Ne/zvestoba zaradi druženja na delu
Ker je precej moških v podjetju kjer delam, se seveda kontaktom ne izogneš. Iz nekega običajnega čveka sem sedaj v fazi, ko razmišljam kako se umakniti iz te štale.
Sodelavcu sem vzbudila pozornost v začetku tega leta. Komunikacija je bila sprva minimalna, kolegialna, dokler nama obema ni postalo vsakdanje, da se srečava vsaj 1x dnevno in poklepetava nekje. Iz tega heca, sva enkrat šla skupaj na sprehod, prav brezveze, brez namenov, ker sva se vedno tudi pogovarjala o službenih zadevah. No, v tretje sva se poljubila, v bistvu mi je ukradel poljub. Dobila sva se tako še nekajkrat, ampak ni prišlo dlje kot do poljubljanja in tudi ne bo. Sram me je. Priznam.
Vem, da moškim paše pozornost, tudi ženskam paše. Ampak si nisem mislila, da bo prišlo tako daleč. Všeč mi je, ampak si ne želim nadaljevati in uničiti njegovo stanje doma.
Doma igra happy family, meni se pa to gabi zdaj, tudi sama sebi se, zato bi rada to rešila, predno se dolije več olja na ogenj. Kako naj se losam tega na najbolj neočiten način?
Zanimivo, meni se je ravno to zdaj zgodilo. Izvedela sem, da se je moj mož zapletel v afero z sodelavko. Ogledala sem si njegovo “korespondenco” na vibru in ta je zelo konkretna. On se mi reži in trdi da je vse skupaj zafrkancija, pa da imam paranojo. Pa sem ženski napisala mail in jo soočila z dejstvi. In ona mi napiše nazaj , da je njuna” zgodba z njene strani zaključena in da je njena stvar kaj dela vslužbi, jaz pa naj se raje pogovorim s partnerjem. In sem se . Še vedno pravi da ni bilo nič, ona po drugi strani pa je(morda nehote) potrdila “zgodbo”, vem pa tudi, da si je v zadnjem letu začel pri zdravnici naročati recepte za Viagro (podatki dostopni na Zvem), ki je doma ne uporablja, saj seksala nisva zaradi njegovega nezanimanja zame že več mesecev. Imava dva otroka, ona moža in otroka, pa ju to ni motilo. In zdaj se mi on in njegovi dotiki gravžajo do amena in ob koncu šolskega leta se trudim prikrivati svojo bolečino in razočaranje pred otrokoma, da ne bi vplivalo še na njun učni uspeh. In pravi, da se tudi pod razno ne misli odseliti, ločiti in da rabim psihiatra zaradi paranoje in izmišljenih konstruktov.
Zna biti, da se je začelo prav tako nedolžno kot pri tebi, ampak posledice so pa hude – nezaupanje, huda psihična stiska pri meni, posledično se bosta s tem spopadala tudi otroka, ki sta še šolarja. Torej mislim da si dojela kam to pelje.
Forum je zaprt za komentiranje.