Inštalacija potičke

Čisto na kratko…

Pečem in kuham vse mogoče, redko kak moj eksperiment konča tam, kjer ne bi smel… Danes sem se prvič v svoji kuharski karieri lotila podviga, ki se mu reče potica.

Zakaj mi ni noben povedal, da je tako težko spravit tisti štrukelj v potičnik? Moja potica bo zdaj dobila sicer visoko oceno pri kakem ekspresionistu, ampak pri kuharjih je pa to bolj žalost kot ne! Pehtranov nadev se je pri koncu malo polil, čudno je vse zvito tam notri. Da ne opisujem, kako sem s šiviljskim metrom merila, kako dolg naj bo tisti svaljek…

Kako vi spravite tisti zvitek v model, da je potička tako lepa?

Če nič ne teče ven (to pa rešiš tako, da vse lepo zadelaš) se lahko tudi zvije. Pri pečenju bo lepo narastlo in ne bo nič posebnega videt. Sicer pa se to dela na pomokani cunji in potem s cunjo strese v pekač. Gre lažje.
Tudi moje potice imajo podobne probleme. Najbolj sem bila razočarana to zimo, ko sem delala makovo potico in jo potem pol ure zvijala v tisto spiralo, da bi nastale tri spiralice v eni, rezultat pa je bil samo na enem koncu. Vse drugo je bilo kot navadno zvita potica. Izginila je vseeno, a škoda časa za zavijanje. No, ja. Vseeno nisem obupala. Naslednjič provam spet, le, da jo bom dala v raven in ne okrogel model.

Jala, všeč mi je tvoj izraz inštalacija …

Glede širine testa – jaz to vse na oko delam. Če vidim, da bo preširoko, konce odrežem in jih spečem ločeno.

Naj povem, kaj se je meni spomladi zgodilo, ravno tako pri peki pehtranove potice. Ko se jo že lepo spravila v lončen model, sem ga neprevidno postavila na radiator tako, da se je prekopicnil na parket… Jasno, da se je model razbil, naredil luknjo v leto star parket, …
Res ni bil moj dan.
Štrukelj sem očistila, najbolj prizadeti deli so seveda romali v smeti, ostanek sem narezala na rezine in spekla gnezda. Tudi pri fili sem malo falila, skuta je bila preredka, tako da je nisem mogla zviti in je je veliko zunaj ostalo… Škoda. Ma ja, bom drugič bolje naredila:))

Natassa

Ja, točno, prtič ali servieta! V vsej svoji vznesenosti in veselju nad tem, da pečem potico, sem pozabila na to opcijo. Moja mami jo je namreč kar z rokami spravila lepo v model… pa nisem pomislila na drugo možnost.

Zgodbe še ni konec. Tale potica zdaj v pečici kar raste in raste…
To se mi bo mož smejal, ko pride domov 🙂

Koliko časa jo ve običajno pečete? A je 170 stopinj v redu?

Kadar imam jaz s kako stvarjo tako slabe izkušnje, se težko spravim spet k delu. Zadnjič sem iz piščančjih beder ostranjevala kosti, da pripravim zrezke na žaru. Na koncu sem pripravila koščke mesa v beli omaki :)))

Hej, Jala! Ti pa si prava pozivitev!!!

Res sem se nasmejala in uzivala, ker si zgode in nezgode tako lepo opisala, da jih v zivo vidim. Vsakemu se kaj takega pripeti. Tudi sama sem vcasih imela probleme s tlacenjem potice v poticnik in se s cim drugim.:)))

Enkrat se mi je makova potica tako sfrkljala in vse je lezlo ven( seveda je bilo testo nekoliko premehko), da sem hotela zabrisati in zaceti znova. Moz se pa ni dal. Nekako sva stlacila in potem je raslo in vse lepo pokrilo (prednost kvasenega testa). Potica je bila enkratna- testo izredno rahlo, kar je meni vsec; no, nadev je bil nekje bogatejsi, drugje revnejsi. Ampak vse skupaj je bilo pa njami.

Iz bederc se nisem delala zrezkov, ker se mi zdi, da se sploh ne da.V omaki je bilo pa dobro, kaj ne?

Bi morali odpreti novo temo o ” nezgodah” in spopadih pri kuhanju.Sem prepricana, da bi bilo prav zabavno!

Lep pozdrav in ” Ne daj se, Jala”! Babi

Vsi smo imeli kdaj inštalacije v kuhinji. Potice in štrudlje spraviti v pekač je prava umetnost. Ko enkrat obvladaš, ti je hecno zakaj tega včasih nisi znal.

Napisala ti bom svoj trik. Najprej zviješ potico. Namaščen pekač položiš čisto zraven zvitka. (Enkrat sem ga imela na drugem koncu mize in preden sem potico prinesla do pekača, se je že razlezla kot čigumi.) Počasi dlani in prste porineš pod zvitek, tako da so prsti po celi dolžini zvitka – vzporedno z dolžino. Potem na hitro daš v pekač. Tam ga še malo poravnaš, če je potrebno. Na začetku sem zvitek grabila samo s prsti (kot klešče). Vse mi je polzelo med prsti.

Lp, Ela S

Ojla babi!

Tisti zrezki iz piščanca so prava poslastica in moj mož jih zna odlično pripraviti. Jaz ponavadi kupim kar razkoščičena bedra v paketku, ampak je rezultat precej slabši. Hotela sem ga malo razveseliti in sem se lotila takih, kot morajo biti, pa je bil mojega podviga še najbolj vesel pri hiši naš muc.

Potička je potem uspela, lepo rahla je bila, tudi dobra… nobene luknje nikjer! Samo z nadovom… ena pest narezanega pehtrana je preveč subjektivna mera. Očitno imam premajhno pest, he he.

V glavnem… dojenček spi in zdajle že brskam po receptih. V kratkem bo padla še kokosova potica! Res en velik hvala vsem za nasvete in namige.

Jaz pa ne obupam zlepa. Kolikokrat sem poskusila speči rižev narastek, preden mi je uspel tako, kot sem hotela! Bolje, da ne povem :))

Ravno včeraj je moj dragi rekel, da se mu prikazuje pehtranova potica. Nato pa sem še od mame dobila njen star lončen model za potico.
Kaže, da bom kmalu pekla.

Natassa

Jaz prav gotovo za en cajt zgubim voljo. Potice se nisem še nikoli spravila delat, ker sem se izkazala za antitalent za kvašeno testo :))) Ampak zdaj mi to naredi strojček za peko kruha in je en velik problem rešen.
Tudi testo za krompirjeve svaljke delam fenomenalen. Med cvrenjem so se začeli napihovati in napihovati in pokati, olje je frčalo naokoli. Cvrl jih je mož in je rekel, da bo vprašal, če v Astri prodajajo kako zaščitno obleko za cvrtje svaljkov.
Pri pehtranovi potici pa se nisem mogla zadržat eksperimentalnih nagnjenj in sem namesto drobtin dala malo zmlete ovsene kosmiče. V glavnem, nadev je bil res dober, tista pest pehtrana je bila pa premajhna.

Prijetno peko.

Testo za kokosovo potico se mi že mesi, nadev je pripravljen… doječnek še zmeraj spi. Juhu!

BTW. Ne mislit, da cele dneve kuham. Zdajle sem na porodniški, v eni vasici, že en teden brez avta… nimam več kaj počet :))

Jala, lepo prosim, mi poveš svoje recept za kokosov nadev? Nisme še jedla kokosove potičke, samo na sliki sem jo vidla, pa izgleda zelo dobra.
LP

Hej, Jala! Recept vedno prepisem v originalu in seveda je pest relativen pojem. To bi morala dodati: verjetno razprta pest ali pa se vec, nikakor ne stisnjena. :))) Lp Babi

Jala hvala za tvoj prispevek k prvemu nasmehu danes (res je prijetno brati tako doživete opise).

Zala – kakosova potička je d’best. Pri meni potegne samo kokosova ali pehtranova (no, ta je še vedno numero uno). Ampak ne ene ne druge še nisem delala. Stara mama nas zalaga še kar zadostno s tovrstnimi izdelki, tako da me eksperimentiranje še ni prav prijelo. Trdi pa (stara mama) da ko nje ne bo več, itak ne bomo več jedli potice. Moram se 1x res zavzeti in iti na inštukcije – bo zadovoljna še bolj kot jaz.

Jaz delam po polovičnih količinah, original recept pa je:

testo:
1kg bele moke tip 500
5o g kvasa
100 g sladkorja
100 g olja ali margarine
5 rumenjakov
1 žlička soli
250 ml mleka (1/4 litra)
limonina lupina

biskvit:
6 jajc
200 g sladkorja,
1 vaniljiin sladkor
200 gramov moke
malo pecilnega

nadev
1 kg kokosove moke
250 g masla
4 rumenjaki
sneg 9-ih beljakov
200 g sladkorja

Najprej pripraviš kvašeno testo. Nato narediš biskvit in ga spečeš. Ko je pečen, ga narežeš na kocke velikosti do 2×2 cm in jih preliješ s 1/2 litra mleka, v katerem raztopiš do 3 žlice sladkorja (po okusu sladkaj). Ko se to mleko ohladi, dodaš še nekaj ruma.
Nadev pripraviš tako, da maslo penasto umešaš, dodaš rumenjake, sladkor, kokos in na koncu počasi umešaš sneg iz beljakov.
Kvašeno testo razvaljaš na 1cm debelo, na testo porazdeliš kokosov nadev ter nanj še prepojene biskvitne kocke. Potico zaviješ in z malo sreče (he he) daš v model ter pustiš 1 uro vzhajati. Pečeš jo pri 16o stopinjah 1 uro do uro in pol.

Jaz je tudi še nisem jedla. Razen ene žlice nadeva pred 10 minutami :)))

Jah, kej čmo. Bom morala na tečaj telepatije :))))))))

Kako sem vedno vesela takih kuharic! Jala, nič bat! Skozi kuharsko kariero si enostano moraš nabrati dovolj hecnih dogodivščin z ne najbolj posrečenimi izdelki, da se lahko potem, čez leta, zabavaš ob spominih.

Sama ravnam enako kot ElaS. Pekač dam čim bližje k zvitku, od spodaj zajamem z obema rokama in zvitek prenesem v pekač. Je pa tako, da je vedno boljše narediti malo krajši zvitek, ker ga je veliko lažje raztegniti kot skrajšati. V pekač itak najprej pade sredina. Potem pa, če je zvitek dovolj dolg, prste zravnaš in roke umakneš navzven, da padeta v pekač še konca. Če je prekratek, pa prste malo pokrčiš in narahko vlečeš navzven, medtem ko umikaš roke. Na tak način zlahka prigoljufaš nekaj manjkajočih centimetrov. Z okroglim pekačem je enako, le da vodiš roke v krogu nad pekačem, ne naravnost. Za morebitno krajšanje pa potem, ko je sredina v pekaču, s kratkimi gibi navznot popravljaš konce zvitka proti sredini (kot da ga gubaš). Bere se mogoče čudno, ampak ko poskusiš, gre samo od sebe.