Vas to kaj preganja?

Pa če je realno vprašanje ali pač paranoično?

Vas skrbijo okoliščine? Svojci?

Mene pestijo težave in imam majhnega otroka. Misel da otrok ostane brez očeta me duši na smrt! Želim dati otroku kar mislim da potrebuje, mamo IN očeta…..

Sem v skrbeh. Molim. Upam. Otrok potrebuje starše, boga prosim naj me usliši!

?

Kva?

Ma ne. Večkrat si zvečer rečem, ko se vsaj ne bi zbudila. Pol pa ne rata. Mi je pa tko, kolebam med tem, da bi rada živela sam še ene 15 let ali pa se postarala do 90. leta, zato da vidim, kaj bo nastalo iz sveta.

Če takoj umrem… se bom jutri pač zbudil mrtev. Oz se ne bom.

Nič me ne muči. S temi skrbmi sem opravil nekje konec najstniških let. Od takrat dalje je vsak dan in vsaka ura darilo. Lepo je, če je, ne mislim pa da bo tako vztrajalo do večnosti.

I’m living on borrowed time.  Imaš problem, se pobereš in jo fašeš spet direkt na gobec. Padeš, se pobereš… življenje pač. Sekiram se ne več, poskušam živet. Zmagat pa ne moreš. Poskušam se čimbolj družit z ljudmi s katerimi uživam. Gre pa počasi proti koncu, kot kaže.

Je kar je. ;-D

Podpis!

Pa saj to je najbolj realen pogled na stvar – počasi gre proti koncu od dneva ko se rodiš. Vmes se malo zavedaš in malo ne, jih nekaj fašeš, se pobiraš in padaš… itd. In vse to je OK.

Kaj pa otrok potrebuje… ne moreš vedeti. Lepo je že, če je vse OK okrog njega – a lahko mu bo šlo zelo dobro v življenju tudi če ne bo.

Ne, bi blo pa škoda, ker bi ga rad še mal sral. No pol itak ne bi vedel, kaj naj bi ga sral…

Za otroke sem poskrbel, če se mi kaj zgodi, da se izšolajo do konca in majo kje bit, tko da…

Kaj bi pa rad itak boš umrl. Ko prire čas.  Ure pa ne vemo. Vzemi predpisano tableto in spat.