slab odnos s fantovim bratom

Stara sva jaz 19, on 20 let. Ima brata, starega 23 let in sestro, ki je še starejša, zaročena… Z njegovo sestro sva se vedno razumeli ok, pač en tak vljuden odnos, obe se radi pogovarjava, nikoli nekih “zaupnih” stvari, ampak take bolj vsakdanje… Tudi njen zaročenec je vredu.. En tak normalnen odnos pač.. Ko te nekdo sprejme za člana družine, te pozdravi, ko te vidi in nima nekih nerazumljenih kompleksov…
Potem pa njegov brat – popolnoma druga zgodba. Nikoli se še nisva pogovarjala (pa sem fanta velikokrat že obiskala, še prej, ko nisva hodila), pozdravi me tudi ne (jaz njemu vedno živjo, se mi zdi pač vljudno, on je tiho, se obrne stran, jaz izpadem kreten)… Sem iz mesta, oni živijo na podeželju in jaz pač nisem kmečki tip. Ne vem, ali mu gre to v nos, ali kaj je narobe.. Ne vidim razloga. Fantova sestra me lepo sprejme, on pa mi daje vedno tiste poglede, zakaj moraš biti tukaj, spelji se… Sploh pa, ko je na obisku še njegova punca, stara toliko kot jaz. Če jaz sama z njo ne bi začela pogovora (vprašala sem pa samo kje živi, kaj počne in kam hodi v službo), mi tudi ne bi namenila niti pozdrava… To je bilo prvič, ko sva se videle, od takrat se nič ne pogovarjava, ker ji to očitno ne paše… Z mojim fantom pa oba normalno komunicirata, ta bratova punca se pogovarja z njim, zadnjič ji je moj fant dovolil, da mu brska po telefonu oz. si ga je kar sama vzela (seveda ko me ni zraven, ko pa sem zraven, se ne brat ne njegova punca ne pogovarjata ne s fantom, kaj šele z mano). Meni pa stalno oba dajeta vedeti, da me ne sprejemata in konec, realno ne pričakujem nič več od pozdrava, kaj šele: kako si?… Čisto drugače, res… In sploh ne dojamem zakaj. Vedno spustita “kensl” in meni ni jasno zakaj…
Fantu sem enkrat omenila, ali je njegovemu bratu ok, da pridem na obisk, ker mi deluje tako, da ne in je rekel, da njegov brat pač je tak in da naj ga pustim pri miru. Pa sem mu omenila tudi bratovo punco pa je rekel, da to pa nima pojma zakaj, ampak da je tudi on že opazil.
Zdaj mi je že prav zoprno obiskat fanta, če je njegov brat doma, kaj šele njegova punca… Vedno tisti občutek: spelji se… Plus to, da ima fant v določenih pogledih še zelo kmečko logiko: starejšemu bratu se moraš pa vedno umaknit, vedno se on prvi odloči, on je glavni (bo tudi prevzel njihovo kmetijo)…

Pri meni je bilo podobno, skoraj identično v bistvu. Veš kaj se je na koncu izkazalo? Tipov brat je bil ljubosumen, ker sem bila jaz lepša punca od njegove, ona pa ker sem bila lepša od nje + to da je lezla v mojega tipa vedno ko je lahko, on pa se ji ni upal nič reči, ker je od brata punca… Saj vem, da se ful samovšečno sliši, samo to je resnica. Pa pomoje ni toliko v lepoti kot v zdravi samopodobi in samozavesti.
Kako smo zadevo rešili (pa je šlo že ful na slapše v našem primeru, od laganja, zezanja itd.)? Moj tip pač ni imel jajc, da bi se postavil zame in… “moj tip” je zdaj le še bivši…

1. Tvoja slaba samopodoba se navezuje na problem
St.2, da hoces vsakomur ugajat. Brezveze.

A hodis s svojim tipom al njegovim bratom? Fant ti je rekel, da njegov brat tak pac je, torej si ne jemlji k srcu. Tak pac je, pusti ga, ne ukvarjaj se z njim in njegovim obnasanjem. Ko prides k fantu domov, vse pozdravi in cao. Ne sili v njuni druzbo, saj imata verjetno dosti drugega zanimivejsega dela, ali pac?

Delaj na svoji sampodobi, da si ne bos po nepotrebnem delala skrbi tam, kjer za to res ni potrebe. Ljudje smo razlicni, enim smo vsec, drugim ne.

To sem enkrat že brala. Glej, ko boš zrasla, se boš ukvarjala s pomembnejšimi stvarmi. Počakaj kakšnih 10 let, vmes boš pa že zamenjala sedanjega fanta. In problem bo rešen.

Kaj te briga njegov brat? Brigaj se zase in za svojega tipa