povejte po pravici….
Priznam, da sem po 10 letih skupaj zaradi otrok. Zaradi otrok sva se med kriznimi obdobji pošteno poglobila v težave in jih do zdaj uspešno rešila. Brez otrok bi sedaj verjetno končevala že kakšno drugo vezo, ker bi lažje bežala kot reševala.
VSE JE IGRA, LE OTROCI SO RESNIČNOST, ki s sabo prinesejo določene zahteve življenja ljudi okoli njih!
Če prav pomislim bi mogoče še malo iskal, če nebi bil že toliko star in nebi imela dveh otrok. Saj je pridna in luštna, tudi postavico ima zelo dobro… samo kaj ko jo ima samo zato, da cunje lepo stojijo na njej, če jo pa malo pobožam, pa kar išče neke izgovore… torej – vse v redu, samo tam, kjer bi se morala običajno pobotat, se skregava…
Tudi midva sva skupaj še samo zaradi otrok. V zakonu pa 13 let. Prišlo je do neke monotonosti in med nama ni več nikakršnega ognja. V zelo veliki postelji spiva vsak na svojem koncu, vidiva se samo 2 uri čez dan. Pri nama pa je zadeva taka, če si želim malo nežnosti meni , da zganjam traparije in da sem otročja.
Pa sem kar malo žalostna, ko tole prebiram. V zakonu zaradi otrok…
Po moje je pa partnerstvo še kaj več, kot nujno zlo… zaradi otrok.
Kako se pa otrok počuti v taki skupnosti ? Vendarle smo odgovorni za te naše otroke, in vzgajamo jih s svojim zgledom. Če jim govorimo eno, sami pa delamo drugo, to ni nobena vzgoja.
V današnjem času pa obstoja toliko različnih možnosti, ki nam lahko pomagajo, kadar obtičimo na mestu in vztrajamo v neki skupnosti samo formalno.
Zame je to samo izgovor, ko se nam ne ljubi potruditi in spremeniti določenih stvari.
Partnerstvo je projekt, v katerega je potrebno vlagati. Če vlagamo v projekte v službi, je še pomembneje poskrbeti za zrel in uspešen odnos doma.
In ker izhajam iz svojih izkušenj, lahko povem, da “spanje” ni rešitev, prej ko se zbudimo, bolje za vse in vsakega posebej (družinskega člana mislim).
Pozdrav ! Nina
10 let zakona je za mano. Bivšega zakona :):) ko sem/sva ugotovila, da ne gre naprej je bilo težko. Ko sem razmišljala, da otrok potrebuje oba starša sem ugotovila, da bo imelo dete prekleto slab vzgled, če bo videla dva skupaj, ki ne želita biti skupaj. Sva se ločila, otrok ima še vedno oba starša (sicer ne spita v isti postelji), ima pa več od naju dveh kot je imel prej. Midva sva oba v novih vezah in kot kaže (jahhh, nič ni večno) nama gre dobro.
Ostati skupaj zaradi otroka – ne.
Pozdrav
iskrica
In največji problem je ko prideš do tega vprašanja v zakonu zaradi otrok, kaj zdaj. Ali celo življenje trpeti v zakonu z nekom, do katerega ti več ni, a vendar bti z otrokom ali obratno se ločiti, zaživeti na novo , a trpeti zaradi nestalnega stika z otrokom. To je dilema vedno več ljudi v današnjem času, na katero pa ni enostavnega odgovora.
Poročena sem tri leta in niti slučajno samo zaradi otrok. Zanosila sem sicer takoj ko sva začela hodit a sva se odločila počakat da je bila deklica stara leto in pol da sva ugotovila ali bo šlo ali ne. Zaradi otroka se ne bi želela poročiti še najmanj vztrajati v zakonu. Krize prihajajo in odhajajo. Počakajmo kaj bo čez 10 let, mogoče bom pa vašega mišlenja, čeprav dvomim ker že sedaj veliko delava na odnosu in predvsem mož ne pusti, da bi se oddaljila ali kakše problem zamolčala.
Lep dan, še naprej
ja, ni lahka…včasih sem prepričana, da v osnovi nismo narejeni za monogamnost…ljudje imamo radi spremembe, butanje čustev, hitro se naveličamo…..stvari in žal tudi ljudi.
preprosto živimo to, kar so nas naučili, skupnost in kultura v katero se moramo vključiti…strpno, dolgotrajno, plodno (otroci) partnerstvo je pohvaljeno in PRAV, ostalo je NAROBE ali deficitno.
je že res, da ko prvotna zaljubljenost mine, se ljubezen (če gre vse kot pridigajo pravila) poglobi, dobi druge razsežnosti, ker se moraš ločiti od partnerja, ga sprejemaš od zunaj, kot nekaj ločenega in drugačnega in ni več en del tebe…a na drugi strani je potrebno toliko enega prilagajanja, toliko enih kompromisov, toliko je potrebno delati, to je u bistvu življenjski projekt……če naj traja.
fanta imam 4leta, živiva skupaj in se prilagajava, vsako leto odkrijem kakšno novo lastnost, na katero se je treba “prilagoditi”, prav tako tudi on. imam ga silno rada, a ne vem, kje so moje meje, koliko se bom hotela prilagajati, koliko se bo hotel on?? nama bo enkrat vsega dovolj, ampak bova vztrajala samo še zaradi “navajenosti”??
misel je grozna.
ljudje smo res čudni ali pa je čuden sistem.
Se mi zdi, da bi VARALA SAMO SEBE, če bi živela v neki zvezi zaradi…bla bla bla.
Mnenje, da si z nekom “zaradi otrok” prelaga lastno odgovornost na nekoga/nekaj drugega. Ta izjava vsekakor ni odgovorna. Niti ni dobra za nikogar, še najmanj pa za otroka. Otrok čuti, ko med starši nekaj ne štima. Neredko prevzema krivdo nase. Poleg tega se uči vzorca “žrtvovati se” in prevzemati življenjski stil žrtve, ki ne prinaša nič dobrega. Kaj torej dosežemo s tem? Slabo popotnico za življenje otroku, nezadovoljstvo pri obeh partnerjih, bolezni kot posledico nenehnega nezadovoljstva in še in še in še…Včasih se pač mora vse porušiti, da lahko zraste novo. In tako je tudi z zakonom.
Iz lastne izkušnje lahko zagotovim, da je bolje živeti z enim zadovoljnim staršem oz. preživljati skupen čas z vsakim staršem posebej, kot biti z dvema nezadovoljnima. Neprimerljivo.
Najprej sva bila nekaj let skupaj potem sva se poročila iz ljubezni, ne zaradi drugih, kar večina počne. Potem pa sva se odločila za otroka. In sva srečno poročena še sedaj, kljub nagajivemu in živahnemu otočičku.Tudi če bi bila brez otroka bi bila skupaj.
Zanima me vsi tisti, ki ste skupaj zaradi otrok, a se boste ločili, ko bodo otroci odrasli?
Popolnoma se strinjam z *_* ter miso, ker tudi moja starša sta bila nekaj let skupaj zaradi mene in sestre in vam lahko povem, da je bilo veliko bolje, ko sta se ločila. Konec prepirov, konec dolgih nosov, konec vsega grdega. Seveda s sestro sva šli živet k mami, z očetom pa sva ohranili stike. Ko sta se ločila, se je tudi najin odnos do očeta spremenil – na boljše seveda. Zato vsakič, ko slišim, da nekdo reče, da je skupaj le zaradi otrok, si mislim, da je to ena izmed najbolj neumnih stvari. Otrorci trpijo, trpijo tudi starši, ker se ne razumejo in namesto, da bi si po možnosti našli novega partnerja, s katerim bi na novo zaživeli, ne… raje so tako skupaj, da bi navzven izgledali ena lepa družinica.
Po mojem je dosti kriva tudi obsedenost z razmerji in odnosi. Povsod se propagirajo neke sanjske poroke (seveda z zvrhano mero pocukranosti in idealizma), brezpogojno uživanje, pa da je nujno treba imeti otroke, in še in še.
Potem pa so skupaj ljudje, ki jih veže le neka navadno minljiva stvar (denar, vpliv, spolna privlačnost) in ko se smetana poliže, ostanejo vezni člen le še otroci (po možnosti si omislijo še kakšnega, ko v vezi začne škripati), ki pa so na koncu izpostavljeni napetim odnosom in ker zgledi vlečejo, imajo veliko verjetnost, da bodo kot odrasli živeli po enakem vzorcu.
Stara, ampak grozljiva tema.
Ne morem verjeti kako egoistični so ljudje. Za svojo bedo krivijo otroke. Bruh, bruh.
Poznam kar nekaj takih ljudi, ki so trdili, da ostajajo skupaj zaradi otrok. Kaj pa otroci? Živčne razvaline, v odraslosti pa zamerijo staršem, ker so jim uničili življenje. Ja, uničili življenje, ker so ostali skupaj.
Poznam družino, kjer je mama vedno govorila, da ostaja zaradi otrok. Razmere so bile tako hude, da sta dva otroka pristala na psihiatriji, en naredil samomor, ena pa se je poročila tako, da je pri 30ih že vse uničena. Mama pa še vedno govori, da je ostala pri nasilnem možu, zaradi otrok. Ja, da jim je uničila življenje.
Forum je zaprt za komentiranje.