Zakaj ljudje tako radi potujejo v Sarajevo?
v času juge je bilo Sarajevo ziher najbolj prijetno mesto v Jugi, stičišče treh ver in narodov. Muzika, kultura, šport…, ves čas čista špica v Jugi. Baščaršija in Ilidža pa noro dobra energija, pozimi pa Jahorina….
Zdej je Sarajevo sama đamija, pa preveč revščine opazne, zato, te res nima kaj dol več za vleč…
Podpišem. V času juge bil kot vojak v Sarajevu. To je bilo mesto svetovljanov, sožitje več kultur, sproščeni neobremenjeni ljudje, vedno pripravljeni pomagati. Danes Sarajevo ni niti senca tistega kar je bilo nekoč. Srbi se družijo ločeno v svojih lokalih, nabijajo turbofolk, Bošnjaki se zbirajo posebej, Hrvati posebej. Vse je neki živčno, vsi se gledajo postrani. Na vsakem vogalu sledi vojne in uničenja. Človeka stisne pri srcu, ko sedaj vidi to pogorišče kultur.
Všeč mi je Sarajevo, ima posebno mesto v mojem srcu. Žal ga je vojna precej uničila, mu poskušala vzeti dušo, doseljeni so neki novi ljudje, kdove od kod. A je nekje pod površjem ostal tisti balkanski utrip, tista toplota ljudi, ki so vztrajali in preživeli.
Baščaršija je od nekdaj znana in če znaš uživati v tem orientalskem utripu in si počasi privoščiti vse od tistega, kar ponuja, potem je to posebno doživetje. Bazar kovanih ročnih del, zlatega nakita, preprog, ročno izdelanih usnjenih pasov, začimbe, sladki kotički, aščinice – lokali s kuhano tradicionalno hrano, čevapčinice, burekdžinice, trgovine z tradicionalnimi oblačili za ženske, pa do kiča, vse to je del najbolj znanega nakupovalnega otočka na tem delu Balkana.
Potem je tu hrib Bjelašnica, pa Ilidža, vrelo Bosne, ogromno različnih verskih objektov – mošeje, pravoslavne in katoliške cerkve, sinagoge, ohranjeno staro mestno jedro.
Skratka, Sarajevo je ostalo pisano mesto s posebnimi, prijaznimi ljudmi. Radi imajo Slovenijo, radi poklepetajo, nočejo preveč govoriti o zadnji vojni in prav je tako. Tam slišiš bistveno manj stokanja kot v Sloveniji, srečaš veliko prijaznih in iskrenih ljudi, polnih optimizma.
S hrana pa je tako, ne sede vsem vse. Mi smo enkrat šli tja z družino, ki obisk restavracije enači s picerijo in drink s kokakolo, čeprav se imajo za popotnike. Naslednjič pa smo recimo šli s prijatelji iz Japonske, ki pa se niso mogli najesti sirovega bureka in napiti prave turške kave, ki ti jo postrežejo v malih džezvicah, s koščkom lokuma in kocko. Tufahijo so si pa še v Slovenijo nesli s seboj 🙂
Kot pravi mentalni pred menoj, turizem je stvar percepcije. Manj, ko imaš predsodkov, bolj v njem uživaš. Užitek pa je v drobnih stvareh. Recimo, sediš na Baščaršiji, v predvečeru uživaš v mali, po turško postreženi kavi, in zaslišiš klic k molitvi. Kar naenkrat poslušaš mujezina, gledaš reko ljudi, ki hiti k veliki džamiji, določeni predeli se skoraj čisto izpraznijo in ti si misliš: ej, tega pa ne doživim pogosto 🙂 in to je zame bistvo turizma.
To je samo celofan od tistega kar je nekoč bilo. Vsebine ni več. Včasih je Sarajevo imelo dušo. To, da se danes vidi pokrite ženske ‘s feredžo’ (burko), je tujek v tem mestu (in Bosni nasploh), ki so ga prinesli ekstremisti vahabiti iz arabskega sveta med vojno.
[/quote]
Popolnoma se strinjam, da je Bosna nekoč imela modetni islam, kjer so ženske študirale, veliko jih je doktoric znanosti, no vsaj jaz jih poznam veliko. Zato sem napisala, da so se v Sarajevo doselili neki tuji ljudje, kdo ve od kod. To drži.
Vendar pa sem tam velikokrat, tudi službeno in še vedno tam zelo užicam in še vecno srečujem zelo iskrene in prijazne ljudi. Res pa sem odprt človek, ki ne pogreva starih zamer in ne dlakocepi. Jasno mi je, da Sarajevo nikoli več ne bo kot je bilo leta 84, ko smo kupovali Vučka in navijali za srebrnega Jureta. Še vedno pa nam lahko zelo veliko da, tudi tako kot je danes.
Žalovati za starimi časi se ne splača. In to mi je tako všeč pri Sarajlijah še danes. Ni take zagrenjenosti, kot jo recimo berem tukaj. Vsaj pri tistih, s katerimi sem pogosto v stiku.
Bila tam enih 5 let nazaj. Najprej do tja vodi obupna cesta, ki ji ni in ni konca.
Srbi in ostali se držijo vsak zase, točno se ve, od koga je kateri del. Na Baščaršiji sem želela slikati neko stojnico (tip je prodajal majice z napisi), doživela primitiven izpad.
Potepuški sestradani psi. Parkiran avto ob cesti s steklom, ki kaže na to, da je bilo vanj pred kratkim vlomljeno. Zgarane ženske v pekarnicah.
Vrelo Bosne, enako vodi do tja neskončna ravna pot, pa se trudiš, da boš videl te lepote in prideš v …. park, kot da bi prišel v kak naš park.
Še v najlepšem spominu mi je ostal obisk neke kulturne ustanove.
Ko greš v BIH, se moraš odločiti, katero nacionalno-versko območje te zanima. Če so ti pri srcu Srbi, greš v Banja Luko ali v območje Trebinja. Če so ti pri srcu Bošnjaki, greš v Tuzlo, Bihač, Zenico in Sarajevo. Če so ti pri srcu Hrvati, pa greš v Zahodno Hercegovino in Bosansko Posavino. Vse to je že nekaj časa nacionalno razdeljeno, tako da je treba dobro vedeti kam potuješ. Musliman se bo npr. čudno počutil v Medjugorju, razen če gre tja firbcat.
Forum je zaprt za komentiranje.