Mastrubiranje – kolikokrat uživate?
Dragi moji,
res je, da vas potiho berem od nastanka, ampak tokrat imam eno konkretno vprašanjce za vas… ali dva 😉
* Kolikokrat na teden mastrubirate poleg rednih (ali nerednih) spolnih odnosov s svojimi partnerji (seveda se lahko oglasite tudi samski)? Na koliko dni torej čutite potrebo, kljub spolni zadovoljitvi s partnerjem?
* Mislite, da so moški bolj aktivni kot ženske kar se samozadovoljevanja tiče? Ali je obratno? (pa pustimo tisto, da ženske tega ne počnejo – če mene vprašate, samo govorijo ne o tem toliko kot moški ;))
* Če ni skrivnost, koliko približno ste stari… ali z leti mastrubiranje narašča, interes upada? Ali sla po spolnih užitkih le še narašča?
Samo prosim, ne napadajte me, češ, da je to moški čvek, ker me zanimajo vaši odgovori iz prve roke, ne iz druge na ženskem čveku 😉
Upam, da vprašanje ni preveč direktno in da bo kdo zbral pogum in odgovoril. Me res zanima, kakšno je povprečje, malo za šalo, iz radovednosti in veliko zares :)))
Vaših odgovorov se veselim, zato v naprej hvala vsem tistim, ki se boste potrudili in konkretno odgovorili. Upam, da bo generacijski razpon pester 😉
Lep pozdrav,
Z.
To ni normalno – ko te prime, preberi tole:
SVETI TRIJE KRALJI/GOSPODOVO RAZGLAŠENJE
Dan: 6.januar
Si se kdaj spraševal, kdo so sveti trije kralji, koliko sploh vemo od njih? Si vedel, da se za imenom sv. Trije kralji skriva še eno ime praznika, Gospodovo razglašenje, ki govori, da je naš Gospod Jezus Kristus prišel za vse ljudi sveta, verne in neverne?
Praznik Gospodovega razglašenja se z latinsko besedo, vzeto iz grščine, imenuje “epiphania”. Nedoločnik te besede pomeni: prikazati, razodeti, zasvetiti se. Nekrščanska helenistična verstva so s to besedo označevala posege božanstva v človeško dogajanje, pri čemer se je božanstvo nenadoma prikazalo in spet naglo izginilo. Npr. vladarji, ki so si prisvajali božanski značaj; zanje se je govorilo o epifaniji, če se je vladar pokazal pri oknu.
Sveto pismo je ta izraz prevzelo, a mu dalo popolnoma drugačen pomen. Z besedo epifanija Sveto pismo označuje enkratne in neponovljive zgodovinske dogodke, ki jim je mogoče določiti čas in kraj in v katerih se ljudem razodeva osebni Bog. Epifanije so vedno Božji nagovor človeku in zahtevajo s strani nas ljudi odgovor in odločitev; lahko odklonimo ali pritrdimo verovanju, a naš odgovor morajo biti dejanja in ne le besede. V Svete pismu načelno ni zasebnih razodetij, zato imajo vse epifanije izrazit občestveni značaj.
Od 3. ali 4. stol. naprej so egiptovski kristjani praznovali 6. januar kot Gospodov krstni in rojstni dan. Temu se je pozneje pridružil spomin na prvi Jezusov čudež na svatbi v Kani. Na splošno se je ta praznik imenoval epifanija. Ko so v drugi polovici 4 stol. poleg praznika 25. decembra v Zahodni cerkvi uvedli še praznik 6. januarja, so z besedo epifanija začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega. Modri so že v prvi Cerkvi veljali za “prvence poganskega sveta”. V “modrih z jutrovega” so bili na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi sveta. Sv. Leon Veliki (+461) v govoru na ta praznik lepo izrazi: ” Veselite se v Gospodu, preljubi … V modrih, ki molijo Kristusa, torej, preljubi, spoznajmo prvence našega poklica v veri. Z radostjo v srcu obhajajmo začetek blaženega upanja; odtlej imamo namreč dostop do večne dediščine; odtlej so namreč razkrite skrivnosti Sv. pisma, ki govori o Kristusu; in je resnica, ki je judovska zaslepljenost ni mogla sprejeti, nad vse narode razlila svojo luč.”
Modri so tedaj Kristusa priznali za Odrešenika kralja in ga “razglasili” med svojimi rojaki. Zato posebno zahodna liturgija na ta praznik slavi predvsem Kristusovo kraljestvo. O tem je Leon Veliki lepo nadaljeval svojo pridigo: “Njega, ki so ga modri počastili, ko je kot dete ležal v jaslih, molimo mi, ko kot vsemogočni kralj vlada v nebesih. Kakor so oni iz svojih zakladov Gospodu darovali darove skrivnostnega pomena, tako še mi iz svojih src darujmo darove, ki so Boga vredni. Sicer on daje sleherni dobri dar, vendar hrepeni po sadovih naše gorečnosti. Zakaj nebeškega kraljestva ne bodo deležni zaspanci, marveč taki, ki bedijo in si prizadevajo spolnjevati božje zapovedi. Nikar njegovih darov ne sprejemajte brez koristi! To, kar nam je podelil, naj nas vodi k večnim dobrinam, ki jih je obljubil!”
To je srčika današnjega praznika. A to še ni vse, nadaljnja odkrivanja, zapleti in prepleti, legende in še kaj sledijo …
Od kod ime praznika: sv. Trije kralji?
Pri nas in po vseh deželah sveta, kjer so vero sprejeli iz Rima, se današnji praznik v ljudskem govoru ne imenuje “razglašenje Gospodovo”, ampak praznik sv. Treh kraljev. Od kod to ime? Izraza sama, “razglašenje” in “trije kralji”, si med seboj vsebinsko nista nasprotna, temveč se dopolnjujeta. Le izraz “trije kralji” nam ponuja bolj živo predstavo o daljnih častilcih iz poganskih krajev, ki so prišli molit novorojenega Boga in človeka. Ljudje so preprosto hoteli vedeti več o “modrih z Vzhoda ali Jutrovega”, o njihovih imenih, številu, poklicu, usodi …
Edino poročilo Svetega pisma nam ponuja Matejev evangelij, in sicer 2,1-12:
Obisk modrih
Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku:
In ti, Betlehem, dežela Judova,
nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;
iz tebe bo namreč prišel vodnik,
ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«
Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.
Nadaljnja življenjska zgodba teh kraljev je ohranjena samo kot legenda. Najživahnejša je oblika evropske legende iz 13.stol., kakor se je razvila v Kölnu, že tedaj in pozneje prvem središču češčenja sv. Treh kraljev. Ta legenda ve povedati, da je Melhior prišel iz Nubije in je zato temne polti, Gaspar je zastopnik arijcev, Baltasar pa kot Arabec zastopa Semite.
Pripoved evangelista Mateja je preprosta in splošna. Ne imenuje ne osebnih ne krajevnih imen. Matej imenuje te popotnike modre ali mage. Izraz magi je dotlej v Svetem pismu pomenil isto kakor astrologi ali vedeževalci, vedno v slabem pomenu. Matej o njih spregovori na spoštljiv način kot o častitljivih možeh. Tak ugled so imeli magi na babilonskem in perzijskem dvoru, kjer so jih častili enako kakor kneze. Judje so bili v stalnem stiku z babilonsko in perzijsko kulturo in so vedeli, da je perzijska (Zoroastrova) vera učila nauk, da bo “dekle rodila brez moža rešitelja, ki bo obnovil kraljestvo dobrote in ga bo naznanila svetla zvezda”. Magi so tudi na splošno trdili, da rojstva velikih oseb naznanja svetla zvezda. Ni pa izključena možnost, da so modri (magi) dobili o tem navdih neposredno od Boga.
Evangelij pravi, da so modri prišli z Vzhoda (Jutrovega). S tem opiše domovino magov. Pod to besedo so si navadno predstavljali deželo Perzije in Babilonije, pa tudi Arabijo.
Zakaj kralji?
Ker v prvih krščanskih stoletjih prevladuje samo misel na razglašenje, modrim še ne pripišejo tolikšnega pomena, da bi jih enačili s kralji. Edini Tertulijan jim pripiše kraljev ugled, zato se izraz kralji splošno začne uporabljati šele v 6. stol. po Kr. Nekako istočasno se je ljudska predstava za stalno oprijela mnenja, da so bili kralji trije. Evangelist Matej ne navaja nobenega števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo in miro. Logika nam pravi trojni darovi torej trije darovalci. Več učenjakov, papežev in cerkvenih učiteljev je o tem zapisalo svoje misli, a na koncu je obveljala misel in s tem tudi upodabljanje treh kraljev.
Odkod imena kraljev (Gašper, Miha, Boltežar)?
Imena v Svetem pismu niso zapisana; tudi cerkveni očetje o njih molče. Vedoželjnim kristjanom tako na pomoč priskočijo legende. Legendam pa so odprli vrata apokrifni evangeliji (evangeliji, ki niso bili uvrščeni v cerkveni kanon, torej v vrsto od Boga navdihnjenih knjig), ki so dali polet domišljiji. Do nas so prodrla imena iz Armenske legende. Ta legenda pravi, da so Zveličarja šli iskat trije modri: Melgon iz Perzije, Baltasar iz Indije in Gašpar iz Arabije. Le Melgon je dobil obliko Melhior in sedaj Miha. Na Zahodu pa so vsakemu od treh kraljev še natančneje želeli določiti starost, obleko, rod … Iz raznih rokopisov lahko razberemo, kako jih opišejo. Baltasarju odkažejo oblačilo dostojanstvenika, ki v dar prinaša kadilo, Melhior daruje miro in ima na sebi oblačilo spokornika, Gaspar nudi zlato, oblečen pa je kot ženin. Nekateri so jim želeli določiti tudi starost in barvo oblek. Melhior je star, plešast, ima dolgo brado in poklanja zlato, Gaspar je mlad, brez brade in daruje kadilo, Baltasar je temnopolt, ima rdečo obleko, nosi pa miro. V 9. stol. pa že beremo, da je Melhior predstavnik Afrike, Baltasar Azije, beli Gaspar pa Evrope.
Z epifanijo je povezanih tudi več ljudskih blagoslovitev. Tako npr. od konca srednjega veka blagoslovitev hiše, ko na vratni podboj napišemo blagoslovitveni obrazec: C+M+B+06. Ljudska razlaga za to kratico je Caspar+Melhior+Baltasar+letnica novega leta, pri nas pa zapišemo G+M+B+06, Gašper+Miha+Boltežar, danes pa jo večinoma interpretirajo kot Christus mansionem benedicat, to je: Kristus blagoslovi to hišo.
Danes so sv. trije kralji zavetniki Kölna, popotnikov, romarjev, papirničarjev, krznarjev ter priprošnjiki proti epilepsiji.
JAZ: Mastrubiranje 1x/teden, ON: 4x/teden,
Sexava 4x/teden, Stara sva 23 let in v zvezi 1,5 leta.
In ja, men ni lih jasn, zakaj se mora tokrat samozadovoljevt, če me ma na razpolago vsak dan!??! Zarad metanja na roke, mu potem pri sexu ne pride. Če nebi vedla, da si ga meče na roko, bi me skrbel, da se mu ne zdim več privlačna.
Kaj na to pravte?
jaz na to pravim, da se mu ne ljubi potrudit.Ko si ga vrže na roko, je hitro vsega fraj, ko pa se loti tebe, pa ti nisi najbolj zadovoljna z 1-2 minuti-a je tko.
Ko se jaz lotim moje ljube (al pa ona mene) je predigra, božanje, poljubljanje in sploh in oh, predno pride do penetracije traja kar nekaj časa, da se ona že vsa trese in prosi, naj penetriram….vidiš, če ga vržeš na roko je pa tiki taki….verjemi-NE LJUBI SE MU, ali pa ga res ne privlačiš toliko, da bi se zate potrudil!!
Forum je zaprt za komentiranje.