Kuba- sopotnik
ČAO, NANA. Zelo sem vesel, da si citirala moj stavek: LA VIDA ES UN SUENO iz spletne strani KUBA ZA ZAČETNIKE. Vsem ljubiteljem Kube, in tistim, ki boste to šele poslali, v premislek, kar sem napisal:
NA SONČNI STRANI KARIBOV
Sanjam: trenutek, ko stopim iz letala in me obkroži topel zrak Karibov… in ko se zavem, da zdaj sem tukaj, da zdaj gre zares.
Sanjam, da živim človeka dostojno življenje: brez stresa, obveznosti, mobitela, žurbe… zgolj s tukolo v kozarcu podnevi in cubalibre ponoči… in gledam, gledam, nekje na terasi nekega bara v Havana vieha, zakaj ne v Bodegiti, zakaj ne v Baturro, zakaj ne v katerem izmed tistih tako domačih širokih trgov… In gledam parado življenja pred seboj, ljudi, ki morda nimajo dovolj za jesti, vendar imajo humor, ki imajo veselje do življenja, ne tako kot mi, resnično, resnično veselje…. v deželi na sončni strani Karibov, kjer kot da je zavedno izgnana zagrenjenost, jeza, nasilje, pijančevanje in razgrajanje. Kjer kitare zamenjajo hi-fi.
Sanjam, da stojim na začetku Malecona… na tistem platoju, kjer ribiči lovijo svojo večerjo, in da ga objamem s pogledom, Malecon habanero, s starimi avtomobili, ki se kotalijo, s kolesi, s promenado ljudi, žensk, otrok, ki se kopajo dol pri zidu, z oceanom, ki valovi in se preliva… sanjam da se sprehajam ob njemu, da se vozim po njemu, podnevi, ponoči, po najbolj romantičnem mestu na svetu, da se ustavim ob prvih kitarah in poslušam, in zapojem z njimi, da grem naprej in se ustavim pri drugih in tretjih in vseh kitarah po vrsti. Da sedim v tistem baru Vista alegre, z živo glasbo, da gledam življenje, da okusim življenje, da sem neobremenjen, počasen, da sem v počasnem ritmu, ko je noč še mlada in noč še pred mano. Sanjam pešpot po Rampi do hotela Habana libre, slaščičarno Copelia s kilometrsko vrsto in tisto avtobusno postajo nasproti, s klopmi, kjer ljudje prihajajo in gredo, kjer me prijazno pozdravijo in poklepetajo, žicajo cigarete in ponujajo havanske cigare… Sanjam tiste starce pred katedralo, ki igrajo v svojem bendu in pri katerih se lahko slikaš z njihovim klobukom. Sanjam, da me prekladajo iz lokala v lokal z najbolj glupimi izgovori in prefriganim nasmeškom na obrazu, ker to je Kuba. In sanjam dekleta, ki ti natrosijo najbolj neumne laži, da se lahko potem leta in leta smejiš…. Ljudje, ki ti perejo avto, čeprav ti tega nočeš. Gazdarice črnke, ki rečejo: »Jaz sem resna biznismenka«! Policaje, ki ti kažejo osebno izkaznico z dokazili o datumu rojstva, saj imajo rojstni dan in bi radi da jim plačaš pijačo; fante, ki te čakajo s kolesi na istem mestu, tudi ko se vrneš čez pol leta in te peljejo vedno v drugo sobo in vedno k STRICU; študentke, ki so jim zaprli faks zaradi zapraševanja komarjev (ali obstaja na svetu večja laž od te?); hotele s 4 zvezdicami a brez šip. In parole, parole, parole… In življenje od danes do jutri z libretta omejeno prehrano, vendar povej mi, kaj pravzaprav rabiš še za srečo… kot kos kruha, vesele ljudi okrog sebe in sončni zahod, ki nikjer ni tak, kot je na morju.
Obožujem ponovljivost scen, ki se vrstijo tam vsak dan: isti bend v Baturro, isti bend pred cerkvijo, isti starčki, ki verjetno še zdaj sedijo v Trinidadu na glavnem trgu (če še niso umrli), nepregledne promenade vedno na istih cestah, vrste ljudi na istih mestih. Pogrešam njihove pesmi, ki so sedaj tudi moje: Yolanda, Comandante (hasta siempre), Guantanamera, Quien tiro la tiza… Te pesmi so v meni bolj kot »Moj očka ma konjička dva«.
In pogrešam carreterro v džipu, tisto z luknjami, kjer je vsak kilometer lahko zadnji, pogrešam da mi ni mar za “real life”, da se mi ni mar za posel, za stranke in jutranje bujenje, za konkurenco in davke, za stanje na računu, da živim za trenutek in v trenutku in da ne obstaja jutri in da je jutri uganka. Ampak predvsem in nad vsem, pogrešam pogled na Malecon, pogrešam vožnjo po njemu, vsak ovinek, vse tunele, vse ljudi ki na njemu stojijo ali hodijo, pogrešam vse to v La petiju, v Mačku, v Zvezdi, v vseh lokalih tega mesta, pogrešam pogled na Malecon zjutraj, popoldan, zvečer, danes, včeraj, jutri in vedno. Pogrešam moj Malecon, mojo Havano in mojo Kubo (po tem vrstnem redu) in pogrešam sebe tam, pogešam hasta siempre.
Porque la vida es un sueno! Saludos, amigos!
Oj, tudi jaz nameravam iti na Kubo. Če še vedno iščeš družbo, se javi na skampinazaru@gmail.com
lp
Brane
Forum je zaprt za komentiranje.