tromeja

Tromeja

Sedim na mejnem kamnu na sredini graničarske poti in sem srečen. Še nekaj 100 metrov pa bom pri spomeniku sira Shimona , ki so postavljeni na svetovnih krajih miru , prijaljstva in sožitja med narodi. Nenazadnje se vračam k koreninam , saj je Koroška kraj mojih prednikov.

Mogoče malo nor , peš v Podklošter iz Rateč. V nobenem turističnem prospektu ali vodniku ni niti najmanjšega namiga o možnosti peš hoje po tradicionalni srednjeveški poti ki je povezovala severno in južno stran Karavank. Domačini v Ratečah kjer začenjam turo me skoraj ne opazijo. Domačin mi potrdi prej napisano. In grem. V uri in 40 minut z postanki sem na vrhu 1509 m.n. v. visoke Tromeje. Kolikokrat sem bil že na vrhu ne štejem več. Najbolj grenko je bilo ko sem šel pozimi z vrha Tromeje po vzhodni poti do Korenskega sedla in od blizu opazoval 2 zemeljska plazova in 30 metrsko podrto smreko. Spet drugič sem ubral diretisimo in se znašel med obema blokoma na nikograršnjem ozemlju.

Policaji na Korenskem sedlu me dobro poznajo , saj se tam počutim kot doma. Kar naprej me sprašujejo kje imam avto. Moj avto je » zu fuss » , ki dosega tudi 10 kilometrov na uro.Za premagovanje večjih razdalj se pa štopa gre na avtobus ali vlak. Stereotipi o Koroški so večni , le ljudje se zaradi tega nikjer ne sekirajo več. V teh krajih se govori najmanj tri jezike : Nemško , Slovensko in Italijansko. Nikjer ni čutiti nobene nacionalne nestrpnosti. Mogoče manjka kakšen Slovenski znak. To pa je tudi vse. Asimilacija je tih proces , ki se ga da najlažje premagati z pogostimi obiski Koroške. Dokaz za to sta Koroška planinca , ki sta me srečala sedeč na mejnem kamnu na graničarski poti. Kot je tipično za Slovence , sem se trudil po Nemško. Onadva pa kar po Slovensko , pa ni bilo čutiti da bi bila pripadnika Slovenske manjšine.

In tako sem kmalu na vrhu. Logično je da tam razen turistov ni nobenih drugih ljudi. Počivam, malicam, slikam in zbiram energijo za » down hill » . Težka bo , Slovenska družina pri Drajlenderci me čustveno gleda ko jo zavijem po gozdni cesti z povprečnih naklonom 30 % na Koroško. Ta pa je res nor. 2 uri in pol piše da je do Podkloštra. V uri in pol sem peš pri Evangeličanski cerkvi in samostanu. Po katerem je Podklošter dobil ime. Uporabil znano taktiko. Prvi del po cesti. Nato po smučišču ki me pripelje v vas Seltchach. Če bi šel po cesti bi bilo najmanj 2 uri. Pritisk na stegna se povečuje , potim se kot da bi bil v savni. Razen rovtarjev , uslužbencev smučišča nikogar do vasi. Prijazna rovtarja takoj na začetku strmine pod edinim izvirom pitne vode pod vrhom / kljub številnim potokom je to edino korito z vodo na poti / prijazno povesta da sta polna. Naslednji rovtar pregleduje jaške za umetno zasneževanje.

Ko se znajdem v vasi si pogledam pano z krajevnimi obvestili. Lahko bi šel isti večer v Ričarjo vas pri 7 studenci na zabavo z orkestri. Ker pa nisem tako nor da bom ponoči štopal 7 kilometrov pod Korenskim sedlom ali jo peš ubral čez petelinjski klanec z skoraj 20 % naklona. To naj počne Martin Strel.

Ko sem v Podkloštru Arlonštajnu sledi najbolj priljubljena zabava Slovencev na južni strani Karavank. Nakupovanje. Za 4 evre odnesem iz Spara več kot dve kili mandarin in 3 steklenice mineralne vode Roman quele. Ki ima eno najvišjih vsebnosti kalcija pri mineralnih vodah. Okusna in pitna mineralna voda.

Moje potovanje k ljudem se prične na železniški Podklošter. Kjer me nagovori starejša ženica. Mogoče tipična zgodba o tihi asimilaciji. Njena mama je govorila Slovensko. Ona pa ne več. A politika jo ne zanima. Sprašuje me vsakdanje reči. Najbolj zanimivo je vprašanje če sem poročen. Če bi znal boljše Italijansko bi ji razložil da gre to pri pisateljih zelo počasi. Naša ljubica je tipkovnica. Dokler se nam ne zatipka in ne razrijemo naših čustev kakšni srčni dami. Za to je potreben srčni pogum. In srčna sreča. Ki je pri tako norih projektih kot je ta ni prav veliko.

Imam manjše logistične težave. Po nekaj minutah primerjanja voznega reda z tistim z internetne strani Avstrijskih železnic ugotovim da berem napačnega. Moral bi lokalnega ne pa Beljaškega. Na lokalnem se ujema. Kupim karto na avtomatu / z tem v Sloveniji še dolgo ne bo nič /

Začenja se turistični del. Ki znova podira Haider stereotipe. V Beljaku so Nemci skoraj v manjšini. Vsaj če gledamo glavne ulice okoli kolodvora. Sami turisti. Za katere je primerno poskrbljeno. Od dvigala na Banhof ulici , do 2 cerkva , eno skulpturo , tlorisom in 1 znamenjem na glavnem trgu do številnih trgovin. Nikar se ne trudite po trgovinah z Nemščino kajti tam so prodajalci v glavnem južno od Kolpe. Prijazni v knjigarni Thalia se je hrvaško govoreči trgovec razgovoril. In me povabil na otprtje novega nakupovalnega centra v bližini toplic Warmbad.

To je druga zgodba. Pomembnejše je bilo prečenje 2 svetov. Iz Evrope v Evropo. Tromejnik na tromeji je več kot simbol. Je kraj ki izžareva simbolno moč središča Evropske celine : na Tromejo Avstrije , Italije in Slovenije. Da je Evropa brez meja realnost je dokaz tudi moje prečenje. In številna Koroška mladina , ki gre ob sobotah popoldne na promenado v Beljak. Večina od njih govori tuje jezike bolje od starih nacionalistov. Ki ga kadar ga malo preveč spijejo kar po Slovensko povedo.

Da se tukaj odpirajo novi časi dokazuje večanje števila turistov , ki jim je Koroška drugi dom. In nenazadnje Haiderjev politični odhod je znak nove dobe. Nove Evrope brez meja !

Mogoče je res da je pobuda Evropeus sine finibus medmejnega sožitja in prijateljstva nekoliko zastala. A vedno več je prireditev , na katerih steerotipi o Koroški ne veljajo več. Sedaj ko je možno meje prehajati brez težav je turizem tisti ki druži narode, prinaša denar in sklepa nove Evropske ljubezni. Število mešanih zakonov se dviga. In vaške veselice , naprimer v Ričarji vasi so postale Evropske javne tribune. Mogoče je Koroška nekoliko skomercializirana. Prireditve kot je Hallowen na Podklošterskem samostanu nimajo nič z tradicijo. A so dokaz da je tukaj Evropa bliže kot mislijo stari Koroški nacionalisti.

Domov se vračam z intercitijem Mimara. Še enkrat se pozdraviva z prijazno gospo iz Podkloštra. Prihodnost Koroške ni v številu Slovenskih napisov , temveč učenju obeh jezikov. Danes je na Koroškem Slovenščina skoraj uradni jezik. Pa me samo v turizmu in trgovini. Predvsem pri sklepanju novih poznanstev. In Koroška z več kot 1000 turističnimi atrakcijami je daleč od tem ki jih dnevno pišejo časopisi. Sedaj ko ni več meja v glavah je pojem izlet na Koroško dobil drugačen pomen. Mladih preteklost, politika in nacionalizmi ne zanimajo več. Haider in ostala Koroška folklora še vedno obstaja. A obstaja tudi na južni strani Karavank !