prenajedanje
Lepo vas pozdravljam! Imam težavo, ki me spremlja že kakšna tri leta ampak sem se šele sedaj zavedala kaj je z manoj narobe. imam težave s hrano. in sicer preveč jem. Jem vedno, ko nimam kaj početi, nikoli ne jem ker sem lačna ampak ker se ne morem upreti hrani. To so večinoma sladke stvari oziroma priboljški. Če se je kdo s takšnim problemo že srečal, ga prosim če mi pove svoje izkušnje in kako je odpravil težavo. Rada bi čimprej prišla ven iz taga začaranega kroga. Nočem da je moje življenje samo še hrana!!!
Pravis da jes, ko nimas kaj početi.. zamoti se. Da bo bolj koristno, se po možnosti poskusi zamotiti s kakšno sportno dejavnostjo, ni vazno s kaksno.
Mislim, da ni težko prekiniti začaranega kroga, težje je ne-pasti nazaj noter. Pri tem ne obstaja nobena čarobna palcka, ampak bos morala biti vztrajna. Ponavadi pomaga če poisces se kaksnega ‘sotrpina’ in se nato med sabo vzpodbujata, lahko pa se lotis pisanja dnevnika svoje prehrane; npr. določis si mejo koliko lahko čez dan pojes in se tega drzis, preko napisanega spremljas svoj napredek.
Tudi jaz sem imela podobne tezave. Nisem se ravno prenajedala ampak stalno se mi je ljubilo jesti, pa sem vedela da ne smem, če ne se bom (se bolj ) zredila. Nato sem se nekega dne enostavno nehala sekirat in uspelo mi je jest samo takrat, ko sem lačna. Enostavno en klik v glavi in od takrat se nisem se nikoli preveč najedla čokolade/piskotov in se potem sekirala.
Veliko sreče.
Jaz sem ravno sedaj v taki fazi. Držim se tega, da vsaki dve uri dam eno malenkost v usta. Npr. zjutraj ob 9. pojem jabolko, ob enajstih kakšen kreker, ob 13. ponovno jabolko, ob 15. majhen košček sira, samo toliko, da nekaj dam v usta, pridem domov in do 17. skuham kosilo, ki ga pojem v manjši količini, amapk vsakega po malem. In kasneje nič več, ker čutim, da sem sita. V kuhinji na pultu imam kozarec vode, pa vsake toliko časa malo popijem. Zvečer pa redno telovadim. Pomembno je, da poješ vsega po malem. Namesto krekerja včasih vzamem tudi košček čokolade, ne cele vrste, ampak en, dva kvadratka in je dovolj. Se mi je tudi že zgodilo, da sem čist pozabila na uro. Počutim se tudi dobro. Poskusi, mogoče ti bo tudi ratalo. Po enem mesecu se bom stehtala, tudi če bo šlo minimalno navzdol, bom zadovoljna, saj sem si zadala, da bo to bolj dolgoročni cilj. Nekih strogih diet pa ne maram, npr. da sploh ne smeš sladkarij. Kar je prepovedano je najbolj mamljivo. Pa veliko uspeha ti želim.
lp
Kika, mislim, da te malo muči tudi osamljenost. Če je tako, mi lahko kaj napišeš na mail polli@email.si, pa se takrat malo zamotiš. Tudi jaz prevečkrat jem, zaradi tega prevečkrat mislim na hrano in rada bi se to naučila obvladovati, čeprav na srečo veliko gibljem in še nimam težav s težo.
Drži se.m.
Kika, bolj v tolazbo. Mislim, da je skoraj vsak od nas kdaj to dozivljal, v vecji ali manjsi meri.
Jaz se v takih primerih kar poberem na hitri sprehod.
Ko smo imeli se psa, je bilo to takooo koristno.
Ves, pomaga tudi pravilno izbran hobi, skrb za nekoga, ki rabi tvojo pomoc in kaksna domaca zvalca:) Te so tako odvisne od gospodarja, da ti usmerijo misli k njim.
Lep pozdrav Babi
Kika, kje si doma ? Lahko mi pišeš tudi na mail majuska@tok-tok.com
LP, Maja
Še predobro te razumem, saj imam občasno tudi sama take težave. Rada bi ti le povedala, da nas je na forumu Hujšanje veliko s takimi in podobnimi težavami, zato ti priporočam, da se oglasiš tam, ali pa samo prebiraš forum, kadar ti bo dolgčas. Marsikaj vzpodbudnega boš našla, če malo pobrskaš nazaj.
Toplo priporočam tudi kakšno knjigo, npr. od Luise Hay ali Vincenta Peale-ja…
Pozdravček, Miranda
Ja, seveda – še ena približno takšna tukaj ;-)). Včeraj sem pekla muffin žemljice in sem pojedla tri (pa so bile kar konkretne) – le kaj mi je bilo treba?!?!
Zame je najboljša rešitev: prazne hladilnik in NIČ pečt. Včasih rata, včasih pa tudi ne. Še vendo čakama na tisti pravi “klik” v glavi kot je napisala Katja. Pa čakam da mi bo ena doza samodiscipline padla v naročje (ne vem sicer od kje a upanje umre zadnje).
Nič ti nisem pomagala, vem, samo toliko da veš da nisi edina….
Sicer pa se velja zamotiti, to je res. Če se česa lotim (kakšno “ročno” ustvarjanje) tudi jesti pozabim. Ali ob dobri knjigi ravno tako. Ali ob pohajkovanju okoli prav tako…
Srečno!
Kaj pomaga prazen hladilnik. Ko sem v taki formi bom že nekaj našla. Magari popečen kruh z vinom in sladkorjem (supe z vinom), ali marmelado. Prav brez vsega pa le ne moreš bit v hiši z dvema najstnicama. Včasih pomaga branje, jaz se rešujem s cigareti ( ne začni kadit zaradi tega), še najbolj pa, če greš ven iz hiše: sprehod, delo na vrtu…
Ne, jzst to si pa res ne moreš privoščiti pri družini. Se povsem strinjam. Jaz si (zenkrat) še lahko. Zanimivo je, kako človeku misel na ene nikakve piškote skrite v najglobljem predalu, odzvanja v možganih ;-)). Lahko se branim tudi pet ur in pol – šesto uro bom podlegla. Ampak samo včasih. Včasih pa imam lahko taboljše stvari pred nosom pa se jih ne dotaknem. Morda malo vplivajo hormoni (sem pa tja), včasih slaba / dobra volja, včasih kaj tretjega…. Hočem reči da mene požrešnost sploh ne grabi vsak dan – poskušam ugotoviti neke vzorce, pa nekako ne pridem do pametnih zključkov. Po mojem bo najbolje pozabiti in čim manj razmišljati o tem, ko bo sila po hrani prehuda pa en surov koren v roke ;-))
Moram vam povedat da sem zelo vesela za vaše odgovore- si nisem niti pribljižno predstavljala da bodo v takšnem številu. Mislim da se je to pri meni začelo, ko sem prenehala kadit. Imam pa tud jaz včasih takšne, ko kaj spečem ali ko naredim kremšnite mi sploh ni zanje, raje si nekaj kupim in tiso jem z užitkom. Imam občutk da me hrana obvladuje- ne jaz njo.
Samo za preprost primer:
Mene lakota prime zvecer, nikoli cez dan. In sinoci ( bilo je po pretresljivem filmu Amen) ni bilo nicesar takega, kar bi me potolazilo. V haldilniku jogurtov loncek poleti zamrznjenega pretlacenega paradiznika z baziliko, soljo in se kaksno zeljo…, ravno prav odtaljenega.
Joj, mi je zadisalo!! Vzela sem dva polnozrnata prepecenca, nanju se zlico ali dve tega, kar brez olja in pustila na krozniku, da se je nekoliko vpilo v rezine. Bilo je njami…ampak potem sem ostalo kar z zlico pojedla;
moja verzija gspaca. Pa se kalorij ni bilo veliko.
Moje posusene slive me tudi marsikdaj potolazijo, dve pojem in sem OK.
Lep pozdrav
Ojla!
Mene prime enkrat na mesec in me drži teden dni…ko prihajajo tisti dnevi..včasih imam občutek, da bom sama sebe začela jest, tako sem lačna. Hvala bogu, da se potem naslednji teden spompenzira in mi ni prav nič do hrane…
Punce, lepo se imejte, pri nas spet sneguje :))
Forum je zaprt za komentiranje.