odnos do hrane

Prosim vas, ki vse veste, za pomoč pri eni težavi ali kako naj temu rečem – nečem kar bi rada spremenila ali pa se vsaj sprijaznila.

Že kot majhna deklica sem morala kuhati, kuham tudi zdaj za družino. Pravzaprav rada to počnem, menda tudi dobro. Ampak v tem pogledu sem, ne vem, ali lena ali brez okusa ali ne znam uživati ali kaj. Ko razmišljam o tem, kaj bi skuhala za kosilo, najprej pomislim na sestavine. Npr. krompir. Ok. Iz krompirja se da narediti še kaj drugega razen pireja in tenstanega, kajne? :;) In jaz to dobro vem in tudi znam narediti. Npr. krompirjevi cmoki z marelicami ali slivami. Ali njoki, ali svaljki. Ampak NE DA SE MI packati, če pa gre v osnovi za isto reč kot je pire krompir, samo malo v drugi obliki 🙂

Tako je jedilnik manj pester, kot bi lahko bil. Glede sestavin je sicer dovolj pester, ampak glede različnosti jedi pa ne.

Ima še kdo to težavo?

Tle je problem odnos do dela, do kuhanja in ne do hrane….

Hrana je bistveno bolj zdrava s čimmanj toplotne predelave, če te lahko potolažim, ustvarjaš lahko na 1001 način tudi brez odvečnega packanja., samo domišljijo rabiš.

:))))
Kaj pa ima tvoj problem veze z odnosom do hrane? 🙂 Problem je, kot si že sama ugotovila, da se ti ne da. Kar ni nič slabega. Tudi meni se običajno ne ljubi delat cmokov iz krompirjevega testa, za katere porabim 2 uri časa, če lahko naredim pire krompir v pol ure.
Izjema so občasni prebliski. :))

Jaz se s tem sploh ne obremenjujem. Meni je se pire packarija, najraje naredim samo kuhan krompir ali pecenega v pecici. Trudim se edino, da nimamo vsak dan krompir na krozniku 🙂

Veš kaj, jaz pa sploh ne vidim nobene težave v tem, verjetno jo vidijo drugi in te s tem bremenijo.
jaz sem se zavestno odločila, da za kuho porabim min. časa, ker končno, časa imam tako malo, pa da bom ure za lonci stala, potem pa bomo pojedli v 15 minutah … ne bom. Pa tudi jaz kuham odlično, imam ideje, vendar me kuharija kot taka ne izpolnjuje v smislu hobija. Kogar pa ja, tisti naj kuha in ob tem uživa in takrat sem zelo zelo za.

Tudi jaz imam tak problem. Ideje so v glavi a roke ne ubogajo. Potem se mi pa vedno zdi vse enolično. Ampak, dokler se moj jedec ne pritožuje se tudi ne sekiram.

Saj bi poskusila čisto kaj novega, kaj mehiškega, indijskega…, pa kaj, ko bom postavila na mizo, bo rekel: “A nisi kuhala ene makarone al krompir?” ali pa: “ti a je kaj ostalo od včeraj fižolovke?”

Takle mamo:-))

No, če smo že pri lenobi za štedilnikom, meni je še pečen krompir muka delati. Ker se mi res ne da lupiti. Tako da imamo za prilogo ponavadi polnozrnate testenine, ali pa riž, piro, kuskus … Največkrat pa samo različno zelenjavo, stročnice …

En dober nasvet mam zate. Greš v trgovino in tam najdeš une velikee zmrzovalnike z vsemi čudesi od hrane, res ni da ni. Kupiš in doma vsak dan serviraš nekaj drugega, vse pripravljeno v 5 min. Otroci in možek bodo zadovoljni ti pa spočita. Občasno uporabim to varianto pa ne zaradi same lenobe ampak, ker mi časovno res ne znese. Potem so pa še dodatne opcije res kot izhod sili: pica, MC Donalds in podobne nezdrave reči.

Meni se isto ne da, znam, pa sem lena. Saj včasih se potrudim, večinoma pa gledam, da kuham tisto, kar vem, da bodo pojedli, pa da je čimmanj packanja in da je hitro. Ne delam pa zmrznjenih zadev ali celo konzerv. Pečem pa sploh ne.
Verjetno sem še bolj lena zato, ker jem, ker moram, nimam kakšnih posebnih užitkov ali želja.

LOL LOL
krasne ste 🙂 Vse po vrsti!

Saj zdaj ko sem tole obelodanila, vidim jasneje, v čem je problem. Imam gospodinjsko navdahnjeno prednico, zaradi katere smo vse sobote preživeli v pucanju in glancanju, kuhala sem pa kosila itak od petega razreda dalje, petek in svetek. Da o praznovanjih ne govorimo, takrat se je peklo in glancalo in garalo tri dni, da je pol žlahta vso nedeljo sedela in papcala in čvekala.

Ta moja prednica, zdaj ne vem, kaj je bilo takrat s službami, ampak ob šihtu 6-14, je vse dokler me ni ponucala za pomočnico, delala vse živo od kuhe, pa še kuhane večerje pripravljala, pa vse z lastnega vrta, pri dveh malih otrokih. Še zdaj ogromno kuhari in to dobro. Gospodinjstvo je bilo vedno organizirano v nulo, vsaka smet izkoriščena (kosti sosedovemu psu, vrečke od mleka oprati in spraviti za meso za skrinjo, letni nakupi jabolk, krompirja, mesa pri kmetu, zelo malo denarja je šlo za hrano, zdaj imam kar slabo vest, koliko mi porabimo, pa se mni zdi, da slabše jemo…). VSe zlikano v nulo, še robci. In še bajto smo potem zidali. Kako je ženska zmogla?

Če sem čisto iskrena, jaz pri enem frocu in nič vrta (no, z zelenjavnimi lonci na balkonu), z nič likanja, z normalnimi večerjami na žlico ali nekaj hladnega, ne pa zrezki in solata, mislim meni njen sistem ne bi znesel, res ne. Verjetno me je samo tako sprogramirala, da imam zdaj slabo vest, če niso vsi hodi hrane na mizi, od juhe do solate in sladice. Je pa res, da naš otrok spi samo par ur v kosu na noč in se nama z možem fuzla od tega in bolnišk zanj, imava pa tudi blazno stresni službi, ne tako kot ona ki je vse dneve bolj ko ne kofetkala in vse probleme družine predebatirala s sodelavci. Pa služb nimava samo do dveh, treh.

Poleg tega smo čez vikende zelo radi na izletih, ma kje, da bom pospravljala takrat.

Uh, saj že vidim že vidim. Nimamo gospodinjstva v nulo, mamo pa tisto, kar sem sama vedno pogrešala doma – veliko skupnega druženja, izletov, veliko smo na zraku in športamo.

Tole temo si moram večkratz prebrat, ko me bo napadla slaba vest. Problem je, kot ste ene ugotovile, povezan manj s hrano kot z odnosom do dela :))))

Uf tole bi me pa zelo zanimalo, me lahko kako usmeriš? Ker jaz se še kar naučene “klasike” držim, pa bi rada probala še kaj drugega, tole z domišljijo me potegne zelo! (ker domišljijo pa imam, ja 🙂

kakšna knjiga mogoče, lastne ideje?

hvala!

Tudi tale stavek si moram kar izpisati! MEni vedno potrka slaba vest, pa saj znaš, pa saj menda rada kuhaš, pa menda ja nisi tako lena, kaj pa, če v resnici slabo kuham…mislim brezveze, cel kup privzgojene slabe vesti. Hvala tudi za ta stavek! Kuham odlično, ampak me ne izpolnjuje :)))

Pestri jedilniki grejo meni kar dobro od rok. Ponavadi je procedura taka, da pogledam kaj imam na razpolago na policah – si zamislim par idej in vprašam družinske člane kaj bi najraje. Izbira je načeloma med klasično, kitajsko in indijsko kuhinjo. Ko se zmenimo, skuham.
Slovenskih raznih jedi smo že vsi kar siti, predvsem krompirja in mesa zraven.
Mi je pa kvalitetna in raznolika hrana zelo pomembna. Kuhanje me sprošča in pomirja, in mi ni odveč. Rada tudi preizkušam nove začimbe, stvari,…. Domači se ne pritožujejo.

Mimogrede … Kaj pa mož počne medtem, ko se ti sprašuješ, če si dovolj izvirna pri kuhi?

Tudi meni se to dogaja vedno bolj. Svoje čase sem z veseljem “pacala”, kuhala, probavala, sedaj pa po liniji najmanjšega odpora naredim vedno lažjo in hitrejšo varianto. Ne mislim s tem, da uporabljam kocke in tovrstne dodatke, ampak skuham nekaj, kar je hitro, enostavno (je tudi okusno). To se mi dogaja dobro leto….mogoče sem se že nakuhala.?