Srednje strokovne šole

15 let nazaj je bilo isto. Isto smo žurali. Prepili, eni celo predrogirali najstništvo. To je bilo življenje. Zanimivo je, da nihče izmed nas ne bo pozabil teh let. Tisti, ki so jih zamudili, pa jim je lahko žal. Za izkušnjo. Za doživetje. Življenje ni v učenju od drugih. Življenje je v doživetju. Konec šole. Konec pouka. Počitnice. Pa saj smo žurali vsak vikend, petke in sobote. Med šolskim letom. Nihče nam ni mogel preprečiti, niti starši. Hvaležni smo jim za to izkušnjo. Matematiko in fiziko se hitro pozabi, takoj po testu. Življenja, žuranja pa se ne pozabi nikoli. Kako je lahko nekaterim žal, da niso imeli tega doživetja. Da so jih starši ujčkali, imeli doma zprte v kletke.

Kaj se ti otroci udaj toliko ucijo?

Gledam otroke sodelavcev in znancev, vsi so stalno za knjigami.

Mi smo se ucili usput, zurali na veliko.

Moji otroci so se komaj kaj ucili.

Zdaj pa so vsi sfruatrirani od ucenja, ocen pa nimajo nic boljsih kot smo jih imeli mi in moji otroci.

Če ne živiš, si fooknjen v glavo ko pride do odnosov, ker se odnosov nisi naučil. Ne rabis žurat, meni nikoli ni bilo do nekih težkih žuranj. Če vidis da človek ni funkcionalen in ima nizko samopodobo, brez odnosa do soljudi in ego pribit do platfonjere, je posledica. Meni grejo vsi na koorac tako ali tako. In se mi ne da še z nedozorelo čustveno, mentalno, v odnosih koozlo ki se prepucava in tekmuje za mosko pozornost moskih ki me ne zanimajo prenašat. Zenska odraste v nezrelo koozlo, moški v egotriparja ali pokveko. Na koorac mi gre vse.

Veliko je odvisno od tega, kakšen človek si. Jaz sem se tistih žurk in pijanic zelo hitro naveličala. Ker je bilo dolgočasno, večina folka pa … kako naj se izrazim, omejenih? Težko se je bilo s komerkoli pogovarjati o kakšni temi. Razen v primeru, da se je plesalo. Tisto sem imela rada. Zato sem jaz staršem hvaležna vse kaj drugega kot za žuriranje. Da so mi omogočili normalno otroštvo brez fizičnega ali psihičnega nasilja, kregarije, tihih maš, itd. Da so me vsa leta podpirali in mi omogočali moj dokaj intenziven in drag hobi. Da so mi na različne načine širili razgledanost in izkušnje. Da so mi kupili zlato prinašalko, ki sem si jo želela toliko let, in tako naprej. Za učenje in ocene me pa niso kaj dosti silili ali kontrolirali, ker sem imela to v sebi. Tudi maturo izdelala zelo uspešno, tako da sem se brez težav vpisala na željeni faks z visoko omejitvijo.

Verjetno si govorila z ljudmi, z obema spoloma in nisi ekstrem fooknen u pičkomaterino k misli da so očetova jajca zlata in se jih drži ko privesek. K mi gre na koorac vse, sploh pa neke peečke žvajznene v glavo.