Ravnodušnost?
Kaj za vas pomeni ravnodušnost osebe ,ki jo imate radi?Če te nekdo ignorira dlje časa ali gre tu za neljubezen ,princip ali kaj?Imam partnerja,ki se kuja tudi po mesec dni,kar pomeni,da sploh ne komunicira(živava vsak zase) po mesecu dni pa začne počasi prihajati nazaj in ti reče:Pogrešal sem te:Če bi šlo za ravnodušnost ,kar bi lahko pomenilo tudi nečutenje ljubezni do partnerja mi ni jasno zakaj hodi nazaj potem?Ali imam mogoče opravka z moškim ,ki me s tem izsiljuje?Vsekakor se mi taki tihi dnevi ne zdijo normalni ,če nekoga ljubimo, saj partner ne rešuje težav s pogovorom.
Ni pomembno s kom imaš opravka. Pomembno je le, ali tebi to toliko ustreza, da ostaneš z njim ali pa te toliko moti, da razdreš zvezo oziroma mu poveš, da ti to ne ustreza.
En mesec molka je meni absolutno nesprejemljivo, ampak jaz nisem ti in ne vem kako se ti ob tem počutiš in koliko ti pomeni, ko sta skupaj. Zame je en dan molka nesprejemljivo (če živiva v istem stanovanju).
Razumem, da človek kdaj potrebuje malo časa zase, vendar ne popolne ignorance, v primeru, ko živim skupaj z nekom. Če bi živel ločeno, bi šlo tudi kak dan ali dva brez kontakta.
Vendar ljudje smno različni, eni imajo več potrpljenja/razumevanja, drugi manj, itn.
Ravnodušnost je, da ti ni mar za drugega. Vendar pa je to normalna reakcija za nekoga, ki ima težave sam s sabo. Vprašanje je le, če je tak človek primeren za neko resno zvezo. Mislim meni je jasno, da ni, morda pa komu drugemu je.
Kujanje ali “tiha maša” je način kaznovanja partnerja.
Ponavadi to povzroča en velik manjko v komunikaciji….ne zna kot prvo
sploh oceniti sam zase, kaj ga pravzaprav moti, še manj zna to povedati,
kot bi povedal vsak normalen človek. On enostavno prevali vso “krivdo”
nate, in izvrši še kazen (molčanje, ignoriranje) in zanj je opravljeno.
Obstajajo načini, da se komuniciranja naučiš (delavnice, strokovnjaki),
ampak za to mora biti interes.
Kot prvo – ti moraš zarenčati in mu jasno povedati, da se tega ne greš
več (jaz se ti čudim, da si to do zdaj prenašala) , kot drugo, on mora
doumeti, da bo moral kaj spremeniti…kar pa ni tako samo po sebi umevno,
ker je zanj to, kar počne, pač najbolj udobno in enostavno…
Ampak, če te nekdo en mesec ignorira, to pomeni tudi, da mora drugi ta cel mesec “iskati kontakt” s to osebo. Tudi temu bi lahko rekli “izsiljevanje”.
Najbolje je pustiti človeka na miru, če mu ni do tebe. In pusti ga tudi potem, ko se spet spomni priti nazaj ali pa bodi z njim v dobrem in slabem. Najslabše je biti tu nekje vmes, ko ne veš, če bi ali ne bi vztrajal in mu v bistvu sam(a) dopuščaš, da je tak (lojzek) kot je in ne naredi nobene spremembe pri tem. Povej mu, da so osnovnošolski dnevi zate mimo.
Ampak, če te nekdo en mesec ignorira, to pomeni tudi, da mora drugi ta cel mesec “iskati kontakt” s to osebo. Tudi temu bi lahko rekli “izsiljevanje”. [/quote]
Pa saj ravno za to gre. Nezrela oseba pričakuje, da se bo svet vrtel okoli njega in s tem ignoriranjem, ravno to doseže.
Ampak, če te nekdo en mesec ignorira, to pomeni tudi, da mora drugi ta cel mesec “iskati kontakt” s to osebo. Tudi temu bi lahko rekli “izsiljevanje”. [/quote]
Pa saj ravno za to gre. Nezrela oseba pričakuje, da se bo svet vrtel okoli njega in s tem ignoriranjem, ravno to doseže.[/quote]
in kaj se imaš za zmenit z osebo, ki je pasivno agresivna?
še razlaga:
Ljudi, ki svojo potlačeno jezo izražajo na različne načine, srečamo povsod. Lahko so naši sodelavci, prijatelji ali celo življenjski partnerji. In kaj sploh pasivna agresija je?
Že sam izraz pasivna agresija pove, da gre za agresijo, ki morda na zunaj ne izgleda kot agresija in se je ne prepozna tako zlahka. Če vas na primer nekdo udari, ali na vas zakriči, je to jasen znak jeze, besa, agresije, ki je vidna in prepoznavna. Pasivna agresija pa je prikrita, prefinjena, in včasih zakamuflirana z dejanji, za katere si nikoli ne bi mislili, da skrivajo jezo.
Pasivno agresivno vedenje izhaja iz nezmožnosti, da bi jezo izrazili na zdrav, konstruktiven način. Čutenja, ki so v nekom so lahko tako zelo potlačena, da ta sploh ne prepozna svoje jeze ali zamere. Ker takšni ljudje nimajo stika s svojimi čutenji, pogosto menijo, da niso razumljeni s strani okolice, družbe. Takšen posameznik je v otroštvu najverjetneje moral svoja čustva (zlasti negativna) vedno skrivati, se pravi, da mu ni bilo dovoljeno kazati karkšnih koli znakov jeze (in najverjetneje tudi drugih čutenj). Vsa čustva je tako potlačil in zanikal, ter se naučil živeti s tem.
Nekaj znako pasivno-agresivnega obnašanja:
– pozabljivost: (tukaj ni mišljena vsakdanja poazbljivost saj vsak izmed nas kdaj pa kdaj kaj pozabi); pasivno agresivni se izogiba odgovornosti s tem, da “pozablja”, ni lažjega in bolj priročnega kaznovanja nekoga kot to, da pozabimo (kosilo, zmenek, sestanek in pomembnejše stvari)
– krivda: pasivno agresivni nikoli ne sprejemejo odgovornosti za svoja dejanja, vedno krivijo druge za vse; menijo da so brez napak, jih pa imajo po njihovo vsi drugi, za kar morajo biti kaznovani
– strah pred odvisnostjo in intimo: borijo se za svojo avtonomijo, neodvisnost, hkrati pa se bojijo ostati sami; želijo imeti kontrolo nad ljudmi; bojijo se navezovanja na ljudi (tudi v partnerksem odnosu), a se običajno navežejo bolj, kot si to želi; intimni odnos s tako osebo je pogosto poln konlfliktov, boja moči, težko vzpostavi zaupanje
– pomanjkanje jeze: ali bolje rečeno ne smejo čutiti jeze. Od malega so se naučil, da se jeze ne sme izražat oz. da je jeza nesprejemljiva; jezo nosijo v sebi in najdejo druge načine, da jo lahk izrazijo
– viktimizacija; vedno se imajo za nedolžne žrtve nerazumnih pričakovanj drugih – tako na zasebnem področju, kot tudi pri svojem delu
Pasivno agresivne osebe morajo v svojih intimnih odnosih imeti ob sebi nekoga, ki bo predmet njihove jeze in komur se bodo lahko neprestano upirali, na takšen in drugačen način. Običajno privlačijo ljudi z nizko samopodobo. Težave v partnerskem razmerju navadno ignorirajo, če pa so se že prisiljeni soočiti s konfliktom, obstaja možnost da odidejo iz razmerje (odnosa).
Tako na njihovem profesionalnem področju, kot v intimnih odnosih se takšne osebe rade zavijajo v molk, kljubujejo, naredijo fizičen umik in zbujajo krivdo.
Če želijo preseči svoje vedenje se morajo tale osebe soočiti s svojim otroštvom, s svojo preteklostjo. Samo na takšen način se bodo lahko naučili konstruktivnih načinov izražanja jeze, soočanja s svojimi čustvi, kar posledično olajša in izboljša medosebne odnose.
Ampak, če te nekdo en mesec ignorira, to pomeni tudi, da mora drugi ta cel mesec “iskati kontakt” s to osebo. Tudi temu bi lahko rekli “izsiljevanje”. [/quote]
Pa saj ravno za to gre. Nezrela oseba pričakuje, da se bo svet vrtel okoli njega in s tem ignoriranjem, ravno to doseže.[/quote]
Ok, ampak a doseže to tudi pri zreli osebi?
Pa saj ravno za to gre. Nezrela oseba pričakuje, da se bo svet vrtel okoli njega in s tem ignoriranjem, ravno to doseže.[/quote]
Ok, ampak a doseže to tudi pri zreli osebi?[/quote]
Verjetno ne, ker….
razlogov je več.
Eden od njih…, nekdo ki je zrel se ne bo (s)pečal s takim pamžem…
As i ga poskusila sprovocirati, ko začne izvajati silence treatment?
Njegova oblika agresije/izsiljevanja deluje samo, če pri njej “sodeluješ”, tako da čakaš, da ga mine. Če pa pri tem ne sodeluješ, in mu recimo ustvarjaš druge probleme /izzive, kjer mu ohranjanje tišine še dodatno “škoduje”, dosežeš reakcijo. Ki je po mojem mnenju vedno boljša kot tišina, pa četudi je to dretje, spor ali karkoli drugega.
Zelo nezrelo obnašanje. Lahko pa ga izvaja pod krinko ljubezni, ker ti sodeluješ z njim, ga v njegovem ravnanju podpiraš. Vsekakor je to nesprejemljivo obnašanja – zame vsekakor.
On je tak, kakršen je, spremenila ga očitno ne boš, tako da se moraš odločiti. Ali boš še dalje prenašala njegovo obnašanje, ga v tem dobesedno podpirala, ali mu dala vedeti, da ti je resnično dovolj – in to tudi storila. Torej – ali se bo s tabo pogovoril ali je zveza za vaju končana.
Forum je zaprt za komentiranje.