kuhanje z ljubeznijo

Kuhanje z ljubeznijo se mi je zdelo vedno nekaj lepega ampak tudi prazna beseda. Sedaj, ki imam pogosto zelo malo časa in moram res na hitro kaj skuhat pa vidim, da pri enakih postopkih, enakih živilih, enakih količinah in procedurah – le da ni zraven tistega izi uživanja (je pač bolj hitenje) – rezultat ni enak! Hrana je veliko manj okusna. Ali gre res za kako posebno energijo, ki jo vložimo v kuho in s tem v hrano? Isto se mi dogaja s pecivom. Zadnje čase ga sploh ne znam več naredit. Si je res treba vzeti čas za dobre stvari? Saj ne morem verjet. Kaj pa vaše izkušnje?

dobro razmisljas !! verjetno se nam vsem v naglici kaj takega dogaja. opazam pa pri sebi,da imam obdobja,ko se mi kar ne ljubi kuhat /verjetno je kriva tudi rutina- iz sluzbe,pa v trgovino,pa…pa kuhat…/- potem pa kar na brzino kaj naredim- seveda …vcasih potem tudi ne uspe najbolje !:)
poznam veliko ljudi,ki med tednom prakticno ne kuhajo…potem pa cez vikend bolj v miru, z ljubeznijo naredijo… lp petra

Hej!

Imam dovolj izkušenj s kuhanjem – najstnica, mlada gospodinja v službi, mama in potem še upokojena babi. Torej vse faze.

Lahko le potrdim, da je nekaj v tem. Včasih tako uživam, dodajam začimbe, skačem na balkon, da odtrgam zelišče, poslušam zraven kakšno glasbo in skoraj iz nič nastane dobbro kosilce.

Včasih pa veliko vsega in ni tistega …kaj jaz vem, česa!

Kuhanje z ljubeznijo se obrestuje:)))

Lep dan Babi

Že doooolgo je tega, ko sem nekje prebrala, da moramo delati s hrano kot z živim bitjem: krompir lepo vzamemo iz gajbice, ga položimo v lonec (ne ga metat, ker ga boli), še je bilo napisanega, pa se zdajle ne spomnim kaj še, in jaz sem istega mnenja. Priprava in okusnost hrane pa ima svoj pomen tudi luna. To si lahko razlagate tudi tako, da so dnevi, ko vam ugaja bolj slano, ali sladko, kislo …
Npr., če je na koledarju narisan list, vam bo teknil škrob (kruh, testenine in zelena solata), ne bo vam pa tako slastno “potegnil” dunajc (beljakovine) razen, če ste z njim obsedeni.
In dnevi okrog mlaja niso najboljši za eksperimintiranje v kuhinji – zdi se nam, da ima vsa hrana okus po “oprani župi”. LP

Tudi jaz se strinjam, da je nekaj na tem, kaj in kako, pa seveda ne znam povedati. Ampak gotovo je.

Hitenje me dela nervozno, kot zanalašč ravno takrat noži ne režejo, škatle se ne odpirajo prav, česen se ne lupi, mimogrede se zažge. Ta moja nervoza se potem prenese še na druge. In če vsi taki sedimo za mizo…

Žal je naš čas čas hitenja in se temu težko izognemo. Kolikor se pač da, samo sebe discipliniram, da prej začnem. Da se vmes ustavim, zajamem sapo in si rečem, da ne bom ničesar prehitela. Itd.
Pozdrav, Mimi

Oj,

popoldne kuham redno sicer le dobra tri leta, zato so morda obdobja naveličanosti še zelooooo redka, največkrat po kakšni bolezni, ko si tako ali tako napol uničen.
Čez teden tudi jaz ne uživam tako kot konec tedna, še dobro, da me kuhanje sprošča, kako težko je šele tistim, ki jim je kuha muka. Ker sem med rahlo neučakanimi in zelo lačnimi, redko nakupujem za kosilo. Iz službe naravnost domov (vmes morda še po mulca), potem pa skuham. Največkrat ima že kaj pripravljeno: pa ne golaž, ampak skuham prejšnji dan riž ali testenine, narežem zelenjavo in meso, tesno zaprem in naslednji dan samo stresam v vroč vok. Tako jemo vsaj dvakrat na teden. Je pa res, da sva tri dni v tednu oba po službi doma in seveda kuhava skupaj. Mož naredi solato, pa še kaj nareže, jaz pa imam opravka za štedilnikom. No ja, pri pomivanju posode sem pa res zelo osamljena. Pa dobro kaže, saj sinko rase in bo kmalu dovolj velik, da mi bo pomagal, khm vsaj zlagati v pomivalni stroj, ko ga bomo končno kupili.
Pri hrani sem prava tečka: ne morem jesti dvakrat zapored iste hrane tudi z drugo prilogo ne, če jemo isto jed še naslednji dan, ji moram vsaj malo spremeniti okus.

Pokojna sestra Vendelina je pogosto ponavljala, da je okus hrane močno odvisen od ljubezni, ki naj bo vedno navzoča pri kuhanju.
Se strinjam z vsem zgoraj napisanim. Jaz se včasih, zlasti z zelenjavo, kar pogovarjam, kot z živim bitjem..:-))
LP

Mitka no potem vsaj nisem edina ki počne take zadeve, sem si mislila da sem že malce čez les…:)
Meni je nadvse važno pri kuhi da imam mir!

p, m

točno aprila! mir je tudi tisti, ki ful pripomore. Mam kolegico ki ful divje kuha – vse leti po zraku, meče, hiti, čeprav se ji ne mudi – ampak v tem uživa. Jaz pa si želim samo miru in tišine. Včasih me moti, če me med kuhanjem kdo kaj sprašuje. Tako rada v tišini ob kuhanju opazujem, kako se kuha moja hrana. Ko sem bila majhna sem celo pralni stroj molče opazovala kako pere perilo. Zanimivo, da pri takih stvareh nekateri najdemo mir v srcu…

Ja in ni ga hujšega, kot če se ti nekdo “motovili” pod nogami, pa še kaj komentira zraven..

Sama ful rada kuham in imam ponavadi vse “razstavljeno”, kar gre mojemu grozno na živce. On pa namreč za sabo vse takoj pospravi, pomije..Hvala bogu , da imam majhno kuhinjo (ali pa veliko rit – kakor se vzame) in dva nikakor ne moreva biti v njej..
Me pa prijetno preseneča moj starejši, ki je zelo uporaben v kuhinji. Sem mu že povedala, da je od študija “odnesel” vsaj to, da se je naučil kuhanja..