Peru in Bolivija

Pozdravljeni,

V začetku oktobra bom začel z dvomesečnim potepanje po Peruju in Boliviji. Glede na to, da se prvič odpravljam v južno ameriko me zanima, kkao je kaj z varnostjo v teh državah?
A se je mogoče potrebno cepit proti čemu?

Zanima me, kaj se splača ogledat v teh dveh državah?
Kakšni so kaj stroški potovajnja po teh državah.

lp
swe

Glede cepljenja ti bojo največ povedal na IVZ-ju (inštitut za varovanje zdravja), skor zihr se boš moral cepit proti hepatitisu A in mogoče tut proti rumeni mrzlici.
Če boš previden, se ti ne bi smelo nič zgodit.
Stroški potovanja so čist odvisni od tvojega sloga, jest sem imel pa povprečje 20 USD/dan. To je že precej nizko, čeprav bi se verjetno dalo še precej nižje, če bi še malo bolj stiskal. Sploh Bolivija je zelo poceni.
Kaj se da pogledat? Tega je pa tok velik, najboljš, da mal pogledaš po starih vpisih, na to temo je bilo že zelo veliko napisanega. lp

Bila sem v Peruju, zato podatki veljajo samo za tam.
Za vstop se je bilo potrebno cepiti proti rumeni mrzlici, čeprav me potem ni ob vstopu nihče vprašal za papir. Cepiti se je treba, vsaj mislim da, en mesec pred odhodom – ali pa vsaj 14 dni prej. Vprašaj na IVZ, pa ti bodo točno povedali. Seveda pa ti bodo priporočili še kaj drugega – npr. cepljenje proti hepatitisu A …
Moja izkušnja iz Peruja je ena najslabših z potovanj – oropali so me kar 3 x, pa ti povem, da sem po ta prvem ropu imela oči skoz na pecljih, pa pazila itd. Ampak se zgodi …
Mi smo večinoma lazili po hribih. Torej nam je bil izhodiščna točka Huaraz. Malo pa smo poskrbeli tudi za “kulturo” in šli gledat ostanke Chovinske civilizacije, pa muzej orožja in zlata v Limi, pa Narodni muzej v Limi. Seveda je treba videti še Arequipo in Cuzco pa Titicaco. In na koncu seveda še na “inca trail” do Machu Picchuja. Celoten treking, ki traja 3 dni ti priporočam le, če imaš dobro kondicijo in imej v mislih, da vmes prečkaš prelaz visok nekje okrog 4.000 m (in nekateri reveži so skoraj umrli zaradi višine…).
Stroški potovanja niso bili tako zelo nizki kot so npr. v Aziji, se pa da preživeti s precej nizkim budgetom. Odvisno kaj hočeš in kako hočeš – npr. vstopnine so kar visoke, prevozi tudi niso tako zelo poceni (razen če npr. potuješ z vlakom “za domačine” in ne s tistim “za turiste” – kar je v bistvu tudi kar precej bolj zabavno).

Uživaj in lp!

Kje pa so te oropali?

No, nam se je enkrat “skoraj” zgodil rop v Limi, ko smo cakali na avtobus za Miraflores (kjer smo bivali). Na sreco so nas perujci opozorili na dva nepridiprava, in na sreco je bil taksi blizu… Drugic pa je tat ze vzel moj mali rukzak s fotoaparatom (rukzacek je bil na nasi mizi v restavraciji in mi sedeli za mizo), na sreco sem hitro opazil kaj se dogaja in dobil rukzak nazaj se predno je tat zapustil restavracijo… To se je pa dogajalo v Ici.

Vglavnem, meni je bila Lima doslej najbolj neprijetno mesto, kjer sem se pocutil najmanj varno (pa sem pohajal tudi ze v Riu in Sao Paolu). Izven Lime se je po moje potrebno paziti predvsem tatov in manj roparjev. (tatvina = brez tvoje vednosti, rop=se zavedas da si oropan, ti grozijo z orozjem,…).

Drugace pa je Peru kar poceni in zelo lepa dezela za potovati. Samo, kot sem rekel. Cimprej iz Lime ven…Vseeno pa ostali del Peruja po moje ni tako nevaren, in je predvsem uzivancija za potovanje.

Torej, moja štorijada v Peruju:
1. Lufthansa mi izgubi prtljago (seveda z vso opremo za v hribe …)
2. Moja skupina takoj odpotuje naprej v Huaraz, jaz pa čakam v Limi na mojega ljubega “Prasca”. Bila sem v hotelu v Mirafloresu in potem sem malo skočila na plačo (od Mirafloresa dol so stopničke) in tam pristopita dva tipa in mi med prerivanjem in grožnjami z nožem, spulita rukzak s fotoaparatom … PRVA kraja. Nato sem sicer prijavila krajo, podkupila policaja, da mi je napisal zapisnik, in potem sem celo dobila povrnjeno zavarovalnino za fotoaparat (ena avstrijska zavarovalnica)
3. Z naslednjim avionom pripotuje moje ljubo Prase in oddrvim za kolegi v Huaraz (cca. 3000 m n/m) iz Huaraza pa naslednji dan naprej v dolino Cohup (cca. 4000 m n/m) kjer ujamem kolege in nato naprej na Ischinko (cca .5500 m n/m) in nato fašem obupno višinsko bolezen – O.K. priznam, da čisto po lastni neumnosti, ampak potem itak sestopimo nazaj v Huaraz.
4. V Huarazu sem se ravno fino privadila na vzdušje (Tambo pa to … Huaraz mi je bil res všeč), in enkrat na postelji pustim nekaj dolarjev in solov (na hitro odvrgla in šla na teraso) … DRUGA kraja. Ja pa seveda, kdo je mislil, da me bo to počakalo tam? Priznam, moja neumnost.
5. Nato smo šli še v dolino Santa Cruz (lepa, lepa, lepa), na Alpamayo pa nismo prišli … Priznam, da me je skoz po malem dajala višina …
6. Ker so nas hribi zavrnili, smo šli na jug … Najprej do Lime in si jo na hitro ogledali – imaš prav, tudi meni je bila Lima najbolj zoprno mesto v katerem sem bivala. Nato naprej do Arequipe – lepo mesto, samo povsod so bili razni stražarji s “šmajserji” v rokah, pa prst na petelinu … ne vem sicer zakaj, ampak občutek pa ni bil najboljši. Potem do Cuzca. Tudi Cuzco mi je bil zelo všeč – sploh ker smo bili dol v času Inty Rayni festivala in so imeli kar naprej ene povorke, pa žurke, pa ognjemete …
7. Iz Cuzca do “88. kilometra” in potem treking, ki se ga res splača, ampak kot sem že rekla, ne če si brez kondicije … Krasna pot, čudoviti razgledi … in potem “Machu Picchu z japončki” (sorry, ampak tisti dan jih je bilo res veliko). Lepo je, če prideš na MP skozi Sončna vrata (RAZGLED na kvadrat) in ponavadi se trume turistov privalijo šele, ko ti že zaključiš z ogledom.
8. Nazaj v Cuzco in v Limo. In v Limi (tokrat bivamo v centru) grem še na zadnje kosilo pred odhodom na letališče, ko mi en tip strga z vrata verižico (imela sem vsaj ene 3 – eno iz kamenčkov, drugo usnjeno in eno tanko ko lasek zlato) in zbeži. Dva se zakadiva za njim, a nama uide, nakar me na ulici poiščejo eni domačini in me odvlečejo v ulico, kjer imajo trije policaji na tleh roparja in mi vrnejo verižico …
9. Odidem domov …
Torej, teoretično sem bila oropana 2 x, enkrat pa se mi je zgodila tatvina … In ja, res je, vse kar ni Lima, se je tudi meni zdelo manj nevarno. Cene so se meni zdele kar primerljive s Slovenijo, saj sem pričakovala “azijske”, ki so res dosti nižje. Domačini pa so bili v večini ZELO prijazni in pripravljeni debatirati – samo moja španščina precej šepa.
A tudi ko potegnem vse kolobocije na kup, priznam, da bi šla v Peru še enkrat …

yep, jest bi sel tudi se enkrat…

samo ne v Limo, kjer vidim da si imela vse probleme… Jest sem imel tam stalno oci na pecljih, medtem ko sta se moji sopotnici brezskrbno in vcasih brezglavo sprehajali… Samo enkrat nas je ujela noc v centru, in prav takrat bi lahko imeli velike probleme…

Se glede zavarovalnine… kje si pa to sklenila? Mer res zanima, ker jest grem cez par mesecev v Afriko in letim v Evropo iz Nairobija… In edino “financno” sprejemljivo zavarovalnino za foto opremo (do 1500US$) ima STA v povezavi z zdravstvenim zavarovanjem… S tem, da so potem “odbitne fransize” pri zdravstvenem zavarovanju…

Jest bi v Peruju dodal samo še Colca Canyon – izhodna točka je Arequipa, gre za enega najglobljih kanjonov na svetu in če si mahnjen na trekinge, potem tja enostavno moraš.

O.K. zdaj si me pa dobu … v Peruju sem bila daljnega leta 1999, zavarovan apa sem bila preko avstrijske podružnice “reiseversicherung” – zdravstveno zavarovanje in zavarovanje opreme. Takrat so mi, ko sem prišla domov, brez težav pokrili stroške za nakup novega fotoaparata – priložila sem edino račun, da sem res imela fotoaparat in zapisnik policaja. Samo, ko sem se pa potem hotela še enkrat zavarovati preko iste zavarovalnice in so zadevo “vodili” eni kolegi, so pa bili neki problemi in smo se potem zavarovali drugje. Poskusi jih najti na netu- pa boš videl kaj in kako. Upam, da zdaj (spet) težav ne bo …

Ja, tudi Colca Canyon se splača videti in pa seveda slavno jezero Titicaca … samo jaz sem na račun časa, ki sem ga prebila v hribih, to odložila na “drugič” …

V Boliviji pa se pazi t.i. “pljuvačev”. To so prijazni domačini, ki te najprej pljunejo za vrat in medtem ko ti presenečano odkrivaš, kje za boga je presneti ptič, pristopijo k tebi, mahajo z rokami in kažejo v zrak ter ti pomagajo obrisati izpljunek/ptičji drek. S prijaznim pljuvačem/brisalcem dreka ponavadi izgine tudi kakšna denarnica ali kaj podobnega. Jaz osebno sem v Sucreju imel srečo, ker sem dan prej prebral zgodbo v LP-ju in se ob njej nasmihal, češ, to so pravljice. In glej ga zlomka, naslednji dan ista zadeva, čeprav z dvema, enim pljuvačem in enim pomočnikom pljivača. Sicer mi je uspelo drugega odriniti, pa še hostel je bil blizu. Toliko. Janez