Ne bom več dajala knjig na posojo

Ker jih ne dobim nazaj. Čakam dva meseca, tri, sedem, eno leto, dve leti. Spomnim, da mi ima knjigo za vrniti, reče, joj, sori, nisem je še do konca prebrala, ali pa  joj, soriiii, pozabila, da jo imam…jaz ti je nisem pozabila posoditi, lepo bi bilo, da mi jo vrneš! Če imaš čas za fb in druga sranja, poslušanje podcastov in gledanje serij, zakaj rabiš sploh knjigo?!

Bedno mi je, da za svojo knjigo se moraš boriti nazaj, sploh če gre za dragoceno knjigo ali kak priročnik.

Tudi jaz večkrat rečem, ne bom več tega pa onega. Dobrotnica. Potem na koncu pa vseeno dovolim, naredim to pa ono. V bistvu se gre bolj zate kot za tiste, ki si jim posodila. Manjka ti samozavesti, egocentrizma. Bolj moraš mislit nase in na svoje dobro. Hujši je stres, ko nekaj narediš, pa ti niso hvaležni (ali ne vrnejo – v tem primeru knjige) kot pa stres, če bi rekla: NE (ne posodim).

Lahko pa oceniš, ali je človek za posodit knjigo ali ne. Tisti  ki gleda FB, ima instagram, posluša podcaste – Aidea in podobne, ni vreden, da mu posodiš knjigo.

Ja, eni pač potrebujejo več časa da bi začeli brati eno knjigo ker imajo še družino, otroke, in še en kup obveznosti ki so si jih naložili ali so jim jih naložili.

Če ti prijateljica reče pridem po knjigo in ne pokliče da pove da ne more priti in ti imaš knjigo s sabo zunaj na sprehod…. Ja, knjiga se je sprehajala ker lastnica ni mogla priti po knjigo takrat kdaj je rekla. Če pa ti ne moreš pravočasno prebrati in vrniti nazaj knjigo pa je problem!?

Dostikrat pa je tako da so večina knjig itak precenjene in niso tolk uporabne in vredne kolk se zdi na začetku.

Čas ki ga boste porabili na svoje najbližje in sami sebi ima največjo vrednost!

Meni se je to dogajalo v času študija. Od takrat ne posojam ničesar več.

Tudi jaz posodim samo še take, za katere mi je v bistvu vseeno. Včasih imam napad in kupim kakšno, za katero je res dolga vrsta v knjižnici. Če mi ni do tega, da bi jo imela doma, jo potem dam naprej, rečem, da je ne rabim nazaj in naj gre dalje. Za kakšne pa kar zatajim, da jih imam. Zdaj si me spomnila – kolegica ima nekaj mojih knjig že ene 12 let! Se srečujeva, ji rečem naslednjič.

Pa naj si v knjižnici sposodijo. Ko bodo plačevali zamudne, ne bodo v ‘nedogled’ brali. Bolj odločno zahtevaj vračilo.

Bolje prva zamera kot zadnja. Odločno rečeš ne in ga/jo pošlješ v knjižnico. Obenem se pa vprašaj kaj bo z vsem tem papirjem, ko umreš. Na hitro ali pa počasi. Dediči bodo to lego prahu in vseh mogočih žužkov dali odpeljati na deponijo in to bo vse. Če imaš pa kaj res dragocenega doma, recimo enega od prvih izvodov Vojne in miru ga bodo tudi znali dobro z dobičkom prodati kje v tujini.