Moj plac na plazi
Vstajam zgodaj ker ne morem spat.
Vstanem zgodaj ker uzivam samo v jutranji kavi.
Vstanem zgodaj ker zelim obcutiti jutranji mir na plazi.
Vstanem zgodaj ker ljubim jutra samo zase.
Vstanem zgodaj da ujamem soncni vzhod.
Vstanem zgodaj ker grem odplavat en krog.
Malo morgen. Se od vcerajsnjega druzenja s sosedi in njihovo travarico sem vsa pomeckana ko me zbudi budilka. Kaj?? Ma nehi zajebavat, saj sem na dopustu. Na zasluzenem in tezko docakanem dopustu pri sosedih s katerimi se tako prepiramo za tistih nekaj litrov vode. Se pravi budilka, obrnem se na drugo stran saj bo spet zvonila cez 10 minut. Pa saj danes ni sluzbe in skoraj utonem v prijeten spanec. Ko spet…brrrrrr….ustavim pesem obupa in samo malo zamizim ko zacutim suvanje pod rebri in mrmljanje mojega moza…brisace. Beseda me preseka in v hipu sem pokonci in gledam koliko je ura. Medtem mrzljicno premisljujem ce so na nasem mestu uni cehi ali tista gorenjska druzina z zoprnim fotrom. Pa ce je purgerka ze zasedla tisto najboljse mesto v sencki za katerim ljubosumno pogledujemo vsi na plazi. Zamisli si: drevescek, ki ti ves dan nudi senco, ce pravilno razporedis brisace blazine in ligestule okoli njega. Pod pogojem da imas dovolj vsega s sabo. Ja purgerji imajo apartma in imajo zato dovolj te robe. Prisezem da bomo drugo leto pripeljali tudi mi s seboj dovolj brisac in bo tisti plac samo nas!!
Se v spanju oblecem majico in kratke hlace in vrzem cez ramo ze pripravljene stiri brisace. Dve res veliki in dve normalne velikosti za na plazo, za tamaladva.
Cim tisje se odpravim proti plazi in gledam naokoli. Izza grmovja ze vidim nekaj hitecih postav. Aha, stajerc siba proti njihovemu placu, pa tista zoprna ljubljancanka ki nakrmi familijo z lubenico in zavitkom piskotov, cez cel ljubi dan.
Z mimoidocimi postavami vljudno izmenjamo prijazen dobro jutro ko hitim proti nasemu placu. Ko stopim na plazo me skoraj kap. Nas plac je zaseden. Moj plac je nekdo zasedel! Z zalostjo v srcu gledam pet brisac ki nesramno zasedajo nase mesto pod soncem. Kaj naj zdaj? Ustavim se in izbiram primerno mesto. Malo sence malo sonca. Vsekakor mora biti blizu nasega placa da vidim neotesance. Tamle blizu tusa je se neka frej. Ma ne, tam blizu so dolenci ki grejo domov v soboto pa se jim je pokvaril avto. Ze tri dni cela plaza modruje kako to zdaj zrihtat. Kaksnih sedem metrov od mojega placa je grmicek na katerem susi mokre brisace in kopalke druzina iz kranja.
Ja nic, brisace bom pogrnila tja. Bodo oni ze nasli drug plac, ko jih…
Skrbno s premislekom pogrnem nase brisace. Bomo imeli dovolj zasebnosti, ce jih dam malo bolj narazen? Itak da ne bojo cisto druga blizu druge. In zdaj pogledujem nebo. Je moznost dezja, vetra? Kamni…seveda, na brisace je potrebno polozit kamenje. Z besom pogledujem moje kamne ki so na blazinah in brisacah od nesramnezev na nasem placu. Se kamne imajo moje! Pa smo jih nosili na kup eno celo dopoldne. Nabiram kamne po plazi, ko je vedno vec postav. debeli Mojmir nekje iz okolice Celja je ze razgrnil svojo napihljivo blazino ki je ze pred dnevi klonila pod njegovo tezo. Torej je ura okoli pol sedmih. Preverim ce sem dobro opravila svoje delo, se enkrat jezno osinem nas plac in se odpravim nazaj gor. Kako bo nas slabe volje ko bo slisal da so nam zasedli plac! Moji se spijo in preden tudi jaz utonem nazaj v spanec pomislim kdo je danes na vrsti za stacuno, po mleko in kruh. Drugo imamo vse od doma. Domace. Kar ni nujno ne bomo placevali hrvatom!
Ko se domislim genijalnega nacrta, na nas plac bom ze danes zvecer pogrnila brisace! Kako se tega nisem spomnila ze prej!? Kmalu bomo spet na svojem!
Se dobro, da imamo hišo na otoku in čoln s katerim si najdemo odročne plaže in se mi ni treba sekirat, če bo prelestna soseda videla, da si že ceu teden nisem obrila nog! Moje brisače visijo na striku dokler se ne odpravimo na teren, pa četudi je ura že dvanajst, pa kaj. Na avto ne pomislim, dokler se ne izkrcamo iz ladje in strartamo domov, hrano, ki jo prinesem pojemo v parih dneh, do konca dopusta pa pustimo Hrvatom nekaj veselja in zapravimo 100€+. Ja bog pomagej…saj sem na dopustu, res se za nič ne sekiram…mam tega dost čez leto.
Naslov si sposodim. Včasih si tudi mislim, da je kje moj plac na plaži, kakšen skrit kotiček, zalivček. Sept. Ko ni nikogar, ampak res nikogar ne levo nr desno, dlje časa. Vse spremljaš in vidiš iz vode, ko plavaš…potem pa ko greš iz vode, se odločiš, da gre zgornji del kopalk dol, itak ni nobenega. Ne mine 10 min, glih da te sonce nežno pogreje in poboža, pans hop, sr pojavi tip, kot bi iz grma prišel in se parkira blizu, da bi ga zbrcal. A toliko prostora 50 m levo in 50 m dedno ter več.
Enkrat se mi je zgodilo, da sem rahlo zaspala, pa odprem oči in tip stoji ter bulji…tik ob meni.
Pojte se solit, distanca septembra! Moj plac, nočem blizu nikogar, ki mi ukrade zgornje kopalke, ker di nr vrm ksj domišlja. Saj ostane brisača, majica.
Mir! :)))
Forum je zaprt za komentiranje.