Kmalu bo prišel tisti dan….

ko bo potrebno odleteli stran od mamine kuhinje. Ja s fantom se bova preselila v stanovanje. Do tukaj vse vredu, me pa skrbi kuhanje, to je edino v čemer pa res nisem dobra. Kuhanje mi ne gre, enostavno mi je muka stati za štedilnikom. Znam sicer skuhati osnovne stvari, če pa bi se morala lotiti kakšne bolj delikatne zadeve, ne vem kako bi bilo. Kako ste se pa ve naučile kuhati, ste si pomagale s kuharsko knjigo ali ste bile samouke. Me malo skrbi. Aja in moj fant ne bo kuhal, ker tudi on ni vešč za štedilnikom. 🙂

Glede na to, da štartata z iste točke, se učita skupaj. Ti polagam na srce, ne ujemi se v past, da boš ti kuharica, ker je to potem doživljenjsko. Tudi on se je sposoben česa naučit.

Jaz tudi nisem znala kuhat. Hja nič, malo improviziraš, malo si pomagaš s kuharskimi knjigami, malo pokličeš mamo, pa nekako zvoziš.

ja, se je blo treba znajt. najprej tako, da sem registrirala v glavi vse, kar je mama kuhala. ko sem lahko, sem občasno pomagala. poleti ko so bile počitnice so mi zaupali kuhanje. to je bilo konec osnovne in čez srednjo šolo. potem sem šla na fax v Lj, si je blo treba tudi kaj skuhat, ker jest na bone je blo malo tužno. bolj kot sem kuhala, bolj sem vzljubila. potem sem se zaposlila in včasih prišla domov vsa živčna, bolj kot sem bla živčna, bolj sem mesila : -))) kruh, pite, potice, pice : -)))
Vzami si čas, pojdi malo na Kulinarika.net, malo preberi, malo poglej, začni z osnovnimi stvarmi, ne vem, piščančji zrezki v naravni omaki s kuhanim rižem, mešana solata, testenine na 100 načinov, saj ni težko.
jaz sem bolj samouka, moja mama mi je sicer kazala kako se kaj kuha, a nisem bila pozorna, sem pa vse registrirala v glavi in sem potem posnemala. nisem delala po knjigah, tam sem kvečjemu iskala kako idejo, dalje sem eksperimentirala, bolj kot sem se upala, bolje mi je šlo. ne vem, nekako spontano mi je bilo, poleg tega pa me veseli, da skuham in vidim, da to družina z užitkom poje.
saj bo šlo, samo loti se in ne mislit, da je to edina stvar, ki ti ne uspeva. pač je edina stvar, ki se je nisi še resno lotila, ko pa se je boš, pa boš dobra.

No, ko sem se jaz porocila, sem znala speci jajca in skuhati hrenovke (pa se za te sem vedno cakala da pocijo, da sem bila zihr, da so kuhane).

Ker je bil moz v sluzbi, jaz pa doma, sem se oborozila s kuharico in telefonom. Kar mi v knjigi ni bilo jasno oz kar sem vedela, da mama obvlada, sem jo klicala in kuhala po njenih instrukcijah. Vcasih tudi celo kosilo. Aja, pa tudi tasco sem klicala in kuhala po njenih navodilih. Pa je slo, v nekaj mesecih sem obvladala vse.

Res pa je, da tudi zdaj, po vseh th letih, nisem ljubiteljica kuhanja, ne maram packarije v kuhinji in vse, kar za kar rabim vec kot dve kastroli (sem so steti vsi lonci, ponve, sklede…), je zame packarija. Imam pa svoje prebliske in vcasih se zgodi, da prav uzivam v kuhanju in packanju. Na sreco tudi moz kdaj kaj skuha, pa se mulcek rad vskoci 🙂

se strinjam s predhodnicami:

ZAČNITA SKUPAJ, sicer ti bo čez 20 let žal in boš lahko “razočarana gospodinja”

Začnita skupaj s pomočjo kakšne knjige, nasvetov mamic, prijateljic, bo prav zabavno.

Večkrat se zgodi tudi to, da so fantje večji talenti za kuharja…

Ja saj se je že zgodilo, da sva bila v apartmaju in sem jaz hotela narediti testo za pizzo, no na koncu sva oba ugotavljala kaj manjka oz. kaj morava dodati, tako, da sva ga naredila brez klica mame. Verjetno bo moral še večkrat priskočiti na pomoč, ker jaz ko se znajdem v dilemi kaj zdaj zamrznem in bi takoj vse zabrisala stran, on pa probava in na koncu rata.

Kupi si dobro kuharsko knjigo za začetnike, ko sem jaz šla od mame, sem za popotnico vzela tisto od sestre Vendeline in jo imam še zdaj. Všeč mi je bilo, ker so v njej tudi recepti za govejo juho, golaž, joto, mislim, da celo za pire krompir 🙂

Vsekakor ti polagam na srce, da se skupaj učita kuhati.

Jaz sem za recepte mojih najljubših jedi poprosila kar mami, mož je prevzel razne golaže in pasulje (ga je naučil njegov oče). Pa še po toliko letih, ko se spravim po kakem letu kuhati kako stvar, vedno pokličem mami “kako se že to skuha?”.

Sicer pa pri nas kuhava oba. Tudi meni kuhanje ni ravno v užitek, zato mora pač tudi mož poprijeti za kuhalnico.

Počasi in sproti se boš marsikaj naučila. če nimaš tga daru, ga pač nimaš. Se pa da s prakso marsikaj pridobiti. Vsekakor si pomagaj s kakšno knjigo. Jaz imam na srečo “dobre gene” in imam občutek, da sem kar znala kuhati. Nič se nisem posebej učila. Moja mama je odlična kuharica, prav tako je bila moja nona.

Živjo,

kot so ti že druge rekle, mora kuhati tudi on. Tudi midva nisva znala, zdaj pa kuhava oba – kar dobro. Ker ima on tak urnik in je pred menoj doma, seveda skuha on. Nam na konec pameti ne pade, da bi čakali name ali da bi jaz prejšnji večer vse pripravljala.
Sicer pa sva od tašče dobila dobro kuharsko knjigo (darilo ob odselitvi) – od sestre Vandeline: Velika kuharica. Meni osebno je ta knjiga zelo dobra, saj ima veliko enostavnih receptov. Imam še eno kuharico, vendar je v vsakem receptu enih miljon začimb in stvari, ki jih sploh ne poznem in ne verjamem, da jih ima kdo vedno doma. Ta od Vandeline pa vsebuje res osnovne začimbe in jedi so super. Priporočam!

Še ena ki ni znala kuhati skoraj nič. Sem pa imela kar veselje, tako da je šlo s kuharskimi knjigami in maminimi nasveti. Ko sva moje starše prvič povabila na kosilo v novo stanovanje je mama skoraj “dol padla” in rekla, da ne more verjet in da jo je tako zelo skrbelo, če bova midva doma sploh kdaj kaj jedla :-))), tako sem imela dve levi roki. Je pa res, da tudi mož rad kuha in meni je največji užitek, ko se oba spraviva v kuhinjo in eksperimentirava, se posvetujeva, pokušava in to na koncu sploh ni več “delo” ampak prijetna sproščujoča zabava. Torej kot so ti že svetovale druge – kuhajta skupaj in se zabavajta!

Zelo ti priporočam tudi uporabo portala kulinarika.net. Tam najdeš recepte, težavnost priprave in veliko komentarjev in nasvetov tistih, ki so že preizkušali posamezne recepte. Jaz tam veliko najdem….

Praksa, praksa in še enkrat praksa. Včasih bo kosilo uspelo, včasih pa ga boš pač proč vrgla in šla še enkrat kuhat.
Po mojem mnenju lahko rečeš, da znaš kuhat šele takrat, ko v vsej gužvi čez teden kuhaš vsak dan in so tvoji obroki okusni, kolikor toliko zdravi in pestri. Ker meni ni težko nekaj skuhat, najhuje se mi zdi cel čas razmišljat, kaj naj sploh skuham in ali imam doma vse sestavine. Ampak se nekako zorganiziram in vztrajam, ker ne jemo radi zunaj.