kuharski tečaj- vedska kuhinja
Pred kratkim sem se udeležila tečaja vedske vegetarijanske kuhinje v Ljubljani in so mi bile jedi zelo všeč.(njam, njam…) Veliko začimb, zelenjave in tudi dobre sladice…
Več info na: http://www.svetjelep.com.
Če koga zanima priprava indijskih jedi, zelo priporočam. Organizirani so enodnevni tečaji in tudi kuharska šola (15 srečanj) v Ljubljani in Celju. Tečaje vodi Mitja Bitenc.
Lep pozdrav, katja
no, ljubljančanka, si moreš misliti, da sem šel prav danes odpirat tole stran, ker me je ena spraševala o tej vsebini, ko sem ji rekel, da sem bil na tem istem tečaju. to kar smo tam delali, je ena fotografirala in skupaj z recepti je bilo objavljeno na mreži. osebno tega fanta (mitjo) gotovo lahko spoznaš na žibertovi, je pa velik strokovnjak na tem področju.
od takrat do danes še nisem odpiral te, zgoraj omenjene, strani in jo prav sedajle iščem.
sedaj ti jaz odgovarjam. katje se po imenu sicer ne spomnim, gotovo pa je bila na tečaju, ker je vse točno napisala. verjetno si ni več odpitala tele strani, da ti ni odgovorila.
nasvet: ne gre samo za to, da kuhaš vegetarijansko hrano, ki je pri njih zelo okusna. nekateri okusi in nekatere začimbe so za evropejca nove, nenavadne in se jih navadiš, nekatere jedi pa so skoraj čisto naše.
to, kar ti sedaj hočem posebej povedati, je, da gre za posvečenost. na bolj enostaven način lahko to razložim takole. vsi vemo, da v stoje na hitro zmetana hrana vase ni isto, kakor če se v miru usedeš in grižljaj za grižljajem z užitkom poješ. po krščanski veri se bogu zahvalimo, kar verniki delajo na različne načine, pri čemer je klasična navada da se pokrižajo. tukaj pa gre za druge oblike, ki so v vedski kuhinji pri nas, kakor v svetu zelo različne. vendar ne govorim o različnih navadah ampak o različnih stopnjah, do kam se kdo drži pravil, ki jih vedske knjige narekujejo. lahko te pomirim, da nisem slišal še za nikogar, ki bi se vsega do konca držal.
omenim znan primer iz islama, kjer je po koranu dovoljeno mnogoženstvo in ga muslimani nekje po svetu tudi imajo. eden od šejkov, kralj, je to lepo pojasnil. rekel je, da je mnogoženstvo po njihovem svetem pismu – koranu res dovoljeno, vendar on sam ne pozna nikogar na svetu, ki bi zares izpolnjeval pogoje za to, kakor koran narekuje… v praksi pa se potem ponekje upošteva predvsem pravilo, da imaš lahko toliko žena, kolikor jih lahko preživiš. tak vernik mora pri nas upoštevati naše zakone, če pri nas živi.
podobno je z mormoni. SO imeli mnogoženstvo v utahu v ameriki, kjer je njihovo svetovno središče, vendar so ga ukinili, ker se sedaj držijo svojih, ameriških zakonov, da tudi tam to ni dovoljeno.
govorim o posvečenosti. kako je torej s tem v vedski kuhinji. tudi hrana je božji dar in hranjenje sestavni del vseh ostalih načinov, kako služimo bogu (krišni).
ta beseda “služimo” je v slovenščini pomensko drugačna, kakor to izvorno pomeni v indiji. pri nas ima prizvok suženjstva, pri njih pa prizvok čaščenja, vendar se jo ne da bolje prevesti. vseh ostalih oblik obnašanja pravega častilca krišne seveda tukaj ne bom opisoval (uporaba njihovega jezika in pisave…), jih pa dobro poznam. naredil sem namreč tudi tečaj, kjer sem se o mnogočem v zvezi s tem seznanil in tako kakor ostali udeleženci tečaja dobil po izpitu ustrezno spričevalo – potrdilo in naziv.
omenil bom le eno zanimivost: odgovor na vprašanje, kaj je sveto mesto. to ni neko mesto, ki bi bilo kakorkoli po našem svetem pojmovanju sveto. gre za vse poti, kjer je krišna kdaj hodil v različnih inkarnacijah, za vsak spomenik, sliko, znamenje, v zvezi z njim, za vsak oltar, ki si ga tudi doma narediš, seveda tudi za vsak kraj, kjer ga častiš in če si kjerkoli potoval okrog in si se na kateremkoli kraju ustavil, se ulegel na tla ali samo ustrezno pokleknil, da si mu izkazal čast ali pomolil, je to že svet kraj. s tem je svet kraj tudi tam, kjer se nahaja ali hodi kakšen njihov svečenik ali pa je postavljen samo njegov kip ali slika. mislim da sem vso zadevo dovolj natančno opisal in da nisem nič pozabil ali kaj narobe razlagal.
tako je znan primer, ki si ga mogoče tudi sama že lahko zasledila v kakšnem filmu, da je sredi bojne vihre, na bojišču možno videti, kako se v trenutku bitka ustavi, vsi nasproti si vojskujoči pa izkažejo čast z leganjem na tla ali vsaj z mirnim strmenjem v kolono menihov, ki gre prav takrat slučajno mimo čez bojišče, ko oddidejo, pa se bitka z istim srdom, kakor malo prej, nadaljuje.
posebej smo dobili tudi spričevalo za udeležbo na tečaju za vedsko kuhinjo. to spričevalo sicer nima uradne vrednosti, je pa določeno priporočilo nekomu, ki ga zanima, kaj še znaš.
popolnost kuhanja v vedski kuhinji gre nekako takole: ne samo, da so sestavine vegetarijanske in da v tej kuhinji ni dovoljeno uporabljati gob in česna. v popolnem postopku sme hrano pripravljati le posvečen menih. nosiš njihove značilne obleke, si vstal ob štirih zjutraj k prvi molitvi do šestih, si si kot zaslužen narisal na obraz (čelo in nos) ustezno znamenje s posebno glino na poseben način. seveda si se ves čas držal spoštljivo do krišne in ustrezno molil.
hrana ni samo po teh receptih skuhana, ampak je krišni tudi posvečena in sicer tako, da mora biti zraven vsaj en listek prav določene svete rastline, ki je edinstvena na svetu in ki jo lahko tudi sam doma gojiš in častiš enako, kakor njega, krišna samega. najbolj imenitno je menda, če imaš v lončkih v svojem svetišču doma kar štiri te rastlinice, ki so podobne majhnim grmičkom in lahko hodiš okrog njih. obstaja seveda zgodba, zakaj je ta rastlinica postala sveta. med jutranjo molitvijo in tudi sicer narediš okrog te rastline nekaj krogov v sprehodu in podobno.
sploh – izvorni verniki (ortodoksni – zapriseženi) v indiji smatrajo, da je hindujska vera namenjena samo njim in da je bogokletno to vero razširjati nehindujcem po svetu, kakor je to storil eden od njihovih, kakor krišna pri nas in po svetu čaščenih menihov, vendar so to že finese.
hrane med pripravljanjem nikakor ne smeš malo pojesti ali kaj pokušati. namreč, ko je pripravljena, jo je treba eno porcijo servirati krišni in mu jo z ustreznim postopkom (glasba, sveče, zvonček, molitev) najprej ponuditi in šele nato jo smeš jesti tudi sam oziroma razdeliti svojim gostom. mirno se poje nato tudi krišni ponujena porcija. običajno bi jo lahko dobil pripravljalec hrane kot zadnji postreženi, ni pa to pravilo. tudi hrana, ki ostane je sveta in jo ne gre preprosto metati v smeti, pač pa spraviti na določen kraj, ki je s tem spet svet, ker je to hrano namreč prvi prav krišna jedel (simbolično seveda). potem pa se govori tudi o primerih, ko tako njemu ponujena krana v resnici izgine, kar je od krišne zate največja čast. seveda iz izkušenj takega primera ne poznamo. drugo je nato še, da, če je med nami na obisku kakšen njihov svečenik, jo nato najprej ponudimo njemu, ko je bila že ponujena krišni. tak svečenik po običaju to hrano samo pokusi ali samo malo poje, ostanke z njegovega krožnika pa si verniki razdelijo, kar je potem za njih velika čast. s tem se misli, da je del njegove svete karme prišel na nje – in nasprotno, če bi jedli ostanke hrane, nekoga, ki ima “slabo” karmo, bi od njega neželena karma delno lahko prešla na nas, kar pa najbrž nočemo. v življenju je res, da si zakonca delita usodo in da preživljata enako srečo in tegobe, kar pa seveda ni nujno da je povezano samo s hrano.
odstopanje od vseh pravil je seveda zelo različno: kadar nimaš ustreznih listkov te svete rastline, (ki jih sicer posušene lahko tudi kupuješ pri nas in z njimi delaš kakor s svetimi predmeti in je spet kraj, kjer jih hraniš, svet), takrat ob koncu priprave hrane z ustreznim svetim postopkom (molitev – posvetitev) te listke samo v mislih dodaš in stvar je zadovoljiva. bodi prepričana, da je vsaka vedska hrana, ki ti jo kdo ponudi, na ta način pripravljena. res je, da v sloveniji ni takega svečenika, ki bi sploh smel kuhati po vedskih knjigah, vendar je to odstopanje dopustno in smo lahko prav tako zadovoljni. seveda VSEH podrobnosti tukaj le nisem opisal.
ob nedeljah v njihovem svetišču brezplačno ponudijo čudovite obroke vsakomur, ki pride tja prvič, ostali gostje pa plačajo simbolično ceno glede na to, kaj za ta denar dobiš in koliko truda je v vse vloženega, vendar je zadovoljstvo obojestransko. zate je užitek, da si lepo pogoščen in da ti nekdo ponudi nekaj dobrega, za pripravljalca hrane in delilca pa je vse to sestavni del njegovega služenja krišni, za kar si vsak vernik tako ali tako čimbolj prizadeva in je s tem še bolj zaslužen. (spet je tukaj beseda s korenom služiti.)
skozi tvoje zanimanje za to kuhinjo sem ti moral pravzaprav vsaj malo orisati ozadje in če se greš v vse to poglabljat, lahko vidiš, da je vsega tega s področja te vere pravzaprav ogromno. tisti, ki se za to odloči, se pravi, da bo čimboljši častilec, si seveda celotno svoje življenje temu podredi. pravzaprav postaneš menih, ostalil pa se temu načinu življenja bolj ali manj približujejo (nosijo predpisane obleke ali pa ne in podobno) in na koncu – pač samo kdaj pa kdaj skuhaš kaj takega ali greš kdaj k njim kaj pojest… po jugoslovansko bi temu rekel: “vse gre v rok službe.”
040330102
Forum je zaprt za komentiranje.