Kapo dol

Drage mlade mojstrice!Nimam besed za vasa krasna peciva.Pa to so prave umetnine za pogled in v uzitek. Marsicesa se moram se nauciti od vas.
Mogoce so tudi moji prsti malo ze okorni.
Vse je bilo krasno,da o medenjakih z orehovimi jedrci in Evitinih umetnijah ne govorim. Pa tisti orehi,kot resnicni,da si iskal kladivce,da bi ji strl!
Res: Kapo dol! Lep lep pozdrav z obale Babi

Babi!

Jaz še vedno pravim, da kapo dol pred tabo! Mislim pa, da je vsaka mojstrica na svojem področju. Medenjake grem zdajle pisat med recepte, na ostale recepte čakam. Babi, osebno bi najraje še posedela nekaj uric, toda tamali nas je doma čakal in imel že rdeče očke, ko smo prišli, pa tudi tavečji, ki je bil z nama z mamo je bil že utrujen. In še vožnja nas je čakala. In Babi, toliko komplimentov si že slišala, da ne vem kako bi opisla svoj vtis o tebi, pa tudi o nekaterih ostalih, ki so me impresionirale. Besede so včasih res premalo.
Mami sem med vožnjo rekla, da bi dala vse, da bi me nekoč učila takšna oseba, “tovarišica”, kot smo rekli, kot si ti. Nisem imela te sreče. Pozneje sem srečala nekaj dobrih učiteljev in ti so mi vsekakor dali dobo popotnico, toda tista slika, ko si skupaj s “pionirčki”, mi je kar malo nagnala solze v oči.
In tista umirjenost. Babi, kako ti to uspeva? Od kod črpaš energijo, umirjenost?

LP

Hej,Tamara!

Hvala za tople besede.
Moja umirjenost?Me veseli,da me vidis tako.Pa ni nic narejenega in prav take prijetne stvari,kot je to druzenje, mi dajejo moc,da z vedrino gledam naprej.Mogoce je prostor,kjer zivim,kaj pripomogel,mogoce krasen pogled z blkona,prijetni sosedje in moja druzina.
Verjetno so to malo geni,potem modrost nas odraslih in v prvi vrsti, mislim, ravno 35 letno delo z otroki.Veliko sem crpala od njih in veliko so mi dali.Dela v rezredu z mojo “klapo”ne bi zamenjala z nobenim drugim. Tudi ne znam si predstavljati,da bi bila kaksna neumirjena “trsica”
s prvosolcki.Ko sem si izbrala poklic,sem imela ze toliko modrosti,da sem vedela,cesa si ne smem privosciti,ce hocem delati z otroki.
Predvsem imam rada preproste reci in ne hlastam za nedosegljivim.
Pred poukom sem si vedno vzela cas za sprehod s psom.Tako zbrana in pripravljena na delo, sem potem bila.
Zdaj pa verjetno dobivam pozitivno energijo od mojih dveh mackonov,ki sta mi stalno za petami. In misel na vnuka,njegov klic,njegov mail,vse to je zame zelo pomembno.

Tudi po srecnju se nisem nic sekirala,ker mi je bilo z vami lepo,kdaj bom prisla domov in zaupam svoji umirjeni voznji”letom in situaciji primerno”.Pa se vreme mi je bilo naklonjeno.
Hcerka vedno pravi,da sem narobe svet. Cakanje v ambulanti,kolona na meji,…take stvari me ne spravijo v stresno situacijo,nekaksen obrambni mehanizem takrat deluje,da sem popolnoma umirjena.

Pa ne misli,da nimam tudi jaz svojih kriticnih dni in da je zivljenje zame brez
tezav! Ze sam odhod hcerke in vnuka je bila dovolj velika preizkusnja. Toda zivljenje je tak enkraten dar,da ga je vredno ziveti in to prav vsak dan posebej! Cetudi ni vedno najlepsi.In clovek mora znati pustiti odlocitve svojim dragim in drugim tudi. Starsevski egoizem je nevarna stvar!!

No,spet sem se zaklepetala,ker ne znam na kratko.
Lep pozdrav z obale, tebi in mami Babi

Saj pravim, vsak bi se moral zavedati, da ni središče sveta, ampak le delček v mozaiku sveta.

In jaz se učim od vas, ki znate trezno razmišljati v kriznih situacijah, ki ste umirjeni, ki znate narediti prioritetno vrsto, ki veste, da je toplina ljudi največji dar, ki ga prejmemo od drugih, zato smo to toplino dolžni dajati naprej. Komaj čakam, da se spet srečamo. Morda pade tudi kakšna beseda okrog tega.

Lep pozdrav s Štajerske. Tudi mami je bilo všeč :))