cesta v Wameno

Ali je že kdo potoval v Baliemsko dolino po cesti iz Jayapure, oziroma natančneje po cesti, ki se odcepi od obmejne ceste Jayapura – Merauke na Zahodni Papui (v indonezijščini tudi Papua Barat, po starem Irian Barat ali Irian Jaya)?

Predlanskim je cesta sigurno že v celoti obstajala, vendar ni bila odprta. En razlog so bili neprevozni mostovi, drugi indonezijska oblast, ki ni dajala vize za ta obmejni predel s PNG. Edini dostop do Wamene je bil z letalom. Dalo pa se je po njej potovati iz Wamene do Pas Valeya (Pas Pale), to je kakšnih 70-80 km proti vzhodu.

Ali kdo pozna najnovejše razmere na tistem področju?

Kje pa je to. ne najdem na mojem zemljevidu

Če uporabljaš šolski ali družinski atlas, je res bolj malo verjetno, da najdeš te kraje.
Indonezijo najdeš v vsakem atkasu in na vsakem globusu. Prav tako Papuo, ki je menda tretji največji otok na svetu. Do tukaj najbrž ni problemov. Zdaj ti pa tudi povečevalno steklo ne pomaga več, vzeti moraš natančnejši zemljevid Indonezije.
Papua je na skrajnem vzhodu države. Vzhodna polovica otoka je samostojna država PNG, zahodna je od 1962 pod indonezijsko okupacijo. Glavno mesto pokrajine Jayapura je na sev. obali nekaj km pred mejo, Merauke pa na južni obali. Ta dva kraja sta označena na večini zemljevidov Indonezije.
Baliemska dolina in njeno središče Wamena sta v goratem srednjem delu otoka in sta z malo sreče še označena na kakšnem zemljevidu. (Vojaška ?) obmejna cesta iz Jayapure v Merauke pa ponavadi ni narisana. Še raje zemljevidi ignorirajo cesto, ki se z nje odcepi zahodno proti Wameni.

Ptica Prepelica, upam da bo zdaj lažje poiskati, kje je to.

Ali ima kdo kakšno informacijo, kako je trenutno s prevoznostjo / prehodnostjo tega področja? Ali še vedno ostaja edina povezava z Wameno samo letalo?

Jaz sem bil v Wameni pred tremi leti in takrat še nismo slišal za cesto do nje. Šli smo z avionom in sicer s Trigano Air. To je letalska kampanja za prevoz karga. Namontiral so par sedežev in smo šli. Karta pa je bila dražja kot če bi letel z Merpatijem. Štos je bil da tisti dan ni bil najlepši vreme (megla) in Merpati sploh ni letel.

Poznam avanturo s Trigano. Prava adrenalinska dogodivščina.
Merpati ima na voznem redu en polet, Trigana pa tri do štiri dnevno, vendar zadnjega redno skenslajo. Je pa zanimivo, da je vozovnica iz Wamene nazaj v Jayapuro cenejša, ker letijo prazni. Domačini letajo tudi z Manungalom, ki vsak dan vozi v Wameno z enim vojaškim transporterjem.
Cesta definitivno obstaja, vendar ni taka, kot bi jo dars gradil, ampak makadamska in blatna. Surat jalan za Baliemsko dolino je dovoljeval gibanje po njej do Pas Valeya in nato še nekaj ur peš naprej do Dombomija (na robu Danijskega teritorija). Preostali del je bil pa iz varnostnih razlogov zaprt in ga je uporabljala samo indonezijska vojska, če je bila sploh sposobna priti čez podrte mostove – z vozili sigurno ne. Mi na celodnevni vožnji na tej relaciji nismo srečali niti enega vozila.
Vsekakor bi se bilo zelo zanimivo v te kraje prebiti po kopnem skozi tropski gozd.

Kje si pa v Wameni stanoval? Koliko časa si bil in ali si šel tudi na kakšen treking v okolico? Jaz sem si za dolino privoščil dva tedna, pa je bilo veliko premalo.

Wa wa

No v dolini Baliem smo preživeli le nekaj dni. Po prihodu v Wameno smo se takoj odpravili na tržnico in potem na treking. Na letu iz Jakarte smo srečali enega Američana, ki je “doma” v teh krajih tako da smo se mu kar pridružili na poti. Po povratku v Jayapuro pa smo z njim šli še k Asmatom. To je bilo šele adrenalinsko in v primerjavi z Daniji pravi šok. Šele pri Asmatih spoznaš kako je lahko človek nemočen. Je bilo pa pravo doživetje. Brez Biliya bi bilo celotno avanturo zelo težko izvesti.

Tole ti pa, javno priznam, zavidam. Do Asmatov redki pridejo. No, redki se sploh odpravijo tja.
Mi smo se za možnost potovanja na jug k Asmatom pogovarjali v okolici Wamene z domačini, ki bi bili pripravljeni voditi, vendar bi treking trajal nekaj krepkih tednov.

No mi smo letel z misionarji in za let plačal čez 1300$ v eno stran. Povraten let ni bil vključen še manj pa garantiran. Pravzaprav je tako, da ko se vrneš v Agats jih pokličeš in ko imajo čas (dan, dva, tri…..) te pridejo iskat. Zato smo se odločil za ful čudno varianto in rezerviral avion iz Timike. Tam je velik rudnik in zato tam dela veliko tujcev in imajo redne letalske povezave z Jayapuro. Problem je le v tem, da je od Agatsa oddaljen 200 km. Po tednu dni preživetih pri Asmatih smo se vrnili v Agats in poklicali misionarje (eden od sopotnikov je imel s seboj satelitski telefon), ki pa niso utegnili priti po nas vsaj še naslednje tri dni. Tako smo se odločili za sledečo varianto. Slučajno je naslednji dan mimo priplula kargo ladja, ki je plula v smeri Timike. Vkrcali smo se in preživeli 15 urno kalvarijo. Cca. 50 let stara kargo ladja polna domorodcev in mi. Plačali smo nekaj dolarjev, da se je posadka umaknila iz kabin tako da je vsaj naša prtljaga bila varna. Po počasni in valoviti vožnji (seveda sem dobil morsko bolezen) smo prišli do pristanišča blizu Timike (še dve uri vožnje po kanalih s čolnički in dve uri po cesti). In to je bila naša rešitev. Še danes se ne zavedamo kakšno srečo smo pravzaprav imeli. Še vedno se spominjam besed enega od sopotnikov: Tja bomo že prišli, raje razmislimo kako bomo prišli nazaj.

Naš glavni problem je bil, da smo bili časovno omejeni. Imeli smo teh nekaj tednov in to je bilo to. Nismo več študentje tako da smo se morali držati plana.

LP