piškoti iz avtomata

Lotila sem bom piškotov iz avtomata. Tisti, v katerega daš zgoraj testo in pritiskaš na pekač, pa nastane piškot. Po izkušnjeh iz prejšnjih let, je bilo z mojim testom nekaj narobe, ker se piškot kar ni mogel ločiti od avtomata in prilimati na pekač.

No, naredila bi več okusov teh piškotov. Imate kakšen recept, dobro idejo za čimvečjo raznolikost?

Hvala!

tudi mene zanima,ker sem ravno kupila ta aparat.

No, jaz pa si ta “avtomat” ogledujem. Sicer so na voljo v naših štacunah eni trije različni (izbiro imamo res… povsod zmeraj isto, pa naj bo Merkur, Merkator ali kdorkoli že)… Na kaj naj pazim oziroma – ima katera takega, da je zelo zadovoljna? (IN KATEREGA?) 😀

Sama se bojim, da ga bom namreč zlomila že s pogledom (mislim, sposobna sem raztrgati dekorirno vrečko s STISKANJEM, go figure) 🙂

Jaz imam takšnega čisto navadnega plastičnega. Ki nima tadolge ročice, stiskaš kar sam valj. Nekako sem vedno mislila, da je boljši z ročico, pa je tudi moj čisto v redu. Zasede malo prostora v omari, vsi modelčki se spravijo v poseben prozorni tulec, ki se privije kar na osnovni strojček, tako so vedno pri roki in se ne izgubijo. Hehe, ne vem, če ni to prevagalo pri nakupu…

Ko sem piškote delala prvič (in tudi drugič in še kdaj), bi najraje vse skupaj zabrisala skozi okno, tako sem bila razočarana nad nakupom. In zakaj nisem raje vzela tistega z dolgo ročico… Pa sem potem ugotovila, da je finta bolj v pladnju kot v strojčku in testu. Pladenj mora biti brez peki papirja in mrzel, tako se piškot lepo odlepi od strojčka in prilepi na pladenj. Na peki papir se ne prilepi, tako ti ostane na modelu. Če je pladenj vroč/topel, se testo takoj spaca in nič ni z lepljenjem. In druga finta: od začetka in na koncu, ko je v valju manj testa oz. je bolj zračno, je treba dvakrat ali celo trikrat pritisniti za en piškot.

Mene potem malo moti, ko strgam piškote s pladnjev. Testo mora biti kar lepo mastno, da gre, kljub temu se mi ponavadi mudi in se mi jih nekaj polomi. In nimam časa čakati, da se ohladi, je treba dati peč novo rundo. Sicer jih je v splošnem mogoče dokaj dobro odlepiti s pladnja.

Pozdrav, Mimi

Mimi. N, še kakšen recept bi se prilegel ;-)) Bom pa upoštevala vse te nasvete, hvala!

Hm, hvala Mimi!
A potem piškote dejansko pečeš na pladnju in ne na pekiju?!
Pa to gre?

Da povem izkušnje moje babice, ki je pokojan že 20 let. Piškote je pekla za se sorodstvo in še za prodajo, torej na leto kar nekaj 100 kg.

Osnovini recept za testo je 500 g moke, 1 margarina, 2 jajci in 150 do 200 g sladkorja.

Testo mora biti dokaj kompaktno, ne sme se prijemati na roke, vendar mora biti še vedno mehko, lahko gnetljivo.

Če se testo še vedno prijemlje na površino kjer gnetemo dodamo nekaj moke, vendar ne preveč.

Stara mama so vedno testo oblikovali v svaljke primerne za testomat in jih pustili počivati na pultu najmanj 1 uro. Nato so preizkušali če gredo na pladenj. Tudi mama so se velikokrat razburjali, ker se na nekatere pladnje niso prijeli in nekaj se jih je razletelo ali ra razpacalo. Tako da garancije ni.

Najbolj enostavni so tisti piškoti, ki jih delaš z mesoreznico z nastavkom za piškote. vrtiš mesoreznico, na drugi strani ti ven prihaja kačica, ki jo nato samo režeš na primerno dolžino in zlagaš na pekač.

Vse testo, ki se sfiži smo navadno pregnetli in naredili hlebčke, ki smo jih nato povaljali v sladkorju ali orehih.

LP Mateja

Ja, moj recept je takorekoč enak temu od Tajčine babice, maloprej sem ga zamesila, da bodo piškoti jutri po službi bolj udobno in prej narejeni.

1/2 kg moke, 1 pecilni
20-25 dag margarine
20 dag sladkorja
2 jajci

V tem vrstnem redu tudi zamesim, brez multipraktika. Edina stvar, ki jo delam brez, hehe. Ponavadi naredim iz 1 kg moke, polovica gre za linške, ki so čisto the best, druga polovica za ostalo. Sedaj bodo to smrečice, zvončki in zvezdice, oblila jih bom z barvastim sladkornim ledom, tako da bodo smrečice bledo zelene, zvezdice bledo rumene… Se že veselim.

Tale recept je res svetoven, zato do pičice verjamem vse, kar je napisala Tajč. Uporabljam ga za valjane piškote, za testomat, za mesoreznico, za vse. Hja, sodobnejša varianta je elektirčna mesoreznica z nastavkom za piškote. Gre ko šus, kačo sproti odtrgujem kar od ustja mesoreznice, stvar je namreč avtomatska, kar leze, roki sta samo dve, ena za basanje, druga za odtrgovanje.

* V zgornji recept dodaš cca 15 dag kokosove moke, med dlanmi oblikuješ za oreh velike kroglice in jih malo sploščiš na pladnju, dobiš super kokosove piškote-kroglice. Enostavno, hitro in dobro.
* Cca 15 dag moke zamenjaš z mletimi orehi (in dovolj je samo 1 jajce), oblikuješ svaljke in jih na pladnju upogneš v rogljičke. Še tople povaljaš v mletem sladkorju, dobiš krasne orehove oz. vanilijeve rogljičke. Klasiko, ki vedno pali. (No, tudi te sem nocoj zamesila za jutri, uporabljam jih za podlago tistim okrašenim, da vse skupaj “več zgleda”).

Tjašenka, piškote s testomata res “lepim” direkt na pladenj. Edino to se obnese, vse drugo je bilo bog-pomagaj. Dol večinoma gredo, tako da glavnino piškotov dobiš lepih, nekaj se jih pač zdrobi. Če ste povprečna familija, se takoj zraven najdejo usta, ki pospravijo vse zdrobljene in ponesrečene koščke, če ne, jih sama naprej zdrobiš v piškotne drobtinice in shraniš za posuti kakšen jabolčni štrudl, kakšno pito, razne kroglice ipd.

Lep večer, Mimi