Kaj se tudi zgodi

To sicer nebo recept, ampak prigoda, ki sem ji bila priča tam nekje v svoji prvi službi pri devetnajstih. V pisarni nas je bilo 8 sodelavk, ki smo enako kot na tem forumu, izmenjavale svoje recepte in kuharske izkušnje. Eni sodelavki (kuhinjo je res poredko videla) pa se je pri kremi za kremšnite pošteno zalomilo. Vse smo si recept s sestavinami lepo napisale, naredile odlične kremšnite čez vikend, ona, ki se je najbolj ustila, da jih bo prinesla še poskusit, pa nič: ne kremšnit, ne komentarja. Ko smo začele vlečt iz nje, ali jih je pekla, je priznala, da jih je, vendar se ji krema nikakor ni zgostila. Pa smo na dolgo in široko preverjale količine in postopke, pa je vse delala prav. Ko pa je rekla, da je jajčno zmes mešala več kot pol ure v mleku, pa se ni zgostilo, je meni ušlo:”Pa to bi se ti moralo že vse zasmodit”, smo šele ugotovile, da je kremo delala brez kuhanja na mrzlo. Sedaj vidite, da so potrebni tudi točno opisani postopki za uspeh recepta.HA.Mislim celo, da je podobnih prigod med nami, kar veliko.

Ja vsesorte so zgodi. Meni se je tudi torta brez moke. Ko sem že model postavila v pečico, sem zagledala kupček moke na kuhinjski tehtnici. Se je vse zeloooo dvignilo in zeloooo padlo skupaj. Vrgla sem vse v smeti. Moko pa pospravila za drugič. (Obstajajo tudi recepti za torto brez moke – npr. Panama torta – ampak to je drugače)

Aha, glede opisovanja postopkov. Najbolj ti pride do živega, ko učiš kuhati otroke (ali moža). Če samo rečeš da prepražiš čebulo na olju, je to lahko prava umetnina. Enkrat čebula plava v olju, drugič se žge, tretjič je samo pogreta na olju,… :))))) pa ti vsi rečejo – DRUGIČ PA POVEJ KAKO!!

Lp, Ela s

Hej,!

Da se prikljucim. Ko se je nekoc moz zelel izkazati v kuhinji, me je po pouku cakala pripravljena miza. Presenecenje in pol. Vse v redu, le solata je cudno skripala pod zobmi. Previdno, da ga v njegovi vnemi ne bi prevec prizadela, povprasam, kako je pral solato.

Lepo namocil v svezo natoceno vodo, nakar z vodo vred prelil v cedilo;
ponovil se enkrat. Na kraj pameti mu ni prislo, da solato lepo rahlo dvigamo z rokama iz vode. No, takrat se ni bilo teh centrifug za solato s cedilom.

Zgance pa zna perfektno skuhati. Jaz, Primorka tega prej se videla nisem, kaj sele jedla.

Marija, si mogoce prebrala, kako je mald sosed kuhal neko jed iz zelja?
Mislim, da sem napisala pod post ” djumandji” – tako smo jo poimenovali.
Tudi on je samo napol poslusal recept 🙂 Lp Babi

Ola !

Da se pridružim še jaz. Enkrat sem se spravla delat skutino štruco, lepo vse zmiksam zamesim, dam pečt in ko se že peče zagledam skuto v hladilniku .))).

Pa še nekaj kaj je naredila moja sestra pred leti, ko smo še vsi skupaj živeli. Mama je dala pečt jogurtovo pecivo in čez nekaj časa je rekla moji sestra naj vzame nož in na sredini proba, če je pecivo že pečeno. In kaj je naredila sestra, točno na sredini je iz peciva izrezala majhen kvadratek:))).

Lep pozdrav, Maja

Bila sem stara ene 10 let, mami mi je naročila, naj malo posolim polento. Zame je bilo malo = en ščepec in točno toliko soli sem stresla v lonec s polento za 4 osebe. Vsaka šola nekaj stane.

Tudi jaz sem nekje pri 9-ih letih ustrelila enga velkega kozla.Na vsak način sem hotela jesti francosko solato,pa mi je mami rekla,da če bi jo tako rada jedla,naj jo skuham.No pa sem jo.Narežem krompir,korenje in dam vsakega posebej v kozico in na štedilnik.Tečem k mami na vrt in vprašam kako dolgo naj bi se vse skupaj kuhalo.Mami pa:vre naj….jaz pa :a v vodo morš dat kuhat?????Tečem gor a je bilo že vse prismojeno,s posodo vred…Kaj čmo vsaka šola nekaj stane.No to so bile moje prve kuharske izkušnje,potem je šlo lažje-sem se prej vse pozanimala.
LP
DoJa

Joj, punce kakšne dobre anekdote, jaz pa vsak mesec skoraj z lupo iščem zanimive dogodivščine za v našo revijo Čarovnija okusa.
Če vam ni odveč, bi vas prosila, da pošljete zgodbice na mail
carovnijaokusa@burda.si
Seveda morate zraven pripisati ime, priimek in naslov, ter izjavo, da se strinjate z objavo izdelka. Objavimo samo ime oz. vzdevek in kraj.
Objavljene prispevke pa tudi nagradimo, trenutna nagrada je predpasnik in kuhinjska krpa z logotipom Lisa Čarovnija okusa.
Če pa dobimo kakšno kuharsko knjigo viška, pa je lahko tudi to.

Tud jaz imam prigodo.Moj dragi obožuje golaž. pa se jaz pripravim kuhat golaž. Vedela sem da mora biti čebule toliko kot mesa. Pa tudi to sem vedela, da ima mami v kleti domačo šalotko. No, jaz skuham golaž, ki pa nikakor ni bil pravega okusa. Čez teden dni pa pospravljamo po kleti pa rečem mami naj da vso čebulo v eno gajbo da je ne bo imela v štirih gajbicah. Mami pa:”nehaj no, to sploh ni čebula, to so hijacinte, pa tulipani, pa narcise.”
sem mislila da me bo kap, saj ni čudno,da tulipanov golaš ni imel tapravega okusa.

No sedaj pa sem se že v kuhinji kar zvežbala, ampak imam včasih hčerko za pomoč, pol pa spet nastanejo oslarije.
Sva pekli pecivo in mi je hotela na vsak način pomagati. ok, sem ji rekla pa ubij jajca v posodo. Ona jajca zliva v posodo jaz pa miksam zmes, pol ji pa rečaem:”Daj mi ti ti zdaj notri vrž.” Jaz mislim na jajca, tamala me pa gleda in vpraša:”Zakaj pa.”
“Ja notri vrž sem rekla pa ne sprašuj “.
Tamala ni pa vrže v zmes vse lupine od jajc.
še sedaj se do solz na smejim, ko se spomnim. Tisti njen začuden pogled in vprašanje zakaj pa to? stara je bila sedem let.

Micra, ne morem verjet :)))))))))) Mislim, da bi zmagala s svojo prigodo 😉

Joj, smo se zdaj nasmejali… sploh micrinemu tulipanvemu golažu. :-)))))

Ja, pri nas so se tudi dogajale zamenjave. Včasih se je marsikaj kupovalo v rinfuzi, pa nalepke tudi niso bile nekaj vsakdanjega. Tako je bilo čisto normalno, da je bilo nekaj v steklenici od nečesa drugega.

In sem na paradižnikovo solato nalila rum namesto bučnega olja. Nekam čudno redko se mi je zdelo olje… dokler ni prišel vonj do nosa…

Babica je pa gostom ponudila detergent za posodo namesto vina. K sreči je to opazila, še preden je kdo kaj popil.

Eni mojih prvih zrezkov so bili pa nekako vlaknasti – kot neka “koža” se je naredila na njih, res čudno… Psssttt, ne povedat. Še danes nihče ne ve, da sem jih pozabila oprat in je na njih ostal prilepljen papir.

Hi hi hi )))))
Tudi jaz imam nekaj takih “kozlov” na vesti )))

Kar prevečkrat se mi zgodi, da pozabim solit kruh, vendar pa je bila mnogo hujša tista, ko sem delala testo za pizzo. V posodo sem vsula moko, nato pa se zavem, da gre za krušno moko… Sem jo že hotela strest nazaj v žakelj, pa mi mož reče, da naj pustim, saj bo ok… In sem pustila… Potem pa zamesim testo in dam pizzo peč v električni pizza pekač… S tem, da sem v njem pekla prvič in niti približno nisem vedela, kaj in kako! In seveda sem si potem prišla gor, da sem testo poleg tega, da sem ga zamesila iz krušne moke, tudi POZABILA SOLIT. Hja, kakšna je bila gotova pizza prepuščam vaši domišljiji, napišem pa le toliko, da so bili od enega koščka siti tudi tisti, ki bi sicer zmazali cel pladenj pizze!

Še enega kapitalnega imam v rokavu.
Šlo je za enega mojih prvih poskusov peke torte, če se prav spomnim še iz osnovnošolskih časov. Biskvit sem spekla, spravila iz pekača, razrezala in vsako rezino posebej dala hladit na podstavke iz ličja (namenjeni za pod vročo posodo). In potem začnem sestavljat višnjevo torto. Prvi biskvit (odstranim podstavek), krema, drugi biskvit, krema, tretji biskvit… Torto okrasim in dam na hladno… Drugi dan praznujemo rojstni dan (moj) in čas je, da razrežem torto…
Zabodem nož, zarežem.. In tu se ustavi.. Kaj je narobe?
In po nekaj nerodnih minutah potegnem izpod druge plasti biskvita podstavek iz ličkanja….

Ja, se zgodi ))))

LP!
Gordy

Hej!

Gordy, ko bo Stasa brala o tvoji torti, se bo spomnila svoje :))) Jo je kar nekaj casa mucilo.

Mirca, res za prvo nagrado!!
Mogoce pa kje v svetu tudi te cebulice uporabljajo za kaksno ” super jed”, zraven ingverjevih in ne vem se kaksnih korenik:)

Tudi pri meni je dvakrat prislo do kapitalne zamenjave.

Prvic se srednjesolka. Zvecer sem bila sama in prislo mi je na misel, da bi za naslednji dan presenetila starse z jabolcno pito. Vse je bilo doma, le moke v vrecki sumljivo malo.

Ko umesim, je nekako prevec redko in nujno moram dodati se malo moke.
Oddahne se mi, ko najdem se eno vrecko in pogumno vsujem . Takoj vidim razliko – malo bolj sivo. Tudi mesilo se je drugace. Oci je shranil gips v shrambi. Seveda je slo vse v smeti. Naslednji dan sem ga obtozujoce pobarala, od kdaj shranjujemo take stvari v shrambi.
Glavno, da je bil nekdo drugi kriv:)

Drugic- ne dolgo tega pri sestri.
Nekaj smo praznovali in pridem med zadnjimi- zejna, zelo zejna.
Svak mi ponudi pijaco. V kozarec nalije slabega pol dl belega vina,radensko si sama natocim do vrha. Veste, kaksen pozirek naredimo, ko smo zelo zejni! Pogumno nagnem in naredim krepek prvi pozirek… vzame mi dih. V kozarec sem dotocila domace zganje, ki ga je svak imel v steklenici od Radenske.

Od takrat nihce od nas v teh steklenicah nicesar ne hrani vec.

Se znajo pa nekatere zamenjave tudi slabo koncati. Previdnost v kuhinjah
in shrambah ni nikoli odvec.

Najbolj sem pa bila v zadregi, ko se mi pokrovka posode s skampi ni odprla.
Bilo je kar nekaj gostov. Na sreco smo imeli dve polni posodi:)

To sem ze enkart opisala lani v postu: Tudi to se lahko zgodi.

Lep vecer Babi

Moja teta (poklicna kuharica!!!) je pred leti zamesila testo za kruh iz pralnega praška.
Prišla sem na obisk, ko se je ravno jezila, da ne ve kaj je s to moko, da ne more narediti testa in se kar nekaj peni. Ko sva potem ugotovili, kaj se je zgodilo, je bila čisto iz sebe – zaradi praška, ki se ga je tiste čase zelo težko dobilo.

LP!
Riana

Tole tudi ni recept ampak kar huda, resnična anekdota.
Večja družba naših sosedov je kmalu po vojni šla na Triglav. Takrat so s seboj jemali bolj skromne malice, od pijače pa najraje mešanico domačih čajev, saj se drugega za odžejati takrat tudi ni dobilo. No pa je Ivanka skuhala precej veliko “bariglo” čaja in so šli. Pot se vleče, družba je bila žejna in so si s čajem pridno gasili žejo. Malo čudnega okusa je bil, pa so ga malo popravili z žganjem, da je bolje dišal. Na vrhu Triglava so se “poštempljali”, se slikali potem se je pa nekaterim že pričelo muditi…Hitro so sestopali pa vendar še premalo; pot s Triglava so dodobra na “frišno markirali”. Niso vedeli kaj se dogaja z njimi, dokler Ivanko ni obšla zla misel: Pa ja nisem skuhala odvajalni čaj…? Ja, res ga je.
No zgodba je resnična in še danes se smejijo na ta račun. Na slikah se pa vsi nekako kislo držijo…
Lep pozdrav!

Verjamem, da uredniki raznoraznih revij preživite na našem sistemu ure in ure in iščete zanimive informacije za svoje teme.

In se sprašujem, ko dobite idejo za članek ali tudi pripišete vir te vaše ideje, vsaj URL??

KOlikor poslušam od strokovnjakov in ljudi, vse najdete preko našega sistema, samo naš sistem ni nikoli nikjer omenjen.

PA napišite kaj in bom med tiste, ki napišejo kaj lepega o Med.Over.Net-u in navedejo link izžrebal majico med.over.net-a??

Ste za?

Pirmož

Primož, jaz ti povem en primer, kje je tale forum omenjen. Danes sem si na faxu izposodila diplomsko, v kateri so opisane stresne obremenitve učiteljev razrednega pouka, načini soočanja s stresom ipd. In med učinkovitimi metodami je omenjen tudi pogovor z ostalimi, avtorica diplome pa na tem mestu priporoča ravno med.over.net (Učitelji in učenci) 🙂
Očitno nisem edina na faxu, ki najde na tej strani veliko koristnega 🙂

Pozdravljena Kresnica!

Ni na temo,tudi nobene veze nima s kuanjem in peko peciv…Po pregledu starih sporočil na temo adventnega koledarja sem zasledila,da si lani izdelala koledar…bi se dalo dobit kakšno sliko…da dobim kakšno idejo.Počasi,a sigurno se približuje zame(pa še za koga verjetno) najlepši čas leta.V moji glavi so že prve zamisli za darilca…

Hali, ni problema. Dala sem ga sicer fantu za darilo, zato ga bo poslikal on in ti potem pošljem slike na mail.

No krasno,dobro bi bilo,da bi dala tudi elektronski naslov,ne?

brankaz@volja.net

Hvala že v naprej…

Spet jaz,

Žal ne morem niti nočem komentirati in obsojati dela mojih kolegov, zato bom pisala zase in za revijo, ki jo urejem.
Na forumu sodelujem že precej časa, urednica revije pa sem le dobro leto.
Trenutno sem spremenila nick, ker pač nočem, da ljudje povežejo moje pravo ime in stalni nick.
Nikoli nisem v reviji uporabila ničesar iz med.over.neta. Sem ga pa omenila pred leti v dveh člankih za Cosmopolitan. Letos pa sem v ČO napisala reportažo s srečanja uporabnikov foruma prehrana. Slik s srečanja nismo objavili predvsem zaradi zagotovitve anonimnosti uporabnikov foruma.
Brez skrbi, nobena od zgodbic objavljenih tule se ne bo pojavila v reviji.
Objavljamo samo tiste prispevke bralcev, ki imajo pripis, da se z objavo strinjajo in ki pridejo na naslov uredništva po navadni ali elektronski pošti.

Ko zdaj gledam nazaj, vidim da je bila moja poteza, čeprav mišljena dobronamerno, v bistvu nespametna, za kar se vsem prizadetim opravičujem.

Pa brez zamere in veliko užitkov ob forumu še naprej.

Vera Simončič
urednica (ene revije, ni važno katere)

Joj, Simona!

Govorim v svojem imenu. Nimam nic proti objavi, samo … do sebe sem zelo kriticna in se cakala sem, da se katera opogumi. Popolnoma razumem tvojo dobronamernost.

Tisti golaz s cebulckami je res vreden objave in torta s slamnato plastjo tudi!!:)

Moja prigoda s skampi je pa tudi dokaz, da smo malo pozabili na srednjesolsko fiziko in jo premalo uporabljamo v prakticnem zivljenju.

Namesto, da bi kastrolo segrevali, smo jo hladili in tako je vakum se bolj deloval na tesnenje. Potem sem se spomnila fizike in dala posodo na plamen… s pokom je pokrov odskocil. Samo to je bilo potem, ko so gostje ze odsli.

Lep pozdrav Babi

Pozdravljene,

bom še jaz povedala svojo prigodo.
Sodelavki sem dala recept za kremšnite. Na soboto se jih je spravila delat in me je klicala vsakih 10 minut. “Zdaj sem naredila to in to, kaj pa zdaj?”

Vsak postopek sem ji morala natančno razložit, zadnji klic pa se je glasil:
“Kdaj pa jih ti daš v pečico?”

Lep pozdrav
Ma.

Hej! Seveda sem zgornji post naslovila napacno. Se opravicujem.

Misljeno je bilo

Hej, Vera!

Tisti Simoncic me je zavedel.

No, moj moz je hcerki pripovedoval o Gregorcicu- goriskem slavcku in njegovi pesmi Soci, kaj Primorcem pomeni ….

Hcerka ga cudno gleda… Stalno je govoril Gregor Simoncic. Lp Babi

V moji prigodi gre pa le za čisto navadno skodelico kave, ki mi ni bila usojena…

Namreč, v poznih najstniških letih sem si od vsega najbolj želela biti kako jutro sama doma, da bi si lahko še v pižami privoščila eno kavo in ob njej prižgala cigaret. ( z mamo sva imeli enak turnus)
In enega jutra se mi želja izpolni. Takoj sklenem skuhat kavo in ko odprem vodo, ven ne priteče ničesar….zmanjkalo vode!! No, to mi ni vzelo poguma – bo pa kava iz mineralne vode. Pristavim torej mineralno vodo in iščem kavo. Kava sicer je, a le v zrnjih, mlinčka pa ni bilo pri hiši. Že se mi vzbudi sum, da ne bo nic iz vsega, a se ne predam. Zrnja skušam čimbolj zdrobiti kar “na roko”. Tista peneča mineralna voda se je sicer nekoliko rjavkasto obarvala, a po nekaj mini požirkih sem si vendarle morala priznati, da mi tisto jutro domača kava ni namenjena 🙂

No, pa še ena prigoda iz naše hiše.
Enkrat spomladi v času mladega krompirja, sem po telefomu klicala hčer domov in ji naročila, da mi pripravi krompir za kosilo. V shrambi je bil star krompir, ves že naguban, nov pa še v njivi. Pa sem ji rekla: “skopaj ga!”( Po naše bi to pomenilo naj ga izkoplje). Pridem domov in mene čaka olupljen star krompir. “Kaj ti nisem rekla, da ga skopaj?” “Saj sem ga, pol ure sem ga močila v vodi, pa ni nič boljši” Pozneje je priznala, da ga je mislila kopat celo v banji, pa se je le odločila za kuhinjsko korito. Imela pa je kakih 10 let.