Kam nas vodi srce?
Tema, ki vedno buri duhove na tem forumu. Predlagam ogled videa, je kratek, poučen in zabaven. Komentirajte svobodno (kot da ste doma). :))
Marko, kot bolj nagnjen k racionalizmu, bi ti odsvetoval “logično” usmerjenega misleca z njegovimi teorijami in idejami, ki jih členi zgolj razumsko. Če imamo inferiorno čustveno plat, se od takšnih ljudi težje kaj naučimo. Namreč logika ni edini način argumentiranja, lahko argumentiramo s srcem , protestiramo z občutki, torej z vso to “žensko sentimentalno navlako”, ki jo racionalisti omalovažujejo… V današnji dobi je moderno, da smo povsem razumski, da se tudi “človeške duše” lotevamo kot pokvarjenega avta, kar je škodljivo za naše občutke, čustva.
Jest se v glavnem strinjam, ni pa to nič novega.
Ko sem bila mlajša, me je močno čudila odsotnost velikih ljubezenskih zgodb v literaturi.
(ja, pač rada berem)
Zgodb (zelo lepih) je na stotine, o junaštvu, o sreči, o vsem mogočem….o ljubezni pa nič.
Vsa svetovna literatura premore dve do tri ljubezenske zgodbe vredne omembe:
Romeo in Julija (kjer gre pravzaprav za zaljubljenost dveh otrok in ne za ljubezen)
Prevzetnost in pristranost
in deloma Odisej (kjer gre v bistvu za zvestobo)
Očitno ni kaj pisati….hec, a ne?
To je predvsem za tiste, ki še tega ne vedo Skela. 😉
Matjažko, vem kaj bi rad povedal. Vendar Milivojič tukaj le opozarja na povsem jasno sliko, ki se večini dogaja in to je razočaranje po koncu zaljubljenosti, ki marsikoga tako zelo prizadane, da ne zmore več naprej ali pa ne zmore več ponovit kaj podobnega. Če bi posameznik le uvidel, koliko je sam s svojim fantaziranjem “kriv”, da do tega razočranja pride, bi morda zmogel ponovno ljubiti ali pa vsaj poskusiti.
Lahko pa to “vedenje” (znanje) uporabi(te)mo tudi kot neko varovalko oziroma opozorilo, ko vam bo zgodilo ali pa za nazaj, ko se vam je in ste vso krivdo valili na partnerja, če ne že kar celoten nasprotni spol. 🙂
Tipično robotski način razmišljanja, čeprav se glede nekaterih trditev strinjam. Zaljubljenost se lahko transformira v ljubezen, če sta partnerja dovolj zreli osebnosti, da ne travmirata pri manjših konfliktih, nesporazumih ipd. Da pa ni nihče od nas brez napak, je pa jasno. Kako lahko nekoga “ljubiš” (brez začetne zaljubljenosti) že čisto na začetku, saj te osebe sploh ne poznaš dovolj? To (ljubezen brez predhodne zaljubljenosti) je eventualno možno le v primerih, ko sta moški in ženska nekaj časa le prijatelja, počasi pa njun odnos preide v ljubezen. Jaz celo mislim, da Milivojevič meša ljubezen z navezanostjo. Vsak začetek je težek, tako je tudi vsak odnos. Pa to še ne pomeni, da “moramo” fazo zaljubljenosti izpustiti. Le padalo moramo vzeti s sabo “in case of emergency”. :))
Mislim, da ne razumeš od kod izhaja in zakaj izhaja fenomen zaljubljenosti, zato le to tudi pogojuješ kot povod, da se rodi ljubezen. Ko boš razumela to, ti bo jasno tudi, da se ljubezen lahko rodi brez te faze. Je pa tako kot si rekla, takoj na začetku je seveda ni. Nastane sčasoma, ko človeka spoznavamo. Človeka, ki nas na nek način tudi privlači seveda. Enako kot pri fazi z zaljubljenostjo. Potrebna je seveda zrelost. Kaj pa je zrelost? V tem primeru je zrelost po mojem dost realen pogled na svet oziroma to so neka realna pričakovanja glede odnosa in partnerja, ne pa neke fantazije o idealih, ki nam danes polnijo naš um na vseh korakih (internet, revije, tv,…). Ker, ko si mi ta ideal ustvarimo v glavi, težko sprejemamo slike in dogodke, ki temu idealu niso podobni. Ravno zaradi tega smo razočarani in želimo druge oziroma svet prilagoditi tej sliki, ki smo jo zgradili v domišljiji. To pa NI vedno realno izvedljivo (odvisno od naše slike). Ni pa z zaljubljenostjo nič narobe, treba je le razumeti, zakaj do nje pride in da njeni občutki slej kot prej minejo in z nobenim partnerjem ne bodo trajali.
Ljubezen seveda je tudi navezanost, ni pa SAMO to.
To je le navidezni vtis, ker smo ljudje sposobni bolj razložiti in razumeti naša čustva, kot pa včasih. V ozadju odločitev pa so še vedno isti dejavniki. Nič ni manj čustev, kot včasih.[/quote]
Se strinjam. To je le občutek, ker si znamo stvari razumsko razložiti. To še ne pomeni, da čustva zanemarjamo. Čeprav nekateri seveda jih, vendar v tem primeru temu ni tako.
Mislim, da ne razumeš od kod izhaja in zakaj izhaja fenomen zaljubljenosti, zato le to tudi pogojuješ kot povod, da se rodi ljubezen. Ko boš razumela to, ti bo jasno tudi, da se ljubezen lahko rodi brez te faze. Je pa tako kot si rekla, takoj na začetku je seveda ni. Nastane sčasoma, ko človeka spoznavamo. Človeka, ki nas na nek način tudi privlači seveda. Enako kot pri fazi z zaljubljenostjo. Potrebna je seveda zrelost. Kaj pa je zrelost? V tem primeru je zrelost po mojem dost realen pogled na svet oziroma to so neka realna pričakovanja glede odnosa in partnerja, ne pa neke fantazije o idealih, ki nam danes polnijo naš um na vseh korakih (internet, revije, tv,…). Ker, ko si mi ta ideal ustvarimo v glavi, težko sprejemamo slike in dogodke, ki temu idealu niso podobni. Ravno zaradi tega smo razočarani in želimo druge oziroma svet prilagoditi tej sliki, ki smo jo zgradili v domišljiji. To pa NI vedno realno izvedljivo (odvisno od naše slike). Ni pa z zaljubljenostjo nič narobe, treba je le razumeti, zakaj do nje pride in da njeni občutki slej kot prej minejo in z nobenim partnerjem ne bodo trajali.
Ljubezen seveda je tudi navezanost, ni pa SAMO to.[/quote]
Ti si zelo dovzeten za to, kar ti rečejo drugi. Če bo Milivojević čez tri mesece imel predavanje, na katerem bo prišel do drugačnih zaključkov, boš pa temu verjel. :)) Nič posebnega ni to njegovo predavanje, težko je bilo poslušat 14 minut. Pač njegovo stališče. Jaz imam svojega. :))
Bližje mi je Matjažkovo stališče zgoraj.
Mislim, da ne razumeš od kod izhaja in zakaj izhaja fenomen zaljubljenosti, zato le to tudi pogojuješ kot povod, da se rodi ljubezen. Ko boš razumela to, ti bo jasno tudi, da se ljubezen lahko rodi brez te faze. Je pa tako kot si rekla, takoj na začetku je seveda ni. Nastane sčasoma, ko človeka spoznavamo. Človeka, ki nas na nek način tudi privlači seveda. Enako kot pri fazi z zaljubljenostjo. Potrebna je seveda zrelost. Kaj pa je zrelost? V tem primeru je zrelost po mojem dost realen pogled na svet oziroma to so neka realna pričakovanja glede odnosa in partnerja, ne pa neke fantazije o idealih, ki nam danes polnijo naš um na vseh korakih (internet, revije, tv,…). Ker, ko si mi ta ideal ustvarimo v glavi, težko sprejemamo slike in dogodke, ki temu idealu niso podobni. Ravno zaradi tega smo razočarani in želimo druge oziroma svet prilagoditi tej sliki, ki smo jo zgradili v domišljiji. To pa NI vedno realno izvedljivo (odvisno od naše slike). Ni pa z zaljubljenostjo nič narobe, treba je le razumeti, zakaj do nje pride in da njeni občutki slej kot prej minejo in z nobenim partnerjem ne bodo trajali.
Ljubezen seveda je tudi navezanost, ni pa SAMO to.[/quote]
Ti si zelo dovzeten za to, kar ti rečejo drugi. Če bo Milivojević čez tri mesece imel predavanje, na katerem bo prišel do drugačnih zaključkov, boš pa temu verjel. :)) Nič posebnega ni to njegovo predavanje, težko je bilo poslušat 14 minut. Pač njegovo stališče. Jaz imam svojega. :))
Bližje mi je Matjažkovo stališče zgoraj.[/quote]
Tako razmišljajo neizkušeni ljudje. Edini vir informacij so jim izkušnje drugih, svojih itak nimajo.
Mislim, da ne razumeš od kod izhaja in zakaj izhaja fenomen zaljubljenosti, zato le to tudi pogojuješ kot povod, da se rodi ljubezen. Ko boš razumela to, ti bo jasno tudi, da se ljubezen lahko rodi brez te faze. Je pa tako kot si rekla, takoj na začetku je seveda ni. Nastane sčasoma, ko človeka spoznavamo. Človeka, ki nas na nek način tudi privlači seveda. Enako kot pri fazi z zaljubljenostjo. Potrebna je seveda zrelost. Kaj pa je zrelost? V tem primeru je zrelost po mojem dost realen pogled na svet oziroma to so neka realna pričakovanja glede odnosa in partnerja, ne pa neke fantazije o idealih, ki nam danes polnijo naš um na vseh korakih (internet, revije, tv,…). Ker, ko si mi ta ideal ustvarimo v glavi, težko sprejemamo slike in dogodke, ki temu idealu niso podobni. Ravno zaradi tega smo razočarani in želimo druge oziroma svet prilagoditi tej sliki, ki smo jo zgradili v domišljiji. To pa NI vedno realno izvedljivo (odvisno od naše slike). Ni pa z zaljubljenostjo nič narobe, treba je le razumeti, zakaj do nje pride in da njeni občutki slej kot prej minejo in z nobenim partnerjem ne bodo trajali.
Ljubezen seveda je tudi navezanost, ni pa SAMO to.[/quote]
Ti si zelo dovzeten za to, kar ti rečejo drugi. Če bo Milivojević čez tri mesece imel predavanje, na katerem bo prišel do drugačnih zaključkov, boš pa temu verjel. :)) Nič posebnega ni to njegovo predavanje, težko je bilo poslušat 14 minut. Pač njegovo stališče. Jaz imam svojega. :))
Bližje mi je Matjažkovo stališče zgoraj.[/quote]
Jaz sem dovzeten za tiste, ki razmišljajo podobno ali enako kot jaz. Samo to je Antilopa. 🙂 Meni on s tem predavanjem ni povedal ničesar novega, le potrdil je moje izpeljave, ki so logične in smiselne tudi meni. Če bo čez tri mesece to spet naredil, je seveda povsem možno, da mu bom verjel oziroma bolje rečeno, da se bom z njim strinjal. Ampak samo, če se bo meni zdelo smiselno. 🙂
Ti si zelo dovzeten za to, kar ti rečejo drugi. Če bo Milivojević čez tri mesece imel predavanje, na katerem bo prišel do drugačnih zaključkov, boš pa temu verjel. :)) Nič posebnega ni to njegovo predavanje, težko je bilo poslušat 14 minut. Pač njegovo stališče. Jaz imam svojega. :))
Bližje mi je Matjažkovo stališče zgoraj.[/quote]
Jaz sem dovzeten za tiste, ki razmišljajo podobno ali enako kot jaz. Samo to je Antilopa. 🙂 Meni on s tem predavanjem ni povedal ničesar novega, le potrdil je moje izpeljave, ki so logične in smiselne tudi meni. Če bo čez tri mesece to spet naredil, je seveda povsem možno, da mu bom verjel oziroma bolje rečeno, da se bom z njim strinjal. Ampak samo, če se bo meni zdelo smiselno. :)[/quote]
Mah, važno je, da ti svojo drago ljubiš, ne glede na to, ali si bil prej v njo zaljubljen ali ne. :))
To, to, vidiš, da razumeš. 🙂 Vseeno mislim, da sem bil rahlo zaljubljen.[/quote]
Ampak fajn je, če te “strese” električni tok zaljubljenosti. Kar naenkrat te čudaki in nesramneži več ne iritirajo toliko. :))[/quote]
Fajn je res. Ampak je potem pristanek na realna tla toliko trši. Zato je dobro biti dovolj prizemljen nasploh in te tudi v “normalnem” stanju, ko človek ni zaljubljen, več ne iritirajo. 🙂
To je le navidezni vtis, ker smo ljudje sposobni bolj razložiti in razumeti naša čustva, kot pa včasih. V ozadju odločitev pa so še vedno isti dejavniki. Nič ni manj čustev, kot včasih.[/quote]
To si sedaj napisal racionalizacijo čustev. Čisti “metodološki pristop” modernega človeka, ki živi v tehnološki dobi, kjer odnosi med ljudmi stopajo v ozadje, poslužujemo se pametnih telefonov, komunikacija poteka preko računalnikov (tudi ta naš forum) in facebooka, ljudje se brigajo samo zase, ni več tiste povezanosti, druženja, vse je preveč “logično in razumsko”, preveč pravil, smo samo nekdo (neosebni) v množici ljudi, če zbolimo ali umremo, takoj zasede naš delovni položaj nekdo drug (nepomembnost in nadomestljivost posameznika)…. Pri naravnih ljudstvih praktično ni samomorov, depresij… Ampak ta doba tudi na nek način zahteva tovrstno birokratsko organizacijo, kjer je posameznik nihče, ker je svet prenaseljen.
Tu si zdaj vzrok za samomore določil moderno, logično in razumsko razmišljanje. Vendar pa sama razvitost in sposobnost logičnega razmišljanja ni v sami povezavi s samomori, saj bi potem Slovenci morali biti med najbolj razvitimi državami in med najbolj sposobnimi za logično razmišljanje, če smo že pri samem vrhu med samomori.
Pri naravnih ljudstvih je samomorov manj zato, ker niso tako obremenjeni s samim kapitalizmom in perfekcionizmom. Kar pomeni manj stresa in zato manj psihičnih težav, saj ima človek možnost, da živi v harmoniji s svojimi potrebami in v naravi, ki že sama po sebi deluje pomirjajoče.
Se strinjam.
Zaljubljenost je kot nek dobitek, preko katerega nas življenje preizkuša, kako bomo vnovčili ta “dobitek”, kako naložili in kako z njim upravljali, da bomo sadove uživali čim dlje.
Zrele osebnosti, ki poznajo sebe, so res v prednosti, ker se bolje znajdejo s samimi izzivi in preizkušnjami.
Tudi to je res. Zato bolj izkušene osebe delujejo bolj razumsko in se toliko ne prepuščajo nekim iluzijam in idealiziranjem.
Tudi v tem primeru je lahko razumevanje čustev in razum, le v pomoč in ne v oviro.
Nič o filmih, glasbi, športnih prireditvah ipd ? Npr bliža se evropsko prvenstvo v košarki
Ali pa bolj resne/zrele teme : politika, ekonomija, zdravstvo,..
Mogoče ste pa zato ženskam tako zelo dolgočasni. Namesto, da bi jih osvajali, jim filozofirate o ljubezenskih odnosih, zrelosti, tu pa tam jim poveste še kako je bilo v službi in že vas zmanjka.
Kaj vam bo vsa ta zrelost, iskrenost, veleumske pripombe, če pa se na koncu še vedno pogovarjate tako, kot da bi človek direkt iz knjige citiral neke brezvezne definicije avtorjev, ki so že več let mrtvi.
Zdaj bo pa en tak bimbo svetoval najstniku kako naj zbere korajžo, da ogovori punco, ki mu je všeč ? A samo knjiga pa definicije so ga, izkušenj pa nič od nič. Zakaj, ko se pogovarjate, ne navedete zraven še kak realen primer, pripetljaj iz svojih osebnih izkušenj ? Aja, ker jih nimate…
Prišla sem le do polovice, nisem zdržala do konca. Zanima me, kakšna publika je to poslušala – ta vodnik različnih faz, doživljanj. Res žalostno, da moraš drugega poslušati, kar bi v bistvu že moral vedeti na podlagi nekih osebnih izkušenj. Razen, če je to namenjeno 15-letnikom, potem je za začetek čist ok, ena izmed teorij.
Mislim, da je tu šlo za sklop večih predavanj različnih tem in predavataljev. Poleg tega pa ribica, ne hecaj se, eni so 15 let stari šele pri 30-tih, zato tole sploh ni pogojeno z leti, bolj z našim načinom razmišljanja oziroma spoznanji v življenju.
Marko, kot bolj nagnjen k racionalizmu, bi ti odsvetoval “logično” usmerjenega misleca z njegovimi teorijami in idejami, ki jih členi zgolj razumsko. Če imamo inferiorno čustveno plat, se od takšnih ljudi težje kaj naučimo. Namreč logika ni edini način argumentiranja, lahko argumentiramo s srcem , protestiramo z občutki, torej z vso to “žensko sentimentalno navlako”, ki jo racionalisti omalovažujejo… V današnji dobi je moderno, da smo povsem razumski, da se tudi “človeške duše” lotevamo kot pokvarjenega avta, kar je škodljivo za naše občutke, čustva.[/quote]Oprosti ampak drugače kot, da si razumski se ne da razumet ničesar. Tudi človeške duše ne, ki menda ni razumska.
Drugače kot, da razstaviš avto na osnovne dele in si pogledaš kako deluje kakšen sklop posamezno, ne moreš razumet celote, ker je preprosto prekompleksna za dojet na enkrat v celoti. Isto je z našimi čustvi. Najprej je treba razumet posamezne dele čustvovanja “razstavljene” šele nato lahko razumeš celoto.
Tudi brat si se učil po delih, črko po črko al si ti že kar od rojstva naprej vedel/poznal vse črke in pravopis, ker imaš inferiorno čustveno plat tako razvito?….cccccc
Znano je, da pri ljudstvih, kjer so si ljudje bolj blizu, kjer so drug drugemu “terapevti” ne rabijo psihoterapevtov in št. samomorov je nizko. Z zapiranjem vase, s prikrivanjem čustev pa ta odstotek raste, kar bi se dalo “popravit” s tem, da razumeš kako delujejo naša čustva, ker ne moreš nekomu zgolj zaukazat naj se več druži.
.
Ti menda imaš lastne izkušnje in ne rabiš drugega vira informacij, ker ti jih čustva ne dovolijo sprejet, zato ostajaš na mestu.
Vprašanje je kaj je slabše – izkušnje drugih, ki jih razumeš ali kup lastnih izkušenj, ki jih nikoli ne dojameš/razumeš in ponavljaš napake do onemoglosti?
Forum je zaprt za komentiranje.