(ne)razumevanje
Pozdravljeni, prosila bi samo za mnenje, kako bi ravnali v naslednji situaciji. Z možem že 14 let, imava dva otroka. Do rojstva otrok in moževe izgube redne službe (nekje istočasno) sva imela v redu zvezo. Zadnjih par let pa je zaradi stresa ob pomanjkanju službe(kar razumem) in drugačnega življenja z otroci, kot prej, ko sva bila sama mož vse bolj živčen in odtujen. Razumem, da je izguba službe velik stres in mu želim stati ob strani, ampak on moje podpore “v objemu družine in pogovarjanju” ne želi. Želi si samo miru od nas. Ko ga vprašam kaj si želi od mene reče mir, da malo pride k sebi. Ampak to ni mir kakšno urico to pomeni, da moramo jaz in otroka recimo 1x mesečno za čez vikend it na vikend in ga pustit, da psihično malo pride k sebi. Moža tudi čez teden ni skoraj nič doma saj se izčrpava s študentskim delom tako, da se že tko malo vidimo in ja saj poskušam razumet, da rabi mir, ampak nekako sem pričakovala, da v družini najdeš podporo in ne da nas odrivaš. Zelo sem razočarana kakšen odnos ima do otrok, sej jih ima rad, ampak to je samo še ena obveznost več, samo še nekdo, ki nekaj hoče od mene, tako to on dojema. Z otroci moramo skoz nekako “prosit” ga za njegov čas z nami, njemu je to razen redkih dogodkov, samo obremenitev. Jasno mi je in tudi njemu, saj se pogovarjava o tem, da v družini predvsem vidi obremenitev in ne oporo. Objem in tolažba z moje strani, kar je meni normalno, ga še bolj pahne v depresijo. Tako tudi on meni ne zna stati ob strani, ko imam težave, več problemov imam z njim, ko mu jih povem saj je pol on na koncu bolj živčen in mi stvar še bolj zakomplicira. Vem zakaj se tko počuti in tudi on se strinja s tem, samo občutki še vedno ostanejo. Živel je z MOM mamo in podložnim očetom. Občutkov mu niso izkazovali, mama jih itak nima, kot pravi sam. Nikoli ga niso objeli, nikoli pohvalili, le terorizirali, tepli, vedno jih je moral strežt, cele dneve že kot otrok je moral kuhat, skrbet za gospodinjstvo… ni imel svojega miru, če se je učil je moral ustat in it gospodi skuhat kavo, groza skratka. Mislim, da dokler sva bila sama je bil do mene zelo pozoren, ljubeč … sedaj ko je nastopila družina, mu je ta “trikotnik” odslikava družine kot institucije v kateri se nikoli ni počutil dobro. Počutim se, da sedaj od mene zahteva, da sem bolj kot njegova mama, brez čustev do njega, dokler on tega ne želi. Pa nisem oseba, ki bi ga dušila, velikokrat sem mu rekla naj gre ven s prijatelji (tudi teh nima več), naj si vzame čas zase (šport), naj ne dela toliko (je deloholik, s tem beži od problemov, priznava sam) pa tudi, ko gremo čez viken ga ne klicarim, ampak pol on skoz klicari, ker mu je dolgčas. V glavnem igra ping-pong z našimi čustvi, ko si nas želi mu moramo bit na voljo, ko pa ne pa mu moramo dat mir.
Odrivaš ga tudi sama s tem, ker ga ne razumeš in ne njegove reakcije, ampak ga žeiiš le spremeniti, da bi bil bolj podoben tebi in razmišljal kot sama razmišljaš.
Zato tvoj način podpore, za njega ne predstavlja podpore, ampak mu razni objemi le še dodatno ustvarjajo občutke pomilovanja. Tega pa noče.
Če mu želiš dati podporo, mu daj tisto, kar si želi.
Če je tebi nekaj normalno, še to ne pomeni, da je tudi drugim.
Ker sam nima službe, se obsoja in se zaradi tega počuti nevrednega biti moški in starš.
Hvala za tako hitre nasvete. Sva se že pogovarjala o terapiji, sem tudi bila že dogovorjena, pa potem se spet potrudi in reče, da sej bo bolje, da se zaveda. Jaz vem, da se zaveda, ampak mislim, da se pa ne zaveda, da tega tako kot pravite, brez terapije ne bo možno dolgoročno rešiti. Ker ve, da so problemi bo le še bolj živčen in občutek imam, da se le zadržuje .. npr. čez vikend, da ga predvsem otroška razposajenost (igrače v dnevni, otroka ne ubogata na prvo, včasih se dereta, kar ne prenese, ker se je oče ful drl na njega ..), da ne zasika vsakih 10 minut, ko ga kej zmoti in komaj čaka ponedeljek, ko bo lahko garal do onemoglosti.
Uspešen vikend je, če čim manjkrat zasika in se pol ne skregamo.Včasih pa, če sem tudi jaz bolj našpičena in na njegovo živčnobo in provokacije burno odreagiram, pa že izsiljuje s tem, da se bo odselil in mu rečem pa naj gre, pol se pa nekako pobotava… samo to je otročje in enkrat bo res enemu prekipelo. Res mislim, da bi rabili terapijo, ampak ga tudi razumem, da je že v tako stresni situaciji (brez pametne službe) težko brskat po osebnosti in se nekako sprijaznit z ljubezni nezmožno mamo in zafrustriranim očetom. Trenutno sem “skregana” z njegovimi, saj mi ne morejo oprostiti, da ko mi je mama pred parimi meseci skoraj umrla in sem želela biti z njo v bolnici oni pa niso hoteli čuvati otrok, sem malo povzdignila glas in sedaj, čeprav sem se opravičila, da sem bila živčna, sem za njih odpisana in tudi, če me nikoli več ne vidijo. Isto je njegova mama naredila s svojimi starši in isto on pravi, da bi bila pripravljena narediti z njim. Le toliko zakaj tudi jaz mislim, da bi rabil terapijo saj ob takšni družini ni čudno, da ne veš kaj pomeni prava družina, polna ljubezni in podpore.
Kaj pa zasika? Da daj ti umiri otroke?
In potem ti miriš razposajene otroke, da ima on mir?
Mislim….
Tako ne more bit del družine in njegovo sikanje je zgolj beg, noče bit del družine, on zgolj stoji ob strani in upravlja s tabo…
Kaj ima za sikat? Naj se vključi v igro z otroki, naj nekaj naredi, da bo z njimi ne pa da se začne dret, ko mu je prehrupno. Aja, on je ubogi, on ne more… Ti si pa lahko vsem na uslugo?
Čimprej pojdita na kako terapijo, četudi se bo izgovarjal, da je bolje. On se samo potuhne, da “nevarnost” mine potem spet vse po starem. Boji se sprememb, ker ima slabe izkušnje iz otroštva ampak to ne sme bit izgovor, da bi zanemarjal lastne otroke.
Lastno stisko zaradi izgube službe (in predvidevam da tudi nezadovoljstva z obstoječim delom) projecira na otroke oziroma celotno družino. Morda ga poskusite spodbudit, da si najde kakšno primernejšo službo, kaj kar bi mu bolj odgovarjalo?
Sicer pa se strinjam z On_, na možu je, da preneha z nerganjem in se usmeri v reševanje lastnega problema.
Forum je zaprt za komentiranje.