nakljucno srecanje
Cao!
Vem, da obstaja veliko popotnikov na tem forumu in Slovenci veliko potujemo, zato me zanima, ce ste ze kdaj na vecjem potovanju izven Evrope srecali sonarodnjaka? Ampak na ta nacin, da se niste prej nic zmenili, torej nakljucno. Sama imam le eno zelo pozitivno izkusnjo. Potujem ze skoraj eno leto po Indiji, a sem srecala le eno organizirano turo Slovencev. Bila sem brez besed, a toliko bolj vesela, da lahko govorim po nase. (in nisem pozabila ;-))
Lp, Iza
Živjo!
Jaz sem v Gani, po treh mesecih, na terasi nekega hotela srečala dve slovenki, bilo je zanimivo, ker je bila cela terasa prosta, oni pa ste se vsedli čisto, ampak čisto zraven naju, tako da sva komentirali, da bi bilo bolje, če bi se vsedli kar za najino mizo . Na kar ugotovimo da smo vsi SLOVENCI.., bilo je zabavano :O)
Pa na Tajskem smo srečali kar nakaj Slovencev!
Glede na to, da smo majhen narod smo zgleda vse povsod na okoli :O)
LP
URŠKA
ojla,
jaz pa imam ponavadi to (ne)srečo, da naše sonarodnjake vedno srečam šele na letališču na poti domov, na samem potovanju pa bolj poredko :)) Recimo v Kuala Lumpurju na letališču nas je bilo kakih 6, ki smo leteli proti Munchnu, na Kubi sploh, enega smo srečali tudi v Havani, drugače pa prav tako na letališču….v JAR sem v neki knjigi vtisov zasledila prejšnji dan obisk skupine 4 Slovencev…drugače pa niti ne… Tudi v Indiji nisem srečala nobenih (razen znanca, ki tam živi)…
je pa res ja, kot pravi Urka, da smo vsepovsod :)) se mi je že dostikrat zgodilo da so ljudje vedeli za Slovenijo le zaradi turističnega obiska, niso pa recimo imeli pojma kje leži naša država…so se samo spomnili da so srečali ljudi, ki so rekli da prihajajo iz neke države na S..ja ja iz Slovenije.. :))
lp, katja
Včasih cel mesec ne srečam nikogar, včasih jih pa kar mrgoli :))
Meni najbolj zanimiva srečanja, ki so obrodila celo prijateljstva:
– Isfahan: se sprehajamo po mestu in nas nekdo ogovori: “Salam Alejkum. Al naj kar živjo rečem?”
Duško du Swami z ženo in sinom, ko so se vračali iz Indije
– Arusha: restavracija v eni zakotni ulici – tokrat sem z živjo jaz ogovoril Roka Kofola
– Chiapas: v kombi, s katerim sem se peljal proti gvatemalski meji, sta vstopila Tjaša in Grega, za katera sem potem ugotovil, da sta celo sokrajana…
Glede na skromno populacijo nas je kar veliko na poti.
V Dar es Salaamu sem srecal celo skupino slovencev, zal moram reci, da je bil glhi tisti, ki sem ga ogovoril navaden bedak:(. Mi je razlozil, da vbistvu je tura draga, sam da oni za razliko od mene spijo v hotelih s 4-5 zvezdicami:)
Drugace pa nisem srecal nobenega slovenca in jih tudi nisem pogresal. ZE sopotnik je bil vcasih prevec:)
enkrt smo bli ena klapca u turčiji s kombijem,pa smo se glih dobr užgali(beri skregal),pa me en ogovori,sprva nism nit razmišljala oz.slišala da me je slovensko,po pa,ooooooo…….,sm ga prašala da če zna slovensko,pa mi reče dje zasavc :-).tist cejt sm mu rekla da bom kr z njim pot nadaljevala,če se nebo naša”šefica”skulirala,pa še v olimpusu,kje ja rajsko,ne pa za kreg uštimano.
pa v asuanu,na tržnci,sva z enm dolencem,se smejala pa slovensko ropotala,k naju itk noben n zastopi,pa naju ogovorita 2 gospe iz ene tisth bolšh agencij,da kaki so kej ljudje,a se da z njimi kej barantat.mende da ja,midva sva kar en šiht tam naredila,tko 8 ur tržnce s čajčki,pa domačini,pa skor nič ne kupila.
pa na kanarskih smo ene poljake spoznali k so pa v sloveniji že bili in to nekajkrat na koncertih,pa ljubljana se jim je zlo tko kul zdela-metropola za koncerte,pir,pa bureke:-)
ne vem,dlje kot mesec še nism bla od doma tko da mi nit ni tok pomembno,kokr nekomu k je že nvem pol leta okrog,verjetn se enmu takmu usta gor do uh razlezejo,men bi se
pa lep začetek tedna
Slovence vedno srečam tam, kjer jih najmanj pričakujem. Taka naključna srečanja so vedno zanimiva in sem jih tudi vedno vesel.
Lani sem sredi Tbilisija srečal tri, ki tudi niso potovali skupaj in so se takisto slučajno spoznali. Potem me je na vlaku Tbilisi-Baku ogovorila skupinica Slovencev, ker so opazili, da imam ob vozovnici tudi zavarovanje od Vzajemne. 😉 V Erevanu pa sem spal pri domačinih, ki so imeli ravno takrat nastanjena tudi dva Slovenca. Seveda smo se ga tisti večer fajn vlili…
Pa ko sem pred leti na belorusko-ukrajinski meji za sabo zaslišal: “Kva pa ti tle delaš?”, od presenečenja najprej sploh nisem vedel, ali naj odgovorim v slovenščini, ruščini ali angleščini. Je bil pa to en slovenski tovornjakar, ki je vozil v Rusijo.
lp
Hmmm… prvo potovanje izven Evrope, ko s kolegom pristaneva v Dar es salaamu… Greva ven iz stavbe, in zacneva razmisljat kaj naprej (bila sva prakticno popolnoma nepripravljena na potovanjev in malo sokirana od tezenja domacinov, na sreco sem vsaj jest takrat vzel vodica zraven, odlocila sva se za pot 3 tedne prej in noben pravzaprav ni dobro pogledal kam greva – edino kar sva vedela prej, je bil Zanzibar) in takrat k nama pristopi en slovenec (pozabil ime), ki naj bi odletel z istim letom kot sva midva priletela… Pogovarjamo se kar nekaj casa in moram priznati, da nama je takrat marsikaj pojasnil, tako glede prevozov, hotelov, vrednosti… in potem je slo precej lazje naprej…
Drugace pa… po pravici povedano ne iscem stika s slovenci, ce ravno to ni nujno (imam ponavadi ze dovolj sopotnike)… Ce oni ne ogovorijo mene, jih bom jest zelo redko… so mi sli pa sedaj slovenci extra na zivce ko sem bil pred kratkim v Phnom Penhu… hvalisavi, polni sebe, predvsem kaj je ultra poceni in kako je kul, da ga je opekel auspuh moto taxija po nogi, kako je kul na tisti full moon party, in se in se… pac, opravka s slovencki imam dovolj ko sem doma 😉
In ce vcasih ne vidim sonarodnjakov po cel mesec sem cisto zadovoljen 🙂 Jih imam potem toliko raje v SLO… hehehe
Na Tajskem sem srečal ogromno Slovencev. Dvakrat smo se srečali s skupino od Vikinga, enega smo srečali na izletu v okolici Chiang Maia, dva pa na plaži na Koh Samui. Povsod nas je polno. Tudi v Turčiji smo dobro zastopani. Srečali smo dve družini iz Nove Gorice pred modro mošejo, v Olymposu na Chimeri smo srečali dve primorki, na avtobusni postaji v Göreme pa še en parček iz Ljubljane.
Ma povsod smo 🙂
V Australiji sem se srečal z njimi v hostlih, na Irskem na WCju (pa brez pokvarjenih misli :-)), Peru vsepovsod – celo en vodič reče “gremo bordat”. Pa ga čudno gledam :-). Pa bolivija,… Ironija je tudi ta, da se ponavadi srečam s tistimi ki jih nekako poznam. Popotniška druščina je v naši deželici velika ampak kljub temu majhna, da se vsi medseboj poznamo (vsi imamo popotniški gen in smo v žlahti :-))
LP SMS
S kolegico sva že na začetku najinega popotovanja po Turčiji (beri:na letalu) spoznali en par, ki je imel nekako podoben plan kot midve in isti datum povratka – vsi smo se že veselili, kaj vse si bomo imeli nazaj grede za povedat…Na letališču v Istanbulu si zaželimo srečno pot in vsak jo je mahnil po svoje…
Turčija se mi je res vsidrala v spomin, še bolj pa sva se najbrž midve z Nino skupini štajerskih upokojencev v Kapadokiji, ko sva dvema Avstralcema med plezanjem po vzpetinah želeli kar se da nazorno prikazati planinski duh Slovencev s Kekčevo pesmijo… Seveda nama ni ušlo fotografiranje s celotno klapo in povabilo na kavico, ko se spet znajdeva v Mariboru;) V tem primeru res ne bi mogla govorit o naključnem srečanju, saj je vasica Göreme ena izmed najbolj obiskanih turških turističnih atrakcij…
Mi je pa povsem vzelo sapo, ko je pet dni pred odhodom domov v enega izmed nekaj sto hostlov v Istanbulu prišel prav tisti par, s katerim sva z Nino že v Sloveniji začeli najino pot… Noben od nas prej še ni slišal za ta hostel in vsi smo se v njem znašli dejansko po naključju… Mislim, da mi nadaljnega poteka tistega večera ni potrebno dodatno opisati;))
… ja res, ta nenaključna srečanja so najbolj zanimiva… s kolegom sva v Manausu med razgledovanjem opere srečala manjšo skupinico iz Slovenije… no, mesec in pol kasneje smo se spet srečali… v Rio de Janeiru, ob sončnem zahodu na Pao de asucar… ha… po moje tudi če bi se zmenili, nam to ne bi uspelo…
al pa na nekem busu v Peruju, potem ko smo preziveli skoraj iste probleme na letaliscu v Bogoti… (ker noben od nas ni imel vize za Kolumbijo, smo bili skoraj deportirani nazaj v Evropo in smo se resili tako smo leteli direktno v Quito,… se enkrat hvala konzularnemu oddelku MZZ za napačne informacije)
Je pa dejansko zanimivo, kako včasih srečuješ ene in iste ljudi na svoji poti… In to brez kakršnihkoli dogovorov…
Meni se je v spomin najbolj vtisnil možakar, ki mi je Sahari ponujal Laško pivo, kar dokazuje, da je nas Slovencev vsepovsod dovolj.
Ali pa dogodek, ko sva se z možakarjem v NYC pogovarjala bolj z rokami in nogami, pa par minutah pa ugotovila, da sva oba iz sončne strani alp. Pol pa je padla pijača ali dve in novo poznanstvo je bilo tu…
Jaz sem imela na zadnjem potovanju po Argentini prvo srečanje s Slovencema že takoj na letališču, kjer sem menjala nekaj denarja, in če povem po pravici, nisem bila prav nič navdušena. Hotela sem pač na dopust in v nov svet….
Prav tako v Argentini pa sem bila v hostlu, kjer je bil tudi neki Jugoslovan, tako zakompleksan zaradi zgodovine svojega naroda, da me ni upal niti pogledati. To me je pa tako bolelo, da kar res ni…
Res smo Slovenci narod, ki veliko potuje, vendar pa mislim, da nam vsem prija, da, ko gremo na potovanje v daljne kraje, nimamo stika s kulturo v kateri živimo. Vsaj meni je tako… Fino je, ko slišiš tvoj jezik, poklepetaš, za kaj več pa jaz ponavadi nimam časa…
papa
Slovence srečala skoraj na vseh potovanjih, razen po Kitajskem in Avstraliji.
Je pa zanimivo, da sem v neki mali venezuelski vasici srečala slovenca, in ne samo to, celo someščana. Zanimivo, da sva rabila precej časa, predenj sva ugotovila. Pač naju niso zanimala tista prva vprašanja “Where are u from” in tako dalje..
Špansko ni govoril, angleščina mu je šla slabo. Znal je francosko, ki je meni popolnoma tuja.
Iz kje prihajava sva se vprašala šele… zvečer? 🙂
Kako sva pa prišla na to, da govoriva isti jezik? Zaklel je znano slovensko kletvico! :))
Bil je smeh, smeh, smeeeeeh!! :))
Zdaj sva zelo dobra prijatelja.
Prvič, ko sem bila v Indiji, sem se celo pot do tja čudila, kako da na poti ni nobenega Slovenca. Potem pa se mi je na letališču v Kalkuti en “harekrišnovec” zazdel znan in sem ga vprašala: “Ej, a si ti slučajno Uroš?” “Ne,” je rekel, “njegov brat dvojček …” Potem sem spoznala tam še Veroniko Klemenčič, ki mi je v naslednjih dneh dajala zelo uporabna navodila, kao sploh preživeti v Indiji … saj sem prvih pet dni preživela z njimi v Hare Krišna centru v Mayapurju …
Drugič sem, po skoraj dveh mesecih potovanja, v kinu sredi Dharamsale zaslišala znan jezik, pa se mi je zdelo tako neverjetno, da sem ga najprej skušala kar preslišati … Dokler ni eden od njih zaklel, kar me je dokončno prepričalo. Bil je Matjaž Trontelj s prijatelji. Objeli smo se kot da smo stari znanci in še danes smo v stikih.
Tretjič (ali četrtič?:) sem, čisto vesela, da sem bom končno vsaj za mesec dni iznebila Slovencev, na letalo za Delhi sedla v Zurichu. Zraven je sedel luštkan fant (Mihael), ki je naenkrat vprašal: “Kaj pa bereš?” Najprej sem se kar križala (v smislu: a se teh Slovencev res ne moreš nikjer “iznebiti” …?), potem pa sva večino Indije prepotovala skupaj, zdaj pa sva dobra prijatelja …
In še zadnja doslej (pa najbolj smešna): ko sem šla iz Kathmanduja v Lhaso in so nas na meji Kitajci do nezavesti čekirali in pregledovali skupinske vize, so me vodiči nenehno z nekom menjavali. No, na sosednjem avtobusu sta bili dve študentki medicine iz Slovenije … Zanimivo, da nismo imeli ravno veliko skupnih točk; smo pa eno noč med potjo bile v isti sobi …
Da ne govorim o številnih srečanjih z Indijci, od katerih skoraj vsak od njih pozna kakšnega Slovenca in ve o njem povedati kakšno zanimivo zgodbo. (eden zanimivejših je bil v Agri, ki je povedal, da redno igra šah z Ivanom Borštnerjem.:)
Ja, prav zanimivo je, kje vse se najdemo. Če bi sicer že lahko izbirala, bi jih včasih raje srečala malo manj … no, ampak večina tistih, ki sem jih, je bila res zelo kul, tako da sem nekako “prebolela” dejstvo, da s(m)o Slovenci …:) Včasih nas je pa kljub vsemu lepo srečati.
v egiptu pred skoraj dvema letoma;
najprej v kairu pred muzejem skupina Slovencev (vza vsaj pol avtobusa, taki- poštirkani -verjetno so bili iz hotelov 4 in 5*), nato nekaj dni kasneje v dahabu pred nama hodijo trije (dva fanta in punca) in govorijo slovensko! 😉
pa v dahabu baje tudi živi in dela nek Slovenec Andrej. vsaj tako so rekli domačini. baje je umetnik- verjetno kakšen slikar, ne vem. ta Andrej je pa verjetno precej sramežljiv ali pa ni imel volje se kaj pogovarjat… tko da s fantom nisva prišla v kontakt z njim. je že kdo, ki je bil tam, slišal za tega Andreja? mogoče pa ta Andrej tudi hodi na ta forum! 🙂
aja, pa še predn sva prišla v dahab, sva na avtobusu iz kaira do sharma (in nato naprej do dahaba) srečala eno Slovenko. najprej sploh nisva vedla, še celo nekaj besed smo izmenjali v Angleščini!!!!!!!!! 🙂 to je najbolj zanimivo od vsega… šele po parih dneh sva jo zopet srečala (v dahabu), vendar ji nisva posvečala prevelike pozornosti… vsak od nas je pač šel svojo pot… nato pa praktično tik pred odhodom z vasice ugotovim (čisto blizu sva si sedeli v internetcafeju), da ta ženska surfa pa eni slovenski spletni strani, nakar postanem bolj pozorna……. in nato ugotovim, da je slovenka! tko da sva v roku nekaj dni srečala kar nekaj Slovenk in Slovencev v Egiptu…
zdaj pa že komaj čakam na naslednjo avanturo po tajski 😉 tudi tam nas je baje veliiiiko! 🙂
tako da bo že verjetno držalo tisto, kar je napisal Ulrik! malo nas je, a smo povsod…
lep pozdrav!
Žal, Petra, mislim da Slovenci bolj kot da na je veliko, hodimo vsi po istih poteh…
Saj veš, LP pod pazduho in Tajska, Kuba, Egipt, …
Sam imam zabeleženo samo eno srečanje s Slovenci na vseh poteh. V Invernesu sem prišel do pristanišča med sprehodom. Tam je bil avtobus Slovencev (mimogrede, samo do Invernesa vozijo turiste agencije). Jaz pa sem se odpeljal naprej proti severu Škotske.
Drugače pa (običajno) nimam sreče niti da bi srečeval preveč Evropejcev.
Je pa res, da je kar nekaj Slovencev, ki hodijo po svetu kot individualci, pa o svojih poteh ne govorijo v javnosti.
lp
bv
Ojla.
Jst sem tudi imel nekaj srečanj.
Na Jamajki, bogu za hrbtom en Slovenec ki je potoval sam in seveda LP, da je najdu isto plažo kot mi…
V Mehiki in Gvatemali nisem nič srečal, na Kubi, samo zadnja dva dni v casi v Havani, kjer se na splošno zadržujejo slovenci. Med potovanjem po Kubi pa nič…
ZDA tudi nič (je prevelika :-)))
V Maroku pa full! In to vse naključna srečana v hostlih na ulici. V sakem mesti sva koga srečala. Mislim da je na koncu znesla številka okoli 15 v treh tednih…
Lani pa sem bil s skupino v Južni Ameriki in je zato način popotovanja bil mace drugačen, ampak smo na avtobusi vseeno srečali en par iz Maribora…
Tolko zaenkrat, naslednja potovanja sedijo :-)))
Andrej
Forum je zaprt za komentiranje.