Vprašanje za tiste, ki ne jeste mesa

Imam preprosto vprašanje.

Na kateri točki svojega življenja ste se odločili, da nehate uporabljati meso v svoji prehrani? Kaj je bil povod, vzrok, ozadje…, ki je botrovalo odločitvi?

In kakšne so bile posledice te odločitve, kot jih opažate?

Mal sem radovedna. Hvala.

🙂

Odločitev je bila iz zdravstvenih razlogov, upam da bodo posledice pozitivne. sicer trahja to komaj tri mesece, ampak ena je ziher, zdaj ko gledam iz distance, se mi zdi, da pojedo vreveč mesa, sploh otroci, meso, klobase v šoli in potem še doma. To znese veliko več kot 3-4 krat na teden, tako kot priporočajo.

Mesa ne jem po moje okrog 7 let…ja res, na neki točki se je poklopilo več stvari (predvsem v moji glavi) in rekla sem NE, HVALA! Npr. ko sem se začela zavedat sebe in svojega zdravja in sem se odločila, da ne bom pojedla vsega, kar mi servirajo doma, ker to pač ni edini in sveti Prav…ko sem ugotovila, da se po nemesni hrani veliko bolje in manj utrujeno počutim…ko sem ugotovila, kaj delajo ubogim živalim, ko jih ‘slačijo’ z krzno…ko sem začela na svet okoli sebe gledati drugače, z več ljubezni, sočutja, sprejemanja vsega itd. itd. In še kaj bi se našlo…

Skratka, res prisežem, z brezmesno hrano nisem od hrane nikoli utrujena, hrana me ne ‘zapaca’ in ne zastruplja (saj vemo, da se meso najdalj razgrajuje oz. prebavlja in spotoma izloča strupe v naše telo) in osrečuje me, da zaradi mene, ki nisem prav nič več vredna kot katero koli živo bitje, ne umre nobena žival. Preveč jih imam rada…

Če povzamem: ne jesti mesa mene osebno v duši odrečuje in telo mi je fizično hvaležno. Več, mislim, da ni treba filozofirat.
Je pa to moja lastna volja in moja pravica do odločitve, čeprav jih zaradi tega že vsa ta leta ‘dobivam po glavi’. Češ, da sem to in to in to… A pustimo raje… 🙂

Živ!
Živimo ob gozdu in nekega dne gledam čisto naključno skozi okno in vidim, kako lovec ubije mlado srnico. Dvigne mi želodec in od takrat (stara 16 let) celih 7 let nisem jedla mesa. DIrekt cez noč. Že prej nisem marala rib in morskih sadežev, potem pa sem skenslala še ostalo meso. Jedla sem mlečne izdelke in jajca.
En dan po dobrih sedmih letih pa mi je meso zadišalo in odločila sem se, da ga bom tudi pojedla. Zdaj že 4 leta 3-4krat tedensko jem meso, spoznala pa sem veliko novih jedi, zdravje BP, tako da ne vidim nič slabga če ga ne ješ.
Veliko užitkov.

🙂

Sama nisem popolna vegetarijanka, občasno pojem kakšno ribo in tudi meso (npr. na pici). Do tega je prišlo postopoma, čisto spontano. Mesne jedi mi nekako niso več sedle, pa tudi moj odnos do živali se je spremenil. Počutim se bolje, z zdravjem nimam nobenih problemov. Opažam, da imajo tudi pot in drugi telesni izločki vegetarijancev drugačen (boljši) vonj. Je pa treba malo bolj paziti na ustrezno prehrano, da dobi telo dovolj beljakovin in vitaminov (B12 predvsem).Tako se prehranjujem približno 10 let.

Ze vec kot 16 let ne jem mesa in jajc … torej nekje od 14. leta dalje.
Zakaj? … ker mi tako pase, cisto preprosto.
Mi to povzroca zdravstvene tezave? … ne, razen, ce lahko med zdravstvene tezave napisem 1x/leto prehlad.
Imajo drugi tezave z mojim prehranjevanjem? … v bistvu me ne briga, kot me ne briga, ce kdo zraven mene uziva v mesni prehrani.
Kaksne so posledeice? … hm, jaz osebno se ne pocutim nic drugace od ostalih, pac ne jem mesa. Tudi kaksnih fizicnih posledic ni bilo. Tudi nosecnost se je odvijala BP, kri je BP (v nasprotju z mojim otrostvom, ko sem imela stalno slabo kri), imunski sitem je OK. Mogoce je ena posledica moje odlocitve, da se vedno vem, da mi tak nacin prehranjevanja ustreza in da, je bila pravilna odlocitev in ne obzalujem nicesar.

Tak nacin prehranjevanja je postal del mojega zivljenja in zato me ne obremenjuje. Zakaj pa sem se za tovrstno prehranjevanje odlocila, se pa pravzaprav ne spomnim, mogoce zato ker izviram iz lovske druzine, polne sovrastva in nasilja do zivali kot tudi do ljudi. Mogoce iz ljubezni do zivali. Definitivno pa zaradi sebe.

Bu

Mesa ne jem že 9 let. Gre za nek preskok v zavesti, da več vase ne boš vnašal nekaj, kar je bilo ubito, kar je trpelo, ob uboju doživljajo agonijo in strah (pa naj še tako trdijo, da živali pobijajo na “human” način, ja itak!). Meso me obtežuje, paca, kar ponavadi izkusi nekdo, ki je postal bolj senzibilen…ponavadi, če se meditira, če skuša začuti malo bolj subtilne nivoje bivanja; takrat se ponavadi meso ustavi, vsaj meni se je, popolnoma.
In pa posledično seveda je tudi tu sočutje do živali, ker kot sem rekla, “humanega” pobijanja ni. Enako velja za ribe in vse morske sadeže, ker so zame ravno tako meso, samo morsko, so živali, samo pač živijo v vodi.

Govorim zase, nikogar ne obsojam, ker meso je, nikomur ne gledam v krožnik, tudi ko gremo kam skupaj jest – nasprotno pa sama dobivam komentarje in zbadanje na račun svojega vegetarijanstva, čeprav zdaj vedno manj, skoraj nič, ker je vseeno splošna ozaveščenost okrog tega precej višja in nisi več nek “freak”, ker ne ješ mesa.
Sama pa še v življenju nisem nikomur niti enkrat vrgla pod nos, da zakaj je meso. Branit sem pa morala svoj način prehranjevanja, to pa ja, nemalokrat. Sedaj na srečo so tudi jedilniki v restavracijah prlagojeni in je tudi brezmesna ponudba, vsaj v večini, ker nekaj let nazaj, ko sem bila študentka, je bil problem na bone jest, ker si moral vedno nekaj mutit, da si dobil jed brez mesa…pa požirat kake pripombe ali poglede.

Kar se tiče zdravja, vse je BP; sem bila ravno na pregledu.

In teh “teorij”, da je kao človek vsejed oz.da MORA jesti meso, pač ne kupim. Že morda res, da je naš prebavni trakt tako prilagojen, a če se zavest dvigne in ljudje spremenijo način prehrane, se bo tudi telo prilagodilo. Telo je stara, biološka zadeva in je jasno “odzadaj” – a to ne pomeni, da se moramo ravnati sedaj v vseh ozirih po naših jamskih prednikih. Koliko funkcij imamo, ki nimajo zveze z današnjim načinom življenja…telo je pač počasno, ne more vedno slediti spremembam v človeškem duhu; pač, mu damo čas, a to ne pomeni, da pa sprememb v duhi ni treba delat! To so samo izgovori in neka opravičevanja…jaz imam rada, da človek naravnost pove: rad imam meso, ne bi mogel brez njega. Krasno, ni nobenega problema! Samo ta sprenevedanja, da pa kao “moramo” jesti meso zaradi tega in onega, so mi pa dobesedno kozlarije, pa če to še ne vem kak dohtar potrdi. Ne rečem, da kdo res mora, zaradi zdravstvenih razlogov, ker je prešibak ali karkoli, to ja, ampak pavšalno trditi, da človeka rasa mora jesti meso, je pa bedarija na kvadrat.

Če imaš rad emso, ga jej, če začutiš, da ga ne bi jedel, ga ne jej, pa neobena “teorija” tu ne igra vloge.

Mesa ne jem svojih, hm, 15 let? Se niti ne spomnim več.
Odločila sem se ob posnetkih prometne nesreče – prevrnil se je tovornjak, natovorjen s konji, namenjenimi za zakol. Čista štala. Se mi je vse obrnilo. Uboge živali tovorijo v smrt več kot tisoč km daleč, v tesnem prostoru, brez vode, dolgotrajna vožnja v mrazu ali vročini, vseeno….

Posledice – jih po mojem ni. Itak čez noč ničesar ne opaziš, najbrž bi trajalo kar nekaj mesecev, da bi bil neki učinek. Zdrava sem bila prej (ker sem tako ali tako že prej pojedla zelo malo mesa) in sem še vedno. Veliko večja razlika je bila, ko sem nehala uživati sladkor in vse, kar vsebuje sladkor. To se je pa res poznalo pri presnovi, kilogramih, koži…

Jaz ga jem, sicer redko, cca 1x na 14 dni.

Moja sestra pa ga ne je od svojega 24. leta, ko je bila prisotna pri zakolu prašička. Rekla je da če bi ljudje bili prisotni samo enkrat v življenju pri tem in ko bi videli kako ta žival joka, kako ve da je zanjo konec,… bi 90% ljudi začelo drugače razmišljati! Jaz ji verjamem.

ga ne jem že dobrih 30 let. že od ranega otroštva ne, ker mi ni odgovarjalo.

k.

Mesa ne jem že 11 let. Za vegetarijanstvo sem se odločila iz etičnih razlogov: ne maram namreč nikakršnega nasilja nad živalmi. Povod, da sem se odločila za to, je bil dan, ko sva šla z očetom v Novo Gorico. In kot vedno, sva se vmes ustavila na počivališču Ravbarkomanda, da spijeva kavo. Zadelo me je že, ko sem stopila iz tovornjaka – povsod “šleparji” z natovorjeno živino. In potem sem zagledala tiste oči, ki so me gledale med kovinskimi rešetkami…kot, da bi mi hotele povedati: daj, spusti nas, saj vemo, kam gremo… Tisti konji, ovce, krave… Meni se je zmešalo! Od tistega dne naprej nisem poskusila niti koščka mesa več. Nisem mogla! Tako je ostalo do danes. In ker ne prenesem nikakršnega nasilja nad živalmi, prav tako ne maram živalskih vrtov, cirkusov, krznarstva, lovcev, preprodajalcev živali…
Pred skoraj 2 letoma sem se pridružila tudi društvu za zaščito živali, kjer lahko še toliko bolj osveščam ljudi, pomagam z nasveti, kako ravnati z živaljo, urgiram ob kršenju Zakon o zaščiti živali… In se imam, kljub brezmesni prehrani, odlično! 🙂