vrnitev iz Kitajske z otroci

Pozdravljeni, včeraj smo se vrnili iz Kitajseke, kjer smo bili tri tedne z dvema malima otrokoma. Bilo je zanimivo in preživeli smo letalo, avtobuse in taxi-je. Kitajska je velika in lljudje so prijazni- do otrok še preveč. Kot sem obljubila bom kaj napisala če le koga to sploh še zanima.
Ni hao!

ja, mene zelo zanima. Na kitajskem sem že bila, kot študentka 6 tednov tako da me sam opis ne zanima toliko. Zdaj imam 19 mesečnega sina, pa me bolj zanima izvedba tako dolgega potovanja s tako majhnim in nadvse živahnim otrokom. Koliko sta otroka stara? Kako sta sprejela hrano pa gnečo? Pa letalo? ……

Pozdravljena Mana!

Midva sva šla z fantkom, ki ima 16 mesecev in punčko 3,5 leta. Letalo ni posebno težavno, fino je le da čimprej prideš na letrališče, da dobiš prednje stole ali pa da ti jih uspe prej rezerviret. Polet je šel do Dunaja, nato pa dobrih devet ur do Pekinga. Leteli smo tja zvečer, tako sem računala da bomo celo pot spali, pa ni bilo tako. Preveč je vse zanimivo na letalu, pa stalno hodijo in strežejo. Joka ni bilo, le radovednost. Velika je med dviganjem in spuščanjem letala pila ali žvečila, zehala- že razume , mali pa je pogruntal da mu je najlažje če se doji in je bil precej priklopljen. Prišli smo utrujeni, vendrar sta že tam na letališču zaspala, eden v vozičku, druga na prtljagi. Zelo hitro smo prišli na njihov čas, saj ti pomaga tema zvečer- že prvo noč smo lepo prespali in ni bilo več težav. Te imamo večje zdaj ko smo se vrnili.
Voziček zelo prav pride in nekajkrat mi je bilo žal, da nisva imela še enega sabo za večjo punco, ki sicer vedno hodi brez težav.
Hrana pa je bila res problem. Če bi prej vedela bi sabo vzela Nutelo, pa kosmiče, čokolino; prav so prišli frutki in piškoti. Vedno ta riž in omakce… Mojim sem potem kupovala suho hrano za otroke, ki jo zaliješ z vodo- bili kot špageti in tisto sta imela rada. Mali se je vez čas na srečo zelo pojačano dojil in jedel zelo malo. Kupiti pa se da toaste in z namazi nekaj prebrodiš. Pametni je še vzeti sabo makarone, če jih ima otrok rad, jih že nekje skuhaš.
Največji problem pa nam je bila njihova umazanija-vse je grozno umazano in otroku to težje dopoveš. Nismo pa imeli niti driske, kar nas je pozitivno presenetilo.
Gneča ni problem, le stalno moraš imeti otroka na očeh!!! Zoprno pa je to, da vsi silijoi v bele otroke in te pretirane pozornisti imaš kmalu dovolj. Punčka se je že kar grdo obnašala do njih, ampak jo razumem, vsi so jih hotli imeti na rokah, dotakniti se las, celo poljubljali- še pri jedi ni bilo miru- pa vse zaradi njihovega veselja in sreče da vidijo drugačnega otroka.
Predvsem pa se jelepo vrniti domav, tudi otroci so srečni da imajo dom, svoje igrače in mogoče znajo to zdaj bolj ceniti.
Prej moraš vedeti, da ne bo potovanj etako kot brez otrok, pa je vse ok. Prilagajaš se pač najšibkejšemo členu, pa zato malo manj vidiš, pa še vseeno veliko. Otroci pa imajo stalno starše ob sebi, kar v vsakdanu ni vedno mogoče.
Če ti lahko še kaj povem pa napiši.
LP,
Vera

no lepo, da se je vse dobro izšlo. hvala za izčrpno poročilo. meni je bilo v vseh 6 tednih na Kitajskem pravzaprav res še najbolj grozno prenašati tisto gledanje in kazanje s prostom (najhuje je poleti, ko so počitnice in vsa vesoljna kitajska pridrvi v peking – septembra, ko sva se vračala je bilo čisto drugače, delno pa postaneš že tudi imun). potovanja s tako nizkim proračunom, kot v študentskih letih pač ne bo več pa vendarle mali otroči niso ovira tudi za daljše poti. upam, da bom moža prepričala za kakšno pot – meni zelo diši Islandija ampak je obupno draga in nekje sem prebrala, da bi še arabski šejk dvakrat premislil preden bi vzel rent-a-car na islandiji. Če greš z avtom pa potrebuješ vsaj en teden za pot (v obe smeri).

LP