Kam z 1-letnico
O ti mater s tabo je res neki hudo narobe!
Jst sm bil s kakim mesecem starosti prvic v Turciji. Se sicer nic ne spomnim, sam starsa sta rekla, da so bili turki navduseni nad mano:) in jst nad vsem tm:). Tak, da ne vem zakaj bi bilo sedaj kaj bistveno drugace (ceprav je res ze precej casa preteklo vmes).
Sem pa preprican, da zmeraj lahko naletis na take ljudi kot je O ti mater…
prejšnji teden sem v prijetni gostilnici srkal pivce, nakar prideta dve druzinici z mladici;
v 15 minutah so spraznili tisti del, sicer mirne in prijazne gostilnice; mami je skoz bu-bu-bu, oci je pripovedoval kaksen body builder je ze njegov ta mal; da o rasturu na mizi in okrog nje sploh ne govorimo; ko so koncno odsli je zavladala zopet spokojnost in clovek se je zopet lahko posvetil se cemu drugemu kot neprestanemu brbljanju, ko si moral neprestano paziti, da ti ne bi kaksna igracka padla v pivo; zatorej : ce mas 1 leto starega mladicka OSTANI DOMA, kajti ne verjamem, da si kaj drugacna kot vse ostale ‘ponosne’ mamice s spicaki , mobicem v roki, kazajocim popkom in pac neprestano obtozujocim pogledom, ker so pac prej zanosile kot pa koncale solo …
pa brez zamere in ne me obtozevati, kajti ne da to ni res, ampak to je del slovenskega vsakdana …
Joj in potem se z mulcem zapreš med 4 stene do katerega leta???????? Pa na lokale in trgovine zraven tiste nalepke s kužkom “Počakal bom zunaj”, dodamo še nalepko z dojenčkom “Meni je vstop prepovedan!”????????? Res prijazno! Če se en otrok joka moti spokojnost gostilne, če pa en nabasan desc komentira moje noge in se zraven 5 njegovih kolegov na ves glas smeji je pa vse OK in to spada v kontekst tega lokala???? Dejte prebrat kaj pišete!
Torej, mi smo bili s hčero, ko je bila stara 6 mesecev v Londonu. Nobenih težav, pa tudi sopotniki na letalu se niso pritoževali in tudi letalska družba nam ni poslala grozilnega pisma!
Ko je bila stara leto in pol smo šli za 3 tedne s šotorom po Siciliji! Z ladjo smo potovali iz Reke do Barija in potem nazaj do Napolija. Res ne vem, kaj si mislimo??? In kako smo neuvidevni do ladijskega osebja in ostalih potnikov! Maaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!!!!!!!
Ravno pred 14 dnevi smo se pa vrnili z Malte. Joj prejoj! Spet smo si drznili motiti potnike na letalu! Tamala je mislim da 3x brcnila v sedež potnika pred mano! Ampak sem se mu vedno lepo opravičila, ker ga je zmotila med udobnim branjem časopisa, ko si je meni nič tebi nič dal sedež v ležeč položaj, s tem da sem za njim sedela z otrokom v naročju.
Z otrokom si lahko pogledaš veliko stvari, morda celo bolje kot sam, ker ne divjaš in si vzameš čas. Pa velikokrat si celo lepše sprejet, kot če potuješ sam. Primer – pod Etno smo lahko parkirali na prostoru za zaposlene, ker smo bili z malim otrokom. Na letalu do Malte sva šli lahko v poslovni razred, kjer je bilo več prostora in tako naprej…
Vse “O” in njemu podobne čakam, kako bodo komentirali, ko bodo imeli svoje otroke!!!!!
Pozdravljeni!
Kam z enoletnim otrokom? No ja – odvisno, koliko smo sami zreli – in resnica je nekje vmes – med tistimi, ki se z enoletnicami “klatijo “po Velikem cesarstvu in tistimi, ki se – naj mi oprostijo- opisujejo svoje “triade” -podvige po Sicilijah ipd. Predvsem velja: živi in pusti živeti – ali drugače: vkolikor potujete z malčki, izbirajte kraje (in hotele) z oznakami “baby wellcome” – in boste mirne duše zapuščali sobe, restavracije…brez slabe vesti (pod pogojem, da jo sploh imaste…). V takšnih hotelih, motelih ipd. ponavadi ne letujejo O-ji in podobno in vas ne bo nihča “nadiral” ob previjanju dojenčka. V primeru, da pa naletim ( velja zame osebno) na osebke(bilokaterega spola ali narodnosti-da se razumemo), kateri po nemogočih razmerah “vlači” ( hvala materi naravi redkih )dete le zato, da bi zadostil svoje – kajpavem – frustracije neprevidnega “skoka” ali “počepa”- bo pa le ta tudi deležen kakšne krepke!
Pa obilo uspehov in čimveč potovanj – tistih tapravih (ne le v glavah) – Vam želi
Tinsky
Hm, strinjam se s teboj, Oskar. S svojimi 101 leti ti lahko potrdim v enem sklepu – mati narava ga serje.
Namesto, da bi ustvarjala same pametne 18-letnike, ki bi potem dozorevali, se ukvarja z razvojem otrok od rojstva do učenja hoje, govora, itd. To moramo z znantveno metodo ukinit.
Kar se pa tiče potovanja z otroci. Napisal sem že, da smo šli z njima, ko sta bila stara 6 mesece, po Franciji. Napisal sem tudi, da verjamem, da se ne bosta od tega potovanja zapomnila niti ene stavbe, niti enega dogodka.
Če bi pa videl srečen obraz otroka, ki je v mojem naročju odkrival vpliv vetra na drevesne liste in odkrival, da iglice od smreke pikajo, bi razumel, da je otrok zadovoljen.
Kar se pa tiče Kitajske in vlačenja mladičev, kot si se izrazil, sem tudi prepričan, da si ne bosta zapomnila ničesar. Zapomnila si bosta le, da sta bila skupaj s starši.
In kak je bil itinerar? Res je, v nasprotju z mojimi običaji smo bili samo v 4 kitajskih mestih. Glede na izkušnje na Travelu je to več kot dovolj, sam pa niti ne vem, če lahko rečem, da sem videl kaj Kitajske. Zato imaš prav – jaz od Kitajske nisem imel veliko, ker smo se prilagodili otrokoma in hodili pol časa po javnih parkih in živalskih vrtovih.
Ampak bil sem zadovoljen, ker sem bil skupaj z otrokoma nekje, kjer smo bili sami – v tujem okolju in med tujimi ljudmi. Pa še malo smo potovali okrog. Otroka sta se naučila le to, kaj je Buda. Najraje imata sedečega. Še danes, 3 mesece po izletu, govorita o njem. Pa pande, slona in žirafe se spominjata in govorita o njih. Pa vrtiljakov in vlakcov, ki so v parkih v mestih.
Tisti, ki imate otroke, veste, kaj za 2 letnika pomeni, da se spominja dogodkov izpred 3 mesecev.
Tinsky, kar se pa tiče frustracij, sem jih mesec pred Kitajsko pozdravil s tem, da sem se z motorjem pripeljal od Ljubljane do Vladivostoka, seveda brez otrok.
Tako da je bil namen poti skupaj z otroci čisto drugačen, ne čakanje, da mi bo nek amaterski psihiater nalimal kako etiketo. Ampak, kot si rekel, živela drugačnost.
Pa če te bom slučajno nadrl nazaj ob tvojih pripombah o previjanju otroka, brez zamere. Po naravi sem zelo občutljiv, če si nekdo jemlje pravico, da se vtika vame tam, kjer se ga ne tiče.
Tudi vama obema čimveč resničnih potovanj.
Viv, res imaš lepe noge – ostalih delov telesa pa ne upam ocenjevati, saj veš, bova na samem…
lp
bv
Zadnja sprememba (22-11-05 21:28)
mumija,
Naja je postavila vprašanje kam z enoletni otrokom mogoče ravno zato, da teh drugače mislečih ljudi ne bi motila.
Zato so mi ti odgovori od O ti mater ali Oskarja zelo primitivni, kaj oni niso bili otroki, ki so mogoče bili še bolj neznosni kot otroke, ki jih opisuje.
Otroci so na vsakem koraku, kamor pogledamo, če bi pa radi mir pa naj se oni sami izolirajo pred svetom, da jim bo mogoče lažje. (in ne bodo rabili prenašat živahnosti otrok).
Tako pač na žalost oz. nekaterim v veselje je.
Se oproščam, če me moti, da me na letalu otroček, ki sedi z mamico ob meni, obmetava s hrano in pijačo, mamica pa pri tem evforično govori, kako je živahen; se oproščam, če me moti, ko videvam mlade mamice z vozički, ki kokodajsajo po mobiču, in se ne ozirajo ne levo ne desno, kot da so one center sveta; sej razumem baby boom, samo vse ima pač svoje meje; miselnosti Victorie Beckham pa res ne privoščim nobeni;
sicer pa FRKA : Omen est Nomen in prizanesi tudi tistim, ki ne mislijo tako kot ti ;
lp Oskar
Pis, braders end sisters, pis, pa ja ne bomo let preštevali na tem forumu in potovanjih. Kdo si upa reči, jaz pa ne grem nikomur na živce, jaz sem pa lepo vzgojen, jaz sem pa zrel za opernbal na Dunaju, jaz sem pa dovolj star, da se udeležim popotovanja od Lit.-do Čateža. Katera pamet v našem času vidi starčke le v Izoli, dojenčke pa v jaslih.
Mislim in tuhtam, vendar ne najdem nobenga razloga, da ne bi odgovoril na vprašanje takole: sama premisli, koliko zmoreš z otrokom popotovati, izberi destinacijo, ki ti je všeč, ki ni prenaporna, ki bo obema nudila nekaj (eni bodo rekli, kaj pa naj potovanje nudi enoletnici, bojanv je že nekaj odgovoril, jaz pa pravim, življenje se ne prične pri petnajstih, od rojstva se učimo, otroška duša srka tudi nevidno in se plemeniti, če ima možnost, zato potujmo in se spoznavajmo ne glede na leta.
Res pa je, da imamo vsi po svoje prav, zato je pri vseh stvareh odločilno razumevanje in strpnost, ki rodita veselje in spoštovanje do drugih.
Mogoče so me pa praznični duhovi malo zanesli, ampak VSEM skupaj srečno in veselo v letu 2006 in na zdravje.
Malce preveč teoretiziranja in moraliziranja je zgoraj.
Najprej se je treba vprašati kaj bo od tega imel otrok in kaj starši. Vsako dolgo potovanje je za tako majhnega otroka zgolj muka -> posledično tudi za starše (če niso povsem ravnodušni). Otrok se ne bo spominjal ničesar!!!! Starši se bodo pa lahko hvalili, da je bil njihov otrok pri enem letu v IndijiKoromandiji.
Bil sem zraven, ko je šofer ustavil avtobus sredi ničesar (sever Vietnama) in šele po dveh urah so ga prepričali, da je le peljal naprej – razlog: nenehen jok dojenčka (mati Vietnamka, oče Američan). A je kaj čudnega da se je ure in ure jokal pri 99% vlagi, 40 stopinjah C in nenehnemu poskakovanju po prašni cesti?
Bil sem zraven, ko so se bolivijske domačinke (starša sta zaradi utrujenosti omagovala) izmenjevale pri pestovanju švicarskega dojenčka, ki je ure in ure jokal – razlog: več kot 4000 mnm in nekaj stopinj pod ničlo.
Nima smisla – res ne!
Ja, pojdite nekam na toplo, tja kjer je pot udobna (za otroka) in bo bivanje prijetno za vse.
Pa ne misliti, da bo kaj pobegnilo, če boste začeli potovati šele čez dve ali tri leta.
Mimogrede: s svojo hčerko sva prepotovala 45 držav od ZDA, preko Egipta do Vietnama in od VB preko Indije do Tanzanije… Vse ima(va) v lepem spominu – mogoče tudi zato, ker sem poti izbiral njeni starosti in dojemanju sveta primerno.
“Mimogrede: s svojo hčerko sva prepotovala 45 držav od ZDA, preko Egipta do Vietnama in od VB preko Indije do Tanzanije… Vse ima(va) v lepem spominu – mogoče tudi zato, ker sem poti izbiral njeni starosti in dojemanju sveta primerno.”
Natanko tako – saj to vsi dopovedujemo, da če je destinacija primerna, zakaj pa ne? Ampak, vedno se bo našel nekdo, ki mu ne bo všeč, da bo otrok poleg njega na letalu, v avtobusu, v istem hotelu… In kot je rekel Vojc, življenje se ne prične pri 15-ih, torej greš tudi prej kam z otrokom.
In kaj je najljubša zabava moje hčere (2 leti) – da skupaj gledamo fotografije z naših letošnjih počitnic. In glede na njene komentarje, te včasih prav preseneti, kaj vse se ne bi spomnila…
Pa seveda – SREČNO 2006!
neja!
vidim da je napisano tudi dosti “šunta”-
jaz pa bi predlagala kakšnje kanarske otoke- že zaradi klime- večnja pomlad. Dobiš vse za otroka,
hrana je o.k. tudi če bi zbolela, kaj si nobeden želi- je tudi fajn poskrbljeno.
l.p
Večkrat sem že bila na različnih otokih, in sem videla da dosti mladih mamic z malčkim potujejo.
Forum je zaprt za komentiranje.