Še o Tonetu Hacu, slovenskemu Robinu Hoodu
Okrog leta 1960 je bilo v Kovinoplastiki že poskrbljeno za toplo malico. Kuhinja in manjša menza sta bili v hiši, ki je stala tam, kjer je sedaj novo zidana uprava Kovinoplastike. Menza je bila premajhna za vse, tako so hrano v nekatere oddelke nosili v posodah in jo delili v oddelku. Kjer so imeli vajence, so bili za nošenje in razdeljevanje zadolženi oni.
Tone Hace (tolovaj) je prišel za kuharja, ko je bil pomiloščen in izpuščen iz zapora, kjer se je menda izučil za kuharja. Govorilo se je, da je bil pomiloščen zaradi vpliva njegovega brata Matevža Haceta, ki je bil kot nekdanji komisar 14. divizije potem visok državni funkcionar.
Zaradi Tonetovega precej burkastega življenja so na začetku ljudje kar malo z nezaupanjem gledali na njegov položaj kuharja, a se je izkazalo, da kuhinjo kar dobro obvlada. Ob vsakem njegovem nastopu v družbi je dobil človek najprej občutek, da je nesramen grobijan, a ko si ga spoznal, je bil v resnici res malo čuden, ampak dobrosrčen možakar. Tako da je bilo kar težko verjeti v njegove pripovedi o stvareh, ki jih je včasih počel.
Imel je izreden spomin. Mojo mamo (Marija Zabukovec – piše sin Franc) je takoj prepoznal, pa čeprav jo je pred prihodom v dolino nazadnje videl, ko je bila še otrok. Natančno ji je opisal dogodek, kje jo je nazadnje videl, ko je z žlico pobirala moko. Moka se je raztresla z voza, ko so po eni njegovi akciji konji napadenega furmana zbezljali in nekontrolirano divjali po cesti….
Nekdo napisal:
Ne glede na svoje burne življenske zgodbe, največkrat v nasprotju z zakoni, je bil Tone na koncu kariere vratar v Kovinoplastiki Lož. Čeprav je imel težave z vidom, je že na daleč ugotovil, če je kdo “nepooblaščeno” nesel kakšno reč po šihtu domov ali nesel v fabrko kakšno zelenko pijače za sodelavce in ga nemudoma pred vsemi poslal nazaj.
Nekoč je s Plešc prišel direktor in želel v tovarno. Hace ga ni pustil, ker ga ni poznal. Direktor se je razhudil: »Kaj ne veste, kdo sem jaz?!« Tone pa je zakričal: »Če bi ti vedel, kdo sem jaz, bi se usral!« Direktor ni vedel, da je bil Tone nekoč razbojnik.
Umrl je novembra 1988, star enainsedemdeset let. Njegov odvetnik leta 1940 je bil znani pesnik Igo Gruden.
Vir: http://www.dlib.si/
Forum je zaprt za komentiranje.