Vikendi brez konca
Vikendi so najhujši. Vsakič, ko se bliža sobota, me stiska v prsih. Hčerka mora na obisk k očetu. Takrat me vse spomni, kako dolgo sem bila ujeta v nočni mori. Sedem let psihičnega in fizičnega nasilja, alkohola, groženj, da bo vzel otroka, strahu, ki je bil vedno zraven.
Na začetku je bil videti čisto normalen, prijazen, samostojen. Zanj sem bila nekaj posebnega, kajkmalu mi je postalo jasno, da mu nisem nič vredna. Hodila sem po prstih, vedno pazila, da ne bi razjezila njegovega razpoloženja, vedno poslušala njegove grožnje in obljube hkrati. Končno sem zbrala dovolj moči in na skrivaj nekaj privarčevala, da sva s hčerko ušli.
Sedaj ima novo žensko, ki je zaljubljena in noseča. Pred menoj in otrokom kaže svojo “srečo”. Jaz pa še vedno skušam razumeti, zakaj mi je še vedno mar.
Po odhodu sem skušala znova dihati, a ni lahko. Sem na antidepresivih, vsak dan je boj, vsak dan je vprašanje: “Kaj se dogaja z mano? Sem že nora?” Vikendi so živa groza, ko ostanem sama. Skrbi me za hčerko. Nikoli je ni fizično maltretiral, je pa gledala vse kar je počel z mano. Včasih cel dan presedim v avtu blizu njegovega doma, če bi me hčerka rabila.
Sem odšla, sem preživela, in ugotavljam, da sem močnejša kot sem si mislila. Vsak vikend, ki mine, vsak spanec, ki ga preživim brez strahu, je majhen dokaz, da bom z otrokom našla mir. Da bom spet sama sebi dovolj.
Želela bi si, da bi se o nasilju za domačimi zidovi več govorilo, da bi bile ženske in otroci bilj zaščiteni in bi se njihov glas slišal močneje in dlje in bi se potom tega upoštevala njihova želja. Moja hčerka k očetu noče, ker se ga noro boji, a je nihče ne sliši.
Če se hčerka noro boji očeta, je to treba upoštevat in naredit nekaj v tej smeri. Dandanes to ne bi smel bit problem. CSD so prava vrata. Pojdi tja čimprej, oz takoj, namesto sedet v avtu in čakat, kaj se bo zgodilo. Dokler nasilnež vidi in čuti, da se ga bojite, bo imel še večjo moč. Treba ga je pritisnit pred zid.
Forum je zaprt za komentiranje.