Cairo februarja

Evo, polna vtisov iz Kaira, da vam poročam. Potovanje je bilo slab teden, poslovno-turistično. Videla sva tržnico, Citadelo, piramide v Gizi, muzej. Naokrog so naju vozili gostitelji, večeri pa so bili najini. Stanovala sva v hotelu v centru (blizu muzeja). Glede na to, da se bogati selijo na obrobja in živi v centru nižji srednji sloj, sva res doživela pristnost mesta. V glavnem: ljudje čudoviti, prijazni, hrana odlična (nisva pa jedla ulične hrane – moja občutljiva prebava – čeprav jo naslednjič bom, ker je ponekod dišalo omamnoooooooo, nobenega nadlegovanja (razen na turističnih točkah so res vsiljivi). Zvečer sva se sprehajala v totalni gneči z domačini, pa nama nihče ni nič hotel. Še ko sva se s tržnice Khalili vračala zvečer peš, po res “slabem” koncu, nama nihče ni nič hotel – tržnica – to moraš videt, ne bom pisala, ker ni besed.
Glede čistoče res ne smeš gledat z evropskih meril, o toaletnih prostorih pa tu raje ne bi, lahko pišem tri dni – ampak pogum velja, preživela sem tudi na “internem delovnem” wc na tržnici!
Je kulturni šok, vsekakor, ampak je pa tudi tako drugače, da je vredno pogledat. Je pa tudi vse naprašeno, ampak kaj češ ob vetru s peskom in toliko avti, da je vse črno od smoga?!

Egipčanski čaj sva spila povsod, saj nama je bil dan iz srca, in čeprav niso bile skodelice/kozarci s prilom oprani, nisem nikjer imela prebavnih motenj. Je pa res, da sva s seboj vzela domače žganje, ki je pomagalo pri “notranjem” razkuževanju.

Hotel je bil sicer star, v njem delajo fantje (pogreša žensko roko vsekakor), ampak so pa prijazni, zajtrk ok, čistoča zmerna. Za ceno pa se moraš vedno vnaprej dogovoriti, če se ne, potem pač plačaš več. Enkrat se nadrsaš, potem pa že obvladaš.

Za vse, ki ste odprtega duha, strpni do drugače mislečih in živečih, vredno ogleda!!!!!