Komunikacija z možem

Prosim za nasvet. Nesramnih komentarjev ne bom brala.

Z možem sva poročena 20 let. Zadnjih pet let se veliko prepirava, že dve leti pa je najina komunikacija na dnu. Imava tri odraščajoče otroke in ne želim, da bi ta vzorec prenašali na svoje družine.

Zavedam se, da se koza ne bode sama, vendar opažam, da se moj mož zelo spreminja in postaja kot njegov ded. Doma je siten, najprej poskrbi zase, ko nekaj hoče, mora biti to takoj, sicer postane tečen in nervozen, hkrati pa je neverjetno prijazen, toleranten do drugih ljudi. V bistvu prav priliznjen. V resnici pa ves čas vse vprek kritizira, vse sosede, sodelavce, voznike na cesti…vse kar naredijo, bi on naredil boljše. Seveda to govori le domačim. In potem poslušam od drugih, kako prijaznega moža imam.

Najbolj od vsega pa me utruja, ker bi se ves čas prerekal v stilu: pa ti si rekla, jaz nisem tega rekel, ne ti si…  Malo prej sem se zmotila v eni ceni in sem poslušala: pa ti si rekla, da je 150, ne 154. Zakaj si rekla 150, če je 154? Jaz sem zdaj pripravil 150… In to lahko traja v nedogled… Včasih me spominja na narcistično osebnost, vendar ne vem, če tak lahko postaneš s staranjem. Mislim, da si tak vedno.

Srednji otrok je krepko v puberteti in mi večkrat ugovarja, mož pa to posluša in nikoli nič ne reče. Na primer: z mamo ne smeš tako govoriti. Včasih mu sicer reče prav nasprotno, potrpi z mamo, saj veš kaka je. Je nervozna. In to sem res, če ne zaradi drugega, pa zaradi utrujenosti. Ker sem za vse odločitve sama, ker se ne morem z njim nič pogovorit. In ja, postanem nervozna.

Sicer pa se otroci vedno obrnejo name, ko kaj potrebujejo, nanj nikoli. nikoli. Sta tudi že rekla, da oče vedno poskrbi najprej zase.

Jaz pa rabim en nasvet, kaj naj mu rečem nazaj, da bo utihnil, ker ne morem več. Da mu v bistvu zaprem usta, ker tudi če grem ven iz prostora, poslušam njegove samogovore, ki kar trajajo in trajajo…

Še par dni dopusta imam in si niti ne morem spočit.

Ne moreš prisiliti človeka, da bo utihnil. Poročila si se s prepirljivim človekom, ki se za javnost pretvarja. Z njim si dobila kar tri otroke. Sedaj je treba to peljati naprej ali se razvezati. Ljudje se zelo redko spremenijo.

Zato je spoštovanje osnovni temelj vsake zveze, če tega ni, je vse ostalo zaman.

Nimam nasveta, jaz s takim človekom ne bi mogla živeti niti minute.

Tak ni bil od vedno, zadnjih pet let, najbolj zadnji dve leti, se je začel spreminjati.

Kovid kriza je vse in vsih spremenila = NIKOLI VEČ NE BO, KOT JE NEKDAJ BILO!

Ko zacne, mu cisto mirno odgovori, da takega podjebavanja ne bos poslusala in ce je siten, naj se sam umakne. Od te tocke naprej ga ignoriras in gres na kavo, sprehod, karkoli.

Postavi mejo, kaksno obnasanje bos tolerirala.

Enako za otroke.

Ena od največjih umetnosti, ki jih lahko razvije par skozi skupno bivanje je umetnost konstruktivnega prepira. Prepiri so nekaj čisto normalnega v odnosih. Vendar se večina bolj krega med seboj za prevlado. S časom to seveda postane naporno in vodi v to, da gresta eden drugemu že ornk na živce in postane velika ovira za sobivanje, sodelovanje… Vendar pa nikoli ni prepozno. Potreben pa je vsaj eden, ki poskusi stvari zapeljati drugače. Na koncu, če se odločiš, da greš iz tega hleva ven… greš vsaj z zavedanjem, da si poskusil/a, a oni drugi je ostal v kameni dobi. ?

.Kelly Clarkson – My Life Would Suck Without You

če imaš še par dni dopusta, potem poglej na last minute variante in pojdi z otroci lepo sama nekam stran, da si malo odpočiješ in razmisliš o vsem skupaj. Pri možu gre najbrž že za dedno naravnanost, ki se s poglabljanjem depresije slabša in bo ob nezdravljenju pripeljala do nezmožnosti sobivanja s komerkoli. Kdo bo pa možu povedal, da se mora nujno zdravit, je pa drugo vprašanje.

Suha veja pa le nisi. Tudi to je nekaj.

Zanimivo je pa to, da vse, kar te zanima je, kaj naj mu rečeš nazaj. Mhm, to bo pa rešilo tvojo težavo pri naslednjem dopustu, ko bosta spet “prisiljena” čas preživljati skupaj.

Tiha maša.

Te boli glava in greš malo ležati na vrt v senčko.

Tvojemu možu pa povej, sem se zmotila in da naj ne dela slona iz muhe za par centov.

Tvoj mož postaja malo senilen in star, morda demenca. Naj si omisli nek hobi. Kako muharjenje, da s kom hodi. Ti bos imela mir on pa svoje zadovoljstvo

Obrni se pa Idi svojonpot in pa naj teži sam sebi

Spoštovani,

Dvomim, da bo vaš soprog pristal na partnersko terapijo, ker je njemu ok tako kot je. Zakaj bi se on spreminjal, če pa je z vsemi drugimi vse narobe. Ljudje se z leti razvijamo v različne smeri. On je, žal obtičal.

Andropavza še dodatno poslabša zadeve, čeprav se o tem malo govori. Samo 2 možnosti imate: ostati, a morate vedeti, zakaj ostajate ter poskrbeti zase, ker bo osamljenost iz leta v leto večja. Če energetsko niste dobro opremljeni bo telo kmalu izstavili račun (bolezen, tesnoba). To pomeni slabo sobivaanje in živeti vzporedno življenje. Oditi in si na novo urediti življenje ter uživati v vsakem trenutku.  V obstoječem okolju to ne bo mogoče.  On čaka, da se vi odločite. Sam ne bo ničesar naredil.

Priporočam v branje knjigo: Sploh veste kdo sem jaz? Založba Chiara. Srečno.

kakšna andropavza, malo pomisli, napisala je, da imata pubertetnika, torej sta stara cca. najvač 50 let, prej 45, kar pomeni da tudi ona verjetno še ni v menopavzi, on pa sploh ne v andropavzi, saj gre moški v andropavzo pri cca. 75 letih, torej 20 let kasneje kot ženske.

Namesto iskanja načinov, kako “zapreti usta” partnerju, bi se jaz raje vprašal, kako lahko odpremo srca? Komunikacija namreč naj ne bi bila vojna, kjer bi moral biti eden zmagovalec in drugi poraženec, temveč orodje za gradnjo mostu med dvema, ki sta se v vajinem primeru celo (vsaj nekoč) imela rada in sta skupaj ustvarila družino.

Ključno vprašanje ni: “Kako ga utišati?”, ampak: “Kako lahko oba spregovoriva in se počutiva slišano?”

a si mu že rekla kdaj:” lej dragi, jaz ne morem več tako naprej, res ne, to me izčrpava, a bova spremenila smer nazaj za najmanj 10 let, ali pa pojdiva vsak svojo pot kot prijatelja zaradi otrok itd…………………………………….

Pozdravljeni,

žal, padec testosterona se pokaže pri nekaterih žr po 50. Letu. Lepo, da ste optimistični, da je to dogaja le 70+ letnikom.

Veliko lažje je pripisati težave hormonom, letom, tabletom, kakor pa se zazreti vase.

Reality check: koliko izmed tega, kar avtorica opisuje in pripusuje možu je vidno v samem zapisu, torej njenem izrazu? Ali iz zapisa izhaja, da avtorica sprašuje iz skrbi za moža, ali iz želje po nadzoru/kontroli moža? Ali je avtoričin ton niansiran, ali črno-bel? Itd.